Mir srca je sposobnost videti tudi nevidno in vstopiti v polje sigurnosti. Nemir – vsi ga še predobro poznamo. Nikoli nimamo dovolj časa, da bi opravili vse, kar naj bi opravili. Zdi se da čas teče vedno hitreje, mi pa capljamo vedno bolj za njim. Pogosto ga hočemo ustaviti v zmotnem prepričanju, da bomo imeli potem več časa, da bomo v miru naredili vse, kar nam je obtičalo. Vendar se zdi, da se za takim ustavljanjem skriva zmota, to je prej nemir vzrok za čas in ne posledica časa. Da, če natanko pogledamo, se zdi, da je nemir istoveten s časom.

Naši čuti so orodja zunanjih želja- želja do stvari tega sveta. Želje so tisto, kar nas stalno zadržuje v gibanju, naše srce vedno znova vznemirjajo nove želje, kar se mora končno odraziti s čuti. Želje nas povezujejo s časom in prostorom. Priklenjeni na naše umirljivo snovno telo, so gnani z nemirom željnega srca, kot urno nihalo nihamo sem ter tja med poloma nasprotij. Tako postanemo sužnji zemeljskega časa in prostora. Šele po dolgih izkušnjah iz mnogih inkarnacij končno v nekem trenutku odkrijemo, da nam stopanje skozi obdobja ne prinaša stalnega miru, ampak nas zapleta v vedno nove iluzije.

V povrečju je takih ljudi največ. Na takega človeka lahko delujejo svetopisemske besede: »Naše srce ostane nemirno, dokler ne miruje v Tebi, o Bog!«. Kdor je doživel čas kot iluzijo, bo iskal kraj resničnega miru. Morda ga bo poiskušal najprej najti s pomočjo zunanjih meril: prisili se k miru, disciplinira se in sili, dokler končno ne spozna, da tudi to ne prinese resničnega miru, o katerem je govora v vseh Svetih pismih tega sveta. Morda bo poskušal dognati, kako naj pusti svojemu srcu mirovati v Bogu. Našel bo premnoge napotke, navdila v duhovni literaturi, Svetis spisih, kjer se poučuje, naj opustijo želje in strasti, da bi dosegli srčni mir. V kolikor sledi tem pravilom, bo zagotovo prišel do novih izkušenj.

Tako v novem miru nasta, ki nastaja v njem, bo vse jasneje slišal glas božanskega, resničnega življenja, vplivi zunanjega sveta pa se bodo vedno bolj umikali. Takšna njegova notranja preobrazba ne dopušča več, da jo ustavljajo interesi, ki pripadajo času. Ta novo nastajajoči mir je stanje duše, ki je ne more več zmoti ropot sveta. V takem resničnem mirnem stanju se človeku razodene moč iz božanskega bistva, ki je v človeku in ki je onstran vseh nasprotij.

Kjerkoli izhaja iz človeka ta moč srčnega miru, deluje tako, da ureja njegovo okolje: valovi razburjanja se pomirijo; spori se razrešijo, odgovori na vprašanja se pogosto pojavijo sami od sebe. S takim delovanjem mnogi začutijo, da je resnični mir, po katerem hrepeni naša duša, povsem nekaj drugega in hkrati neskončno več kot le blagodejna, odsotnost nemira; več kot gola protiutež vsakdanjih življenjskih preobremenitev; več kot pogoj za ozdravitev naše duše. Ta vseurejajoči mir hranijo druge moči. To je stanje nenehnega stika z prvotnim božanskim svetom.

Lahko smo zadovoljni z uspehom, radostjo, zdravjem itd. No to pa še ne pomeni, da smo v sebi mirni. Mirno jezero našega srca lahko razburkajo nenadne težave in skrbi, tudi radosti in presenečenje. Niti optimizem in pesimizem nista realna. Biti miren pomeni iztopiti iz tesnobe, ujetosti, umakniti se v dušo, vstopiti v Boga. Kajti, ne glede na to karkoli doživljamo na tem svetu , kratkotrajno je. Sreča kot skrbi hitro izginejo.

Mir srca nastopi ko gledamo preko zidu težav in nesreč, preko zidov prevelike radosti in zadovoljstva. Vse na tem svetu ima svoje meje, edino v nas samih zrcali večnost. Kadar se dotaknemo večnosti, v nas nastopi mir in gotovost vstopi v naša srca. Včasih je potrebno samo pet minut časa, da malce vdihnemo v samotnem kotičku in pri tem izrečemo: »Gospod moj, moje probleme predajajam v Tvojega Duha, blagoslovi me, hvala!« Ali:«Mir, mir Tvoj daruj mi Gospod!«