Spoštovani!
Spodaj podpisana Simona in Peter Vreča sva starša dveh mladoletnih otrok (šoloobveznega in predšolskega), za katere čl. 22/I-1 ZNB (UL RS 69/95) in pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni (UL RS 16/99) predpisuje obvezno cepljenje proti hepatitisu B ob vstopu v osnovno šolo.

Po pregledu literature, ki je dostopna širšemu krogu javnosti, sva se odločila, da ob podpori še nekaterih staršev in ostalih državljanov, prosiva za pomoč pri obveščanju predvsem staršev predšolskih in šolskih otrok, da spoznajo, da je cepljenje predšolskih in šolskih otrok proti hepatitisu B povsem nesmiselno.

Spodaj je na kratko predstavljeno nekaj o tej bolezni.

V razvitem svetu je hepatitis bolezen odraslih in z izjemo novorojenčkov, rojenih okuženim materam, bolezen sploh ne ogroža otrok, kar dokazuje podatek, da med otroci ni obolelih. Za otroke je tveganje bolezni torej praktično 0. Ker tako s cepljenjem ne preprečimo niti enega primera bolezni pri otrocih, je povsem očitno, da prinaša cepljenje šestletnikov več tveganja kot koristi. Z vidika varnosti je edino opravičljivo cepiti odrasle osebe v rizičnih skupinah, pri katerih tveganje bolezni presega tveganja ob cepljenju. Šestletniki in starejši otroci (program imunoprofilakse jih imenuje "zamudniki") prejmejo 3 intramuskularne injekcije v roku 6 mesecev. Po podatkih proizvajalca in poročil iz drugih držav pri letnem številu rojstev približno 18.000 otrok tako cepljenje povzroči (54.000 odmerkov!):
Cepivo ima naslednje pomanjkljivosti in nevarne lastnosti (poudarjamo, da se cepivo aplicira parenteralno):
- ker po podatkih proizvajalca in objavah v znanstveni literaturi lahko povzroča veliko različnih resnih okvar zdravja in bolezni, celo s smrtnim izidom;
- ker cepivo ni bilo dovolj preizkušeno niti glede takojšnjih stranskih pojavov niti glede dolgoročnih posledic cepljenja, ki lahko nastopijo še tedne, mesece in leta po cepljenju. Učinke cepiva so v kontroliranih predregistracijskih študijah spremljali le 4 dni;
- vsebuje tuje beljakovine (do 5% beljakovin kvasovk), ki pridejo neposredno v kri;
- vsebuje nevarno snov tiomersal, derivat živega srebra, ki je alergogena, nevrotoksična in imunotoksična;
- vsebuje nevarno snov aluminijev hidroksid , ki je nevrotoksična;
- dolžina zaščite po prejemu cepiva sploh ni znana;
- je neučinkovito, ker precejšnjemu številu cepljenih ne nudi imunosti in ker ne nudi dolgoročne zaščite (tudi v odrasli dobi) pred hepatitisom B.

Hepatitis B je virusna bolezen, za katero zbolevajo predvsem mlajši odrasli, saj se prenaša predvsem pri spolnih odnosih (50% se jih okuži na ta način). Drugi načini prenosa so izpostavljenost okuženi krvi (npr. transfuzije), zato so v ogroženi skupini tudi vsi zdravstveni delavci, predvsem pa tisti, ki imajo veliko opravka s krvjo. Ogroženi so tudi intravenozni uživalci drog, spolni partnerji okuženih ter osebe, ki pogosto menjajo spolne partnerje. Pri otrocih je edini znan prenos z okužene matere na novorojenčka. V tem primeru lahko s testiranjem matere med nosečnostjo ugotovimo, ali je okužena in zaščitimo novorojenčka.
Hepatitis je infekcija, ki v večini primerov ostane neopažena, saj poteka brez simptomov. Večina se popolnoma pozdravi in naravna infekcija pušča dosmrtno imunost. V redkih primerih lahko pride do odpovedi jeter, kar je lahko usodno. Približno 5-10% odraslih bolnikov ne okreva popolnoma in v manj kot 5% primerov postanejo kronični nosilci virusa. Pri 25% kroničnih nosilcev (?1% obolelih) se lahko kasneje v življenju razvijejo kronične bolezni jeter (ciroza, rak), kar pa je odvisno tudi od mnogih drugih dejavnikov, kot so uživanje alkohola, kajenje, jemanje kontracepcijskih tablet, spol in starost (Bosch 2000). Virus ni zelo nalezljiv in infekcije pri otrocih v razvitih državah so redke, saj se ne prenaša s slučajnimi stiki.
Slovenija spada med države z najnižjo obolevnostjo za hepatitisom B na svetu. V Sloveniji je prijava hepatitisa B obvezna po zakonu. Leta 1992 je bilo 6 okuženih na 100.000 prebivalcev, v zadnjih letih pa se je številka ustalila pri 1,5 okuženega na 100.000 prebivalcev (Statistični letopis 1999). V Sloveniji ni obolelih v starostni skupini do 10 let (Kraigher 2000).
Hepatitis B je torej bolezen odraslih. Če upoštevamo podatke o kratkotrajni zaščiti (3-7 let) s cepivom Engerix-B®, je jasno, da cepljenje 6-letnikov nima nobene znanstvene podlage, saj bodo le-ti pri starosti, ko bodo postali spolno aktivni, nezaščiteni. Še več, ker daje cepljenje le kratkotrajno zaščito, kar pa ni splošno znano, daje ljudem občutek lažne varnosti in so zato še bolj ogroženi, ker zaradi občutka varnosti ne uporabljajo drugačnih zaščitnih ukrepov.
Zgovorni so tudi ameriški podatki o tveganju in koristi cepiva proti hepatitisu B za otroke. Med julijem 1990 in oktobrom 1998 je ameriški register za stranske pojave po cepljenju (VAERS) prejel 24.775 poročil o stranskih pojavih po cepljenju proti hepatitisu B. Od tega je bilo 417 smrtnih primerov in 9673 resnih stranskih pojavov, ki so zahtevali hospitalizacijo, obisk urgentne ambulante ali so povzročili trajno invalidnost. Podatki razkrivajo veliko kopičenje reakcij pri ženskah, saj je 77% od vseh opaženih pojavov pri ženskah starih od 16 do 55 let. 70% stranskih pojavov se zgodi v 4 dneh po cepljenju (srednja vrednost je 1 dan). Od vseh poročil je bilo 7278 takih, kjer je bilo cepivo proti hepatitisu B vbrizgano istočasno z drugimi cepivi. Od teh je bilo 291 smrtnih primerov, do katerih je prišlo kmalu po cepljenju (srednja vrednost je 2 dni, srednja vrednost starosti ob smrti 6 mesecev). 50% od vseh 7278 primerov stranskih pojavov je bilo resnih. Če pogledamo primer dojenčkov od rojstva do starosti enega leta v letu 1996: v ZDA se je leta 1996 rodilo 3,9 milijonov otrok. Število infekcij hepatitisa B v tej starostni skupini je bilo 54 (obolevnost je bila torej 0,001%). VAERS je prejel isto leto 1080 prijav stranskih pojavov po cepljenju proti hepatitisu B v tej starostni skupini. Od tega je bilo 47 smrtnih primerov. Torej je bilo primerov stranskih pojavov po cepljenju 20-krat več kot primerov bolezni, število smrti pa je skoraj doseglo število obolelih (Belkin 1999).
Prvič v zgodovini se dogaja, da cepijo otroke proti bolezni, ki jih v razvitih državah ne ogroža. Izjema so otroci, rojeni okuženim materam. Cepiva v razvitih državah ne uporabljajo v dobro otrok, ampak zato, ker cepljenje rizičnih skupin ni dalo zadovoljivih rezultatov, saj velike večine tistih v ogroženi skupini niso uspeli cepiti (Anon. 1992), celo med zdravstvenimi delavci. Nekaj raziskav v različnih državah je pokazalo, da približno polovica zdravstvenih delavcev zavrača cepljenje ali se zaradi hepatitisa B ne vznemirja (Murata 1993, Kinnersley 1990). Dojenčki in majhni otroci pa so lažje dosegljivi (lažje se doseže visoka precepljenost).
Mnogo zdravnikov po svetu obsoja absurdnost take strategije cepljenja, saj je jasno, da bodo zaradi kratkotrajne zaščite cepiva Engerix-B ® otroci potrebovali revakcinacijo v adolescenci (Freed 1993, Ganiats 1993, Waisbren 1996, 1997). Zakaj ne bi cepili samo adolescente? Ni jasno, kakšni so razlogi za cepljenje 6-letnih otrok v Sloveniji (razen, da tako narekujejo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije), znana pa je situacija v ZDA, ki je ena redkih razvitih držav na svetu, ki je uvedla univezalno cepljenje dojenčkov proti hepatitisu B. Ugotovili so namreč, da je cepljenje adolescentov problematično, saj je težko doseči njihovo sodelovanje. Vprašanje, ki se postavlja, je: če ne uspejo cepiti adolescente s primarnimi odmerki, zakaj mislijo, da jih bodo lažje z osvežitvenimi odmerki?
Viri:
The Merck Manual of Diagnosis and Therapy 17th edition, 1999
AHFS Drug Information 2000
Bosch FX et al. 2000. Epidemiology of liver cancer in Europe. Can J Gastroenterol 14(7): 621-30
Statistični letopis RS 1999
Kraigher A. v članku: Kaj ti gre na jetra? Hepatitis B, Otrok in družina 6/2000
Belkin M, 1999. Hepatitis B vaccine: Adverse Reactions, National Vaccine Information Centre 1999
Anonimno 1992. Universal hepatitis B immunization. Committee on Infectious Diseases. Pediatrics 89 (4): 795-800
Murata PJ et al. 1993. Physicians' attitudes and behaviors regarding hepatitis B immunization. J Fam Pract. 36(2): 163-8.
Kinnersley P, 1990. Attitudes of general practitioners towards their vaccination against hepatitis B. BMJ 300(6719): 238
Waisbren BA. 1997. Perspectives on hepatitis B vaccination. JAMA 277 (14): 1124-5
Waisbren BA. 1996. Universal hepatitis B vaccinations. Wis Med J 95(3):148.
Freed et al. 1993. Reactions of pediatricians to a new Centers for Disease Control recommendation for universal immunization of infants with hepatitis B vaccine. Pediatrics 91: 699-702
Freed et al. 1993. Family physician acceptance of universal hepatitis B immunization of infants. J Fam Pract 36: 153-157
Ganiats et al. 1993. Universal neonatal hepatitis B immunization--are we jumping on the bandwagon too early? J Fam Pract 36: 147-14

Zaključek
1. Cepivo Engerix-B ® je nevarno:
• ker ga aplicirajo parenteralno, pri tem pa vsebuje strupene sestavine in tuje beljakovine, ki pridejo neposredno v kri;
• ker po podatkih proizvajalca in objavah v znanstveni literaturi lahko povzroča veliko različnih resnih bolezni, ki so lahko celo usodne;
• ker cepivo ni bilo dovolj preizkušeno niti glede takojšnjih stranskih pojavov niti glede dolgoročnih posledic cepljenja, ki lahko nastopijo še mesece in leta po cepljenju.
2. Cepivo Engerix-B ® je neučinkovito , ker precejšnjemu številu cepljenih ne nudi imunosti in ker ne nudi dolgoročne zaščite pred hepatitisom B. Cepivo ne ščiti pred infekcijo s hepatitisom C, pri kateri mnogo pogosteje pride do kroničnega nositeljstva in vodi v cirozo jeter ter primarni jetrni hepato-karcinom.
3. Univerzalno cepljenje vseh otrok s cepivom Engerix-B® je nepotrebno , ker otroci (z izjemo novorojenčkov rojenim okuženim materam) ne spadajo med rizične skupine in niso vir okužbe z virusom hepatitisa B.
4. Iz vsega naštetega sledi, da tveganja cepljenja 6-letnih otrok močno presegajo koristi . Glede na številne opisane nejasnosti predstavlja cepljenje otrok s cepivom Engerix-B ® množični eksperiment in bi ga bilo potrebno nemudoma preklicati, cepivo pa vzeti iz uporabe in ponovno pretehtati njegovo kakovost, varnost in učinkovitost.

mag. Karin Rižner, univ.dipl.biol.

ZZDej v čl. 47/I-9 določa, da ima vsakdo pravico do ugovora na pristojni organ nadzora, če meni, da niso bila uporabljena dovolj učinkovita sredstva za njegovo zdravljenje ali da so bila kršena etična načela. Zaradi zgoraj navedenih dejstev menimo oboje. Z uporabo navedenega cepiva proti hepatitisu B pri otrocih in nerizičnih skupinah je kršeno osnovno načelo medicinske etike – ne škoduj. Analiza razmerja korist-tveganje kaže, da univerzalno cepljenje otrok proti hepatitisu B predstavlja veliko neupravičeno zdravstveno tveganje, posledično pa prinaša tudi znatne neupravičene finančne stroške.
ZZVZZ v 2. členu določa, da ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Poleg tega določa, da nihče (torej tudi država s svojo zdravstveno službo) ne sme ogrožati zdravja drugih. Nesporno dejstvo je, da cepljenje proti hepatitisu B s cepivom Engerix B zelo hudo ogroža zdravje in celo življenje precejšnjega dela cepljenih oseb, kar je izjemno dobro dokumentirano tudi v znanstveni medicinski literaturi.
ZZDej v 45. členu določa, da se mora zdravstvena dejavnost opravljati v skladu z etičnimi kodeksi. Vnašanje nevarnih snovi v telo šestletnih otrok, za katere je tveganje bolezni praktično 0, z domnevo, da jih bo to varovalo pred boleznijo v odrasli dobi, je daleč od temeljnega načela medicinske etike - ne škoduj.
Ustava RS v 18. členu določa, da je na človeku prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve. Tudi MVCPB v 16. členu izrecno določa, da je pogoj za opravljanje kakršnekoli medicinske raziskave, izrecna privolitev dana posebej za ta namen. Veliko pomembnih dejstev v zvezi z navedenim cepivom sploh ni znanih: ni znana zaščitna količina protiteles za absolutno zaščito pred boleznijo, ni znano trajanje zaščite, niso znane dolgoročne posledice uporabe cepiva, prav tako ni znana pogostnost neštetokrat nakazane povezave med mnogimi hudimi okvarami zdravja in rekombinantnim cepivom proti hepatitisu B. Vse to je posledica neustreznih predregistracijskih testiranj. Povsem očitno je, da so bodo te nejasnosti razrešile šele po desetletjih uporabe cepiva v praksi. Zato menimo, da ima slaba preskušenost cepiva in učenje na uporabi v praksi, v povezavi z obveznim cepljenjem otrok, status nezakonite prisilne medicinske raziskave.

Zbrala sva čez 40 podpisov staršev in drugih državljanov RS, ki naju podpirajo in hkrati prosijo za TAKOJŠEN UMIK UNIVERZALNEGA OBVEZNEGA CEPLJENJA OTROK PROTI HEPATITISU B IZ VSAKOLETNEGA PROGRAMA IMUNOPROFILAKSE IN KEMOPROFILAKSE, ki jo vsako leto sproti predpisuje minister za zdravje na podlagi prvega odstavka 25. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Ur.l. RS, št. 69/95, 25/04 - odl. US, 47/04 - ZdZPZ in 119/05).


Simona Vreča Debeljak, Škofja Loka
Tel.: 031 476 891