Letos, ko nas je doletela neslutena sreča, da lahko predsedujemo EU, smo priča pravi promenadi naših in tujih politikov vseh vrst, ki se velepomembno vozijo po naših cestah, medtem ko se mi v paniki in hrupu siren odmikamo na bankine in molimo, da odnesemo celo kožo, avto pa pločevino.

Komu se torej v resnici odmikamo?
"Čul sem krike svojega denarja", poje naš Smolar in tudi zato gre, saj poleg tega, da naša oblast ne upošteva človekovega dostojanstva in enakosti oz. enakopravnosti, ko nas neusmiljeno rinejo na robove cestišč, se spomnimo, da ves ta cirkus plačujemo pravzaprav mi državljani Slovenije.

Rad naredim prostor starejšemu, bolnemu ali otroku vendar pa mi je skrajno ponižujoče se odmikati vasezaverovanim in samopomembnim politikom, ki poleg tega , da zapravljajo naš vedno težje zasluženi denar, tudi ne počnejo tega za kar so v resnici plačani torej, da bi ustvarjali lepši svet,ampak nas iz dneva v dan pehajo v večje težave, odvisnosti, zavajanja ter materialno in duhovno bedo, znova in znova.

Ko stojimo ob strani ceste in gledamo promenado, bi se morali zavedati, da naša služba ni v ničemer manj pomembna in da ravno tako iz dneva v dan hitimo po naših cestah v službo , domov,po otraka v vrtec....in da smo tudi mi radi čimprej na cilju.
Ali se bomo še naprej pustili potiskati na rob je naša izbira ravno tako, kot je naša izbira koliko in kako nas cenijo drugi.

Spoštujmo se in pustimo jih, da čakajo v koloni tako kot mi.

Bogdan