Filozofi in pesniki trdijo, da ljubezen ni ena sama, temveč jih je več. Kraljuje pa seveda tista resnična.

Kaj je pravzaprav ljubezen? Filozofi, pesniki, literati, psihologi še niso našli odgovora, s katerim bi vsi soglašali, se pa v glavnem strinjajo da je ljubezen dvokomponentna zmes, ki nastane iz telesnih in duševnih prvin. "Naše žleze so naša usoda," je denimo leta 1896 Magnus Hirschfeld sklenil svoj spis pod naslovom Sapfo in Sokrat. Ne samo to, psihoanalitiki so dognali, da ljubezen sploh ni ena sama, ampak da je ljubezni več.

Kraljuje seveda tista resnična ljubezen, ki poganja iz vsestranskega medsebojnega prilagajanja. Človek, ki resnično ljubi, se bo odpovedal marsičemu in storil marsikaj, da bo ljubljen. Iz česar sledi, da so ljudje, ki jih obhaja patološki strah, da bodo v življenju v dvoje izgubili svojo osebnost, po definiciji ljubezni nezmožni nevrotiki.Na las so jim podobni ljudje, ki omalovažujejo fiziološki princip ljubezni.

Slednji so iz strahu pred razočaranjem podvrženi tako imenovani ljubezni na daljavo ali bolje platonični ljubezni iz nuje, ki se kaže v poveličevanju posvetnih ali religioznih avtoritet. Ta ljubezen po mnenju stroke razkriva infantilne korenine iz časov, ko je otrok imel svoje starše za bogove in se jim ni upal upirati. Menda se ji še posebej rade predajajo ženske, ki so iz tega ali onega razloga nezmožne spolnega stika in ta primanjkljaj kompenzirajo tako, da iščejo le nedostopne, nespolne ljubezni.

Seveda tudi moški nosimo svoj križ. Menda se pogosto predajamo tako imenovanim umišljenim ljubeznim, ki ne izvirajo iz prave potrebe po ljubezni, marveč iz želje po prikrivanju. Umišljena ljubezen običajno zagori v moškem, ki je utrpel neko ljubezensko razočaranje, kar načne njegov ego in povzroči, da se zaljubi iz trme. Po možnosti v najmanj primerno osebo. Potem je tu še svobodna ljubezen, ki se ji v čezmerni razuzdanosti prepuščajo določeni posamezniki, običajno tisti, pri katerih je osebna svoboda kakorkoli potlačena in udari na površje v obliki zadovoljevanja prvinskih nagonov.

Stroka opozarja, da popolnoma svobodna ljubezen ne obstaja. Ljubezen je navsezadnje zmeraj podrejena biološkim in psihološkim dejavnikom, ki določajo in omejujejo možne izkušnje. Svobodna ljubezen je mit, ki je pa znatno pripomogel k sesuvanju okostenelih družbenih in religioznih zapovedi, s katerimi si skušajo določene avtoritete zagotoviti monopol nad čustvenimi in spolnimi odnosi.

Giovanni Giacomo Casanova (1725-1798) je tipičen simbol take svobodne ljubezni, ki ga je sproducirala prav togost institucij. Mladi Casanova se je šolal za duhovnika, a so ga nagnali zaradi preveč razuzdanega obnašanja. Za spolno zrelega mladeniča pač ni bolj nenaravne stvari, kot je hišni red semenišča. Pravila pač zlahka prekršiš in po hitrem postopku te stigmatizirajo z grešnikom. Ugovori, da v božjih očeh nisi grešil, ne zaležejo. Če sem grešnik, bom pač grešil, si je mislil Casanova, ki je oznako vzel dobesedno. Usmeril se je v posvetnejše dejavnosti in postal uspešen diplomat, amaterski filozof in pripovednik, ki je v dramatizirani avtobiografiji Spomini podrobno popisal posteljne pustolovščine s preko 2000 ženskami. Da so Spomini postali uspešnica, verjetno ni treba posebej razlagati, brati pa jih je bilo moč tudi kot kritiko takratnega časa in njegovih slabosti. Zaradi skrajno bahavega stila so mnogi dvomili v verodostojnost Spominov. Smatrali so, da je razvratnost teksta le plod avtorjeve domišljije.

"Casanova je užival v uživanju, ne v ženskah, ki jih je imel," je Spomine komentiral seksolog Havelock Ellis. "Človek tako visokih moralnih norm, kot si jih pripisuje Casanova, nikoli ne bi mogel ljubiti toliko žensk, kot običajen moški pa jih nikoli ne bi tako zelo osrečil."Naj tudi vas osreči. Novo leto namreč. Solo, v dvoje, troje ali kakorkoli že.

Vir: 24ur.com