Ljubila sem te, pa te ne bi smela. Obljubljal si mi gradove v oblakih, pa jih ne bi smel. Ranjena je bila ljubezen, porušeni gradovi v oblakih. Razšla sva se!

Zakaj?

Niti zares se še nisva uspela ljubiti, čeprav sva se že ves čas ljubila v duhu. Bila sva si usojena, po nekem čudaškem, krutem namenu usode. Oboževala sva se, izlivala sva svoja čustva v veter hrepenenja. Srkala sva iz čaše opojnosti, se omamljala z nektarjem ljubezenskih sanjarij in obljub. Bila sva priklenjena vsak v svoji temni, ozki celici, ni nama uspelo pretrgati kovinskih vezi, le hrepenenje naju je nosilo drugega k drugemu. V sanjah sva se objemala, a resničnost naju je spet trgala narazen. Trpela sva, obkrožena z bližnjimi, a nisva imela drug drugega. Le v duhu sva bila skupaj, le v domišljiji sva se prepletala drug z drugim.

Zakaj?

Pisala sva pesmi, pa nisva vedela, da jih piševa drug drugemu. Vanje sva izlivala svojo bolečino in nepotešeno hrepenenje. Brala sva te pesmi, pa nisva vedela, da so o naju. A pisala sva jih naprej, da sva lahko izkričala svetu najino skrivnost. Veter jo zdaj nosi naprej, odbija se od skal in od vodne gladine, buči po vesolju in vihari po najbolj oddaljenih galaksijah...

Zakaj?