ali vse se skriva v pomenu/tvorbi besede

'Odgovornost' v angleščini pomeni "responsibility", ta je v resnici sestavljenka iz dveh besed 'response' in 'ability' ('odziv'-'zmožnost'). Prevzeti odgovornost za nekaj pomeni zmožnost odzivanja.

Zadetek v črno. Ker toliko časa dokler bomo krivili druge za svoje težave in probleme, toliko časa bomo ostali pasivni. Starši, partner, otroci, tašča, sorodniki, sodelavci, šefe, država, kuščarji, podgane,.. Res je, starši so krivi da se tako obnašamo, saj so nam oni vsilili družbene navade/norme. Vendar starši niso znali boljše, njihovi starši tudi ne,... in tako bi lahko prišli na sam začetek velikega poka.

Tudi država večinoma ne zna, nekateri sicer mogoče res skrivajo neka znanja, vendar to v tem času ne more biti in ne sme biti več izgovor. Ta znanje je več kot dostopno, informacij/tečajev je več kot dovolj - na tej in podobnih spletnih straneh ga najdete. Sedaj je pa vse kar je potrebno narediti to, da se zbezate iz svoje lene in "varne" luknjice in začnete Živeti.

Žalostno je, da bi za svoje probleme celo življenje krivili druge. To pelje le v sedenje pred televizijo, preživljanje v službi in životarjenju v življenju. David Wolfe pravi, da "ne živimo dlje kot včasih, pač pa umiramo dlje časa." Še kako prav ima, in umirali bomo toliko časa, dokler bomo druge krivili, dokler ne bomo rekli "dost mam" in se sami zase pobrigali, ne pa čakali na druge, da bodo naredili usodni korak in nas osrečili do konca svojih dni. Mar nimamo že dovolj dokazov, da tak način ne deluje?

Stara modrost pravi: "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal."

Po drugi strani pa ne pretiravati. Poznam veliko ljudi, ki mislijo da morajo vse sami narediti, drugim sploh ničesar ne pustijo. Potem se pa čudijo da so toliko izčrpani, ter ostali tako neodgovorni in leni. Nobena skrajnost ni dobra, umetnost je hoditi po srednji poti, držati ravnotežje.
 

Če je že zase težko prevzeti odgovornost, je še bistveno težje, ko se kakšen dogodek zgodi na javnem mestu ali ko je več ljudi prisotnih, v takih primerih večina čaka na druge da bo kaj naredila. Najbolj slikovit primer takega obnašanja je umor Kitty Genovese v soju nočnih luči New Yorka leta 1964, ko nihče od stanovalcev ni poklical policije, čeprav so videli kaj se dogaja. Mislili so namreč, da so že sosedje poklicali.

Podobno je bilo v času praznikov pri nas na radijski oddaji, ko kliče starejša gospa in se pritožuje nad ne posredovanjem policije ob močnem pokanju v soseski. Na vprašanje voditelja če je poklicala policijo, je rekla da "ne", da je mislila, da so že drugi to naredili.
 

Ob vsem tem naj še omenim, da krivda nima nobene povezave z odgovornostjo. Če sprejmete odgovornost za nekaj v resnici dobite moč, da neko situacijo razrešite, dobite zmožnost odzivanja, ne pa nemoč/obtoževanje/krivdo. Danes pa dajemo svojo moč drugim (državi, partnerju, staršem,..), v upanju, da bodo rešili vse naše probleme, v resnici jih pa le še povečuje in skrbi le za svojo lastno korist - predvsem država.

In tudi če prevzamemo odgovornost za neko napako ni razloga za (samo)obtoževanje, saj dokler smo pripravljeni popraviti/izboljšati, ni razloga za negativna čustva, napake se pač dogajajo. Vsi delamo napake, vsi razen tistih, ki ne delajo NIČ. Razlika med nami je le ta, ali smo jih pripravljeni popraviti, se kaj naučiti iz njih ali ne.

Človek, ZBUDI SE