|  Bil sem sredi mednarodno zanimivega dela, ko sem dobil preblisk, da pogrešam ženske kmetice. Namreč starih staršev mnogi med nami nimamo več, ni nas pa malo tistih, ki pomnimo kakšen je bil vonj v starih kmečkih kuhinjah. Kako so bile vsakodnevno oblečene naše stare mame ali celo kakšen stil kuhanja so imele te danes že pokojne ženičke. Kaj jih je odlikovalo? Predvsem izredno visoka stopnja skromnosti, iznajdljivosti, ohranjanja družine in vzgoje svojih, ponekod tudi dvanajstih otrok. Roke so imele te ženice dobro zdelane, toda same v sebi so imele veliko več mira kot jih ima dan današanja ženska v urbanem središču. Pomirjeval te ženičke niso poznale. Bile so na prvem mestu matere in dejstvo kot zavedanje, da so le one matere, jih je pomirjalo, jim dalo vzpodbude, ter hkrati s tem ponosa biti mati, kmetica.
Ravno tako pogrešam cigaretni dim Drave, Morave, ki jih je kadil stari oče in seveda tisti prizor ko se v kmečki hiši pred kosilom postavi na mizo vrč domačega vina. Redko se tudi še vidi prave kmečke roke kot so jih imeli naši stari starši, le te pa so bile tudi kot ogledalo za naslednjo generacijo. Že s pogledom na takšne roke so otroci morali pomagati na domačiji, kar pomeni, da časa za slabe stvari niti niso imeli toliko kot je to opaziti danes.
Pogrešam ne le konja za vleko, tu so še vse ostale živali ki jim danes na grosističnih farmah ni prizanešeno. Te živali imajo skupinsko gajbo odkoder se krmijo, videti so hranjene na silo torej umetno z umetnimo hrano. Vse za nas vele potrebne kupce požeruhe z malim ali velikim vampom.
Kmečke ženske ni več. Ponekod so ostale matere delavke, vse preveč pa je tudi emancipirank. Torej tistih, ki s prstom kažejo na ostržke, generacijo moških, ki starih staršev nimamo več, a jih še pomnimo.
Emancipiranke torej, so ženske kot naše stare mame. Razlika med njimi je najpogosteje v načinu razmišljanja. Same pravijo, da se ne pustijo kot so se njihove stare mame, ter da so šle s časom naprej. Toda med mladimi ki naj bi jih vzgajale emancipiranke so tudi otroci, ki so zašli. Vemo, da je deloma zašla vsaka generacija, toda dandanes jih zaide veliko preveč. Kje je torej vzgoja? V knjigah? Ne nikakor. Naše stare mame niso potrebovale knjige za vzgojo. Imele so um in čut do rojenega otroka. Ga imajo emancipiranke? Dvomim, ne toliko. Če bi bilo tako se jih nebi vedno več spraševalo: »Kje za boga sem ga pri vzgoji polomila?« In če bi bi bilo tako, na cestah nebi bilo toliko mrtvih, na ulicah nebi našli igel, samomomorilnost bi bila na minimumu in kajpak alkohol nebi vladal družinam, ter s tem puščal posledice še na naslednjih kolenih.
Skratka, ženski čut ljubezni do domačije in otrok je pošel. Tu je sedaj čut do vsega materialnega. Če je kmetici veliko pomenila nova lestev kamor je splezala, da bi pobrala jajca, se emancipiranka ob tem smeji. Ona ne potrebuje le Gucci parfuma. Ta posledično mora prinesti nove omare in nenazadnje ponekod celo nov mlajši videz. Smešno kako hudo so zabredle, saj kmečka notranjost jim je pošla, le še slab promil teh emancipirank pa se zaveda, da čar ni v polnih omarah. Čar je v ženskah, ki jih skorajda ni več. In takšne so bile naše stare mame.
Ob vsem tem se tudi postavlja vprašanje upravičenosti prepovedi abortusa, saj s tem posegom bi vsako dekle otroka bolj cenilo. Vemo namreč, da mnoge ženske in pa tudi pari, imajo otroke zato, ker jih imajo vsi, in ne zato, ker bi si ga resnično želeli. Imajo ga za svoj okrasek, kar je žalostno. Tisti pač, ki so zgledni starši, katere mati je še najbolj podobna starodavni kmetici, navadno niti nimajo sredstev za preživetje drugega otroka. Če je tako, bi jih morala država posebno nagraditi, kar se v Sloveniji ne bo še zgodilo.
V zadnjih letih je postalo moderno biti nekadilec. Najbolj naivna svetovna populacija sledi kreatorjem anti kadilske zarote, s čimer bi si rada izprala vest za storjeno v družinah, ki je bila stoletja kmečko stabilna. Nastala je gonja proti kadilcem, kar seveda ni plod emacipacije, je trend v okvirih slepomišenja, saj le tako se lahko deloma preslepi zgoraj našteto. Alkoholizem, narkomanijo, izgubo življenj na cestah, samomorilnost. Vse v imenu podpore ženski, ki ji danes ni več dovolj 10 let stara zajemalka. Slednja, v drugačnem pomenu besede, mora biti oblikovana času primerno.
Samo miljon nas še živi. Agropop 1990
Tako. Vračam se nazaj na delo ki sem ga prekinil za ta članek. Nič čudnega, da je nastal, saj nocojšnje mednarodno delo, kot sem napisal na začetku, se veže na neuvrščene. Tam kot vemo so ženske še najbolj podobne našim starim mamam.
Andres
|
NE ZAMUDITE
Kmetica si
Prispeval/a: Aimee dne nedelja, 3. september 2006 @ 09:44 CEST
Dragi Andres, ti bom poskusila jaz odgovoriti na nekaj tvojih nostalgičnih vprašanj:
Vonj v kmečkih kuhinjah je bil ogaben. To so prav dobro vedele tudi muhe, ki so trumoma obiskovale take kuhinje v obilnem številu. Lezle so po kruhu, po umazanih tleh, kjer so se navadno sprehajale tudi kokoši, puščali svoje iztrebke mački, pa ščurki, stenice... da ne govorim naprej.
Stil kuhanja kmečkih ženičk je bil res karseda preprost - zelje, pa repa, pa krompir, pa žganci z ocvirki ( če je bilo po sreči), pa ob nedeljah kos govedine v župi, ki jo je nato pospravil oče, otroci so pa pri tem lahko le gledali, pa kakšna potica za veliko noč, jajc je bilo pa že škoda, ker jih je bilo treba nesti na plac in prodati, da se je potem lahko kupil kakšen sladkor ali pa sol. In tako dalje...idilika, da se reče.
Kmečke ženičke je (poleg v članku naštetih odlik) odlikovala tudi zgaranost, podhranjenost, premalo spanja, žuljave roke, ukrivljenost hrbtenice zaradi nenehnega sklanjanja k delu na polju, nečistoča (ni bilo kopalnic), nehigiena (ni bilo pralnih strojev), prenašanje moža pijanca, ki ji je naflikal najmanj ducat otrok, ki so nato morali vzgajati drug drugega, kajti njihova mati je bila ves dan na polju ali v hlevu, ali v cerkvi, kamor se je zatekala po tolažbo pred neznosnim trpljenjem.
Mira v sebi so pa imele kmečke ženičke res veliko, a predvsem zato, ker so otopele od vsega hudega in so čakale le še na to, da jih preljubi bogec vzame k sebi.
Dragi Andres, svetujem ti, da si zgradiš časovni stroj, pa odpotuješ z njim nazaj v preteklost, recimo tjale v leto 1880, kjer boš lahko užival v vseh blagodatih idiličnega kmečkega življenja.
Aimee
Kmetica si
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 3. september 2006 @ 15:36 CEST
Velecenjeni gospod Andres, po tvojem načinu izražanja sklepam, da si en zadrt, staromoden, proti ženskam sovražno nastrojen stari dedo. Nisi imel kaj prida uspeha pri ženskah, kajne? Če lisica ne more do grozdja, ker je zanjo previsoko, tudi pravi, da je grozdje tako ali tako prekislo.
Če pa slučajno živiš v "srečni" parnerski zvezi, grem stavit svoje spodnjice, da je tvoja partnerka ena tistih, ki se pustijo zatirati moškemu, torej neemancipiranka?!
Na veliko opletaš s pojmoma emancipacija oz. emancipiranka. No, pa poglejmo v slovar, kaj pojem "emancipacija" pravzaprav pomeni!
Verbinčev Slovar tujk pravi:
emancipacija - last, lastninska pravica ; pri Rimljanih razglasitev polnoletnosti, osamosvojitev polnoletnih izpod očetove oblasti; - danes: osvoboditev izpod kakršnekoli odvisnosti ali neenakopravnosti ( žene, črncev, šole od cerkve, itd)
Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe:
emancipacija - podobno kot v Verbinčevem slovarju
emancipiran - osvobojen, enakopraven
Slovar slovenskega knjižnega jezika:
emancipacija - pridobitev enakopravnega položaja (nacionalnega, političnega, rasnega...); pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi
Gospod Andres posmehljivo in škodoželjno zmerja ženske z emancipirankami, pri tem pa sploh nima pojma, kaj ta beseda v resnici pomeni. Se ti toži po dobrih starih zlatih časih kaj, gospod Andres, ko so bile ženske še lastnina in sužnje moških?! Ja ja, to so bili zlati časi! A naj ti povem na uho, da se ne bodo nikdar več vrnili, ker smo danes ženske narejene iz čisto drugačnega testa. S tem se pa seveda ne moreš sprijazniti. Pa zato pišeš v srce segajoče žalostinke za izgubljenimi starimi časi, ko so bile ženske še skromne, garaške, potrpežljive, žrtvujoče se za druge, zveste družini ter otrokom in možem razdajajoče se kmečke ženičke.
Moški ste bili že od nekdaj emancipirani, zakaj torej še moških ne ozmerjaš z emancipiranci? Ali ni to dvolično in šovinistično? Če si že od nekdaj takšnega sklerotičnega mišljenja o ženskah, potem se pa res prav nič ne čudim, če z njimi nimaš sreče. Kajti nobena, najsi bo "emancipiranka" ali pa le "preprosta kmečka ženička" ne bo hotela imeti opravka s tabo! Zakaj - pa lahko trikrat ugibaš kar sam!
Pa brez zamere!
Ena emancipiranka
Kmetica si
Prispeval/a: Lea7 dne nedelja, 3. september 2006 @ 18:15 CEST
Dobila sem vtis, da samo pogrešaš pozornost in dobro hrano. Kajti vse ostalo, kar si opisal, ne pogrešajo niti oni sami.
Če je možno, odgovori na ta naslednja vprašanja:
- za kakšnimi dekleti si se do zdaj oziral
- kolikokrat si hrepenel po vonju iz štale
- kolikokrat so te božale žuljeve roke
- tvoje dekle ali žena ne zna kuhati
Ne bom govorila v imenu drugih, vendar sama imam tu in tam krizne dneve. To pa zato, ker mi vedno ne uspe, kar se od mene pričakuje. Zato pa si najdemo partnerje, ki nam v takšnih trenutkih stojijo ob strani. Poskusi še ti in boš videl, da ti ne bo treba hrepeneti po preteklosti, saj je sedanjost lahko dovolj prijetna.
Ko se boš naslednjič sprehajal po mestu, se malo ozri za starejšimi ženami. Videl boš, da se nekatere znajo urediti lepše kot marsikatero mlado dekle. Zato dvomim, da pogrešajo čase brez parfumov.
S spoštovanjem!
Kmetica si
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 3. september 2006 @ 21:24 CEST
Ženske namigujejo na možnost, da za vaše težave niso krive ženske, temveč majčke, ki jih nosite s portretom Che Guevare in gumbki, ki se težko odpirajo.
Nič se ne sekirajte, kajti ta krč vas bo minil, ko boste spoznali, da so ženske s svojo feminizacijo daleč presegle prvinski namen svojega prizadevanja: ženskih kod, ženski element, ženski princip, ženske izkušnje, ženske zgodbe, ženski pogled pa očara in prevzame, ob spoznanju, da ženski spol postane nosilec procesov in dejavnosti, v katerih so prej dominirali moški. Žensko telo je kot fetiš, duša kot angelska krila, srce kot alibij, da je ženska sposobna vloge ženske, ki je nihče ne more predpisati. Da ne govorimo o umu, kajtti današnje ženske smo izobražene, bistre in razgledane. Ženska je postala osebnost, ki se je umestila v središče pozornosti naše družbe. S tem se boste prej ali slej morali sprijazniti. Spolzka pogojenost vaših doživetij in izkušenj, ustvarja občutek nelagodja, da je vsem ženskam, ki nekaj damo nase, zares žal za vas. Želimo vam več samozavestne drže in ustvarjalne naravnanosti, ko pišete o nas ženskah, saj je več kot jasno, da boste slej ko prej umaknili vaše kladivce, s katerim tolčete po ženskah - čarovnicah, ki vas hočejo ugrabiti in pojesti.
S spoštovanjem
Tatjana
Kmetica si
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 4. september 2006 @ 10:30 CEST
Kakor ima vsak človek možnost izbire v vsakem trenutku svojega življenja in sprejeti odločitev za način življenja, ki ga bo živel, tako ima vsak tudi možnost izbire biti tak, kot je. Nekateri gledajo nazaj v »stare dobre čase«, drugi gledamo naprej, kaj in kako lahko spremenimo (predvsem sebe), da nam bo lepo in da pridejo še lepši, srečnejši časi za sebe in druge.
Sama bi lahko pisala dolge članke in razprave o razlikah in mojih pogledih na moški-ženski svet, vendar vem, da s tem ne bom nič bolj srečna, zadovoljna in tudi nikomur koristna. Torej je moja odločitev, da bom kratka.
Človek, ne glede ali je moškega ali ženskega spola in kakšne zemeljske starosti je njegovo telo, ponavadi gleda na preteklost z nostalgijo takrat, ko ne ve, kako naprej. Za tebe ne vem, govorim na splošno. Sama malokdaj gledam nazaj, morda le toliko, da ne ponavljam napak, ki sem jih delala, ampak se iz njih naučim, kar se je treba naučiti za preizkušnje v prihodnosti. Menim, da je življenje resnično prekratko (vsaj moje), da bi se ustavljala in žalovala za časi, ko so mimo. Zgaranih ženic na kmetih nisem poznala veliko, vem pa, da so imele mir v srcu, kot je bilo že omenjene zaradi otopelosti. Niso poznale lepšega življenja, kot garanje in še enkrat garanje. Za otroke tudi niso imele veliko časa, predvsem tiste, ki so delale na njivah ampak so množico otrok, ki so jih povrgle včasih kar spotoma kje na njivi vzgajali drugi, starejši njeni otroci. Kje je bil takrat oče pri vzgoji? Hm, ne vem. Bolj malo se je pisalo in govorilo, da jim je izkazoval naklonjenost, ljubezen ter ljubil in spoštoval njihovo mater, katero mu je rojevala. Iz ljubezni? Hm, kakšna ljubezen je bila takrat med moškim in žensko, kakšno obojestransko spoštovanje in sprejemanje je bilo, ne vem. Morda bo kakšen od bralcev izpostavil to temo in jo nadaljeval, jaz to niti ne želim, saj je spet preteklost.
Poznala sem stare ženice, dve morda tri, pa še to ne morem reči, da sem jih dobro poznala: mislim, da niso bile srečne s svojim življenjem, ko so gledale nazaj.
Danes poznam ženske, ženice, mlade, stare in srednjih let, ko pripovedujejo o svoji preteklosti ravno tako z grenkobo in s solzami v očeh zaradi bolečega spominjanja na »takrat« nekoč. Vendar je razlika, da lahko pripoveduje o bolečini, ki jo je preživela zatirana, morda pretepena in ponižana ženska s strani svojega moža, le takrat, ko se ONA ozavesti in spozna, da je bitje, ki je vredna LJUBEZNI in spoštovanja od moža, kateremu rojeva otroke. Takrat se ta zatirana žena upre, saj doživi dno svojih zmogljivosti in se odžene z odločitvijo, da bo živela naprej drugače, v nov dan.
To je njena odločitev, saj je ženska, ki si želi roditi otroka iz ljubezni, ne iz pohote moškega, ki jo zatira, ponižuje in pričakuje njegovo poslušnot. Zagleda sebe, da je sposobna dati ljubezen otroku, s tem pa tudi drugemu človeku-očetu svojih otrok. Ne dobi pa ljubezni nazaj, saj jo ne zna dati. Odločitev je spet njena, da poišče pomoč pri ženskah, ki so »odkrile« v sebi ljubezen, da to sploh obstaja in odidejo od moža, ki ji take ljubezni, spoštovanja in naklonjenosti ni sposoben dati. Zave se sebe in tistega kar ima v sebi.
Kmetica o tem ni imela »časa« razmišljati, saj je morala delati za preživetje svoje in svojih potomcev. Vzgojena je bila drugače, prenašala je znanje, ki ga je dobila naprej na svoje otroke. Cerkev jih je učila ponižnosti in potrpljenja, da pridejo »v nebesa«. ...................
Živeli so za neki jutri, ki ni nikoli prišel. Zakaj, ker so morali tako živeti, ker so bili boga boječi, ustrahovani in usperjeni v natančno tako razmišljenje, ki je veljalo za pravilno.
ah, jaz sem kar srečna, da živim TUKAJ IN ZDAJ, da lahko sama živim ljubezen in jo dam tudi drugim, kateri so sposobni in željni to ponujeno ljubezen sprejeti. Spoštovanje in sprejemanje vseh ljudi, enako mislečih ali pa drugače, pa me bogati in razveseljuje vsak dan posebej v hvaležnosti do Boga, da mi je namenil tako lepo in polno življenje ter svobodno voljo, katero se zelo zavedam, da jo imam. Enako sem vsak dan posebej tudi hvaležna, da lahko sprejemam odločitve, za katere sama odločam in sprejemam njihove posledice.
S svojim načinom življenja pa menim, lahko prispevam kot vzor za druge, da je mogoče srečno, mirno in pošteno živeti tudi v urbanem okolju, le če posameznik živi v zaupanju v dobro ter lastni intuiciji. Izogibati se je potrebno le poplavi informacij, ki nas bombardirajo na vsakem koraku preko plakatov na cesti, TV, radijo in dnevnih novic, ki prinašajo manipulacije ali pa negativna zavajujoča sporočila.
Lep pozdrav tebi, z ljubeznijo od Melite
Kmetica si
Prispeval/a: Andres dne petek, 15. september 2006 @ 21:21 CEST
Že precej časa je od tega, ko sem opazil, da si v tem članku odgovor zaslužita edino vidve s Titanic. Slednji sem pisal na mail, tebi bi pa tudi lahko, a ti odgovorim kar tule.
Pozornost? Saj ta le škodi, ko gledam globinsko, zakaj bi si potem želel pozornosti? Pač predvsem na spletu te ljudje slabi in dobri zabašejo s pošto in tu smo. Jaz pa ne delam samo na spletu, temveč so tu še druge stvari, tako da nimam časa vedno odgovarjati na maile.
Odgovarjam ti na vprašanja.
- za kakšnimi dekleti si se do zdaj oziral
Za Preprostimi. Na koncu so se vse pobrile. :):):) Šala. Ne, ni res. Bile so to ženske, ki se niso ven metale. Bolj ko je skromna, boljša je.
- kolikokrat si hrepenel po vonju iz štale
Hrepeneti po vonji iz štale ni pravo vprašanje. Ne hrepenim priznam. Mi je pa vščeč vonj na kmetiji.
- kolikokrat so te božale žuljeve roke
Vedno kadar sem bil pri starih starših. In zlasti stara mama je na mene naredila velik vtis. Tu ne smem pozabiti strica, kije bil tudi kmet in kovač. Kakšne roke je imel mini treba poudarjati.
- tvoje dekle ali žena ne zna kuhati
Sprašuješ v sedanjiku. Trenutno sem sam. Predhodne so vse znale kuhati. Celo recepte so mi ene pisale.
Pišeš tudi o starejših ženskah, ki naj nebi pogrešale čase brez pafrumov. Vse po vrsti vedo, da je danes svet bolj izkrivljen kot v času ko so nataknile prvi moderc na sebe. In ta čas pogrešajo. Če ga ne, jim gre presneto dobro, pa še v materialno so potemtakem ovite. Oba pa veva, da konkretno v Sloveniji upokojencem dobro ne gre.
Imam pa rad diskusije s starejšimi ženskami. Tudi moškimi. Ta razred prebivalstva je dal precej skozi in se ne meče ven obrito. Pogosto so to relativno razgledani ljudje, ki jim je beseda "biti obrita" in podobno zveni kot tujka.
Upam, da sem dovolj zadovoljujoče odgovoril Lea.
Andres
Kmetica si
Prispeval/a: Lea7 dne sobota, 16. september 2006 @ 14:53 CEST
Hvala za odgovore. Bili so po pričakovanju.
Pozornost o kateri sem jaz govorila, je pozornost najbližjih in najdražjih. Da bi se nekdo posvetil tebi in tvojim željam, kot je to znala tvoja stara mama. S hrano pa tudi nisem zgrešila. Če si sam, še toliko bolj pogrešaš, da bi kdaj pa kdaj kdo drugi kuhal namesto tebe. Pa četudi ni od babice.
S spoštovanjem!
Kmetica si
Prispeval/a: Andres dne nedelja, 17. september 2006 @ 16:22 CEST
Še samska ženska si vsak dan ne kuha nekega gurmanskega kosila, ker je to le izguba časa kadar govorimo o enih ustih. In navsezadnje tudi sleherna ženska želi, da kdaj za njo kdo skuha.
Pozornost najbljižjih in najdražjih do mene. A veš, sem v izredno dobrem stiki do vseh, ki to skupino tudi spadajo. Nimam pa pozornosti od tistih, ki se z njimi ne štekam, kar je pravzaprav fantastično.
Zadnjič ko sem ravno na tem mestu odgovarjal tebi in Titanic se mi je porodila zamisel. Ta je, da bi živel samo tri tedne s tremi fanti z joški ki so na teh straneh aktivne. Preprosto sem po značaju iskalec in nekaj v teh fantih z joški mora biti tudi dobrega. Njihovih pozitivnih strani še nisem našel, čeravno se jim vedno znova zapiše beseda pozitivizem in pozitivnost. Pač s to besedo toliko opletajo, da jim verjeti ne gre, zato pač mi je prišlo na misel tritedensko skupno življenje. No, četudi bi se to zgodilo ti fantje z joški z lahkoto svoj ksiht obrnejo sebi vprid, čemur sledi, da postanejo druge osebe. Tu zakrite, jim del njihovega pravega ksihta pade med besedami v tipkovnico in zato govorim o fantih z joški, bolj sodobno, obritih kmeticah.
Andres
Kmetica si
Prispeval/a: Lea7 dne nedelja, 17. september 2006 @ 17:22 CEST
Tudi sama iščem. Iščem modre in prijazne besede. Ne iščem partnerja ali napak ostalih. Zakaj bi bilo važno kakšni so v resnici, če tukaj izpolnjujejo več kot bi lahko pričakoval. Dokler je v njihovi družbi prijetno, me drugo prav nič ne zanima.
Lep pozdrav!
Kmetica si
Prispeval/a: avgusta dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 20:32 CEST
V tvojo vednost: jaz vsak dan skuham kosilo le za sebe. Veliko pozornost posvečam kvalitetni prehrani. Uživam v kuhanju in z veliko slastjo pojem kar skuham. Verjetno sem gurmanka, saj me mora zadovoljiti skladnost posameznih živil, njihova oblika, barva in vonj vse do končne razporeditve na krožniku. Na hitro pripravljen obrok, ki predstavlja kar nekaj, mi ne pomeni nič. Po vsem tem si verjetno lahko predstavljaš, da nimam želje po tem, da bi mi kuhal kdo drug, težko bi ga našla takega.
Kmetica si
Prispeval/a: Andres dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 22:57 CEST
Za razliko od večine ostalih tod okoli sem pravzaprav presnečen kako malo lahko ženska napiše in s tem pokaže, da je to tudi ostala. S tvojim komentarjem si pravzaprav pokazala, da si ostala ženska z joški, v mnogočem bržkone podobna našim starim mamam. In to naj ti bo v ponos. Poznam namreč kar nekaj samskih, ki ne kuhajo v stilu kot si opisala ti. Dober tek in vse lepo ti želim Avgusta.
Andres
Kmetica si
Prispeval/a: Andres dne ponedeljek, 18. september 2006 @ 23:04 CEST
Če te zadovoljujejo posamezniki in te ta hip nič drugega ne zanima, je to zate pravzaprav idealno. Torej naj tako tudi ostane.
Andres