Piše: Anton Komat v novi Vivi www.viva.si

Teorija hormesis
Boljša kakovost prehrane okrepi imunski sistem in s tem zmanjša tveganje za nastanek rakavih obolenj, obenem pa prav dobra prehrana pospešuje rast že nastalih tumorjev. Zanimivo, da ima podobno vlogo tudi vitamin C. Ta pri nizkih koncentracijah zmanjša verjetnost za nastanek rakavega obolenja, obenem pa pospešuje rast tumorjev, če so ti že v organizmu. Vitamin C je v visokih koncentracijah toksin za vse celice (tudi za rakave), tako kot tudi preveč hrane "zastruplja" organizem.

Skratka, ista snov lahko na dveh nivojih koncentracije deluje povsem različno: pri nizki je njen učinek pozitiven, zdravilen, pri visoki pa nasprotno, negativen in toksičen. Enkrat torej deluje stimulativno, drugič inhibitorno. Vmes pa je točka prevoja, točka, v kateri se zdravilni učinek preobrne v strupenost, obrat, v katerem iz zdravila nastane strup.
Ta nenavadni pojav, ki so ga poimenovali hormesis, je fasciniral raziskovalce.

Paracelsusov aksiom

Človeka je že od nekdaj zanimalo delovanje strupov skozi odnos med njihovo koncentracijo in posledicami, ki jih imajo za organizem. Uveljavila se je osrednja dogma toksikologije, ki jo je v 16. stoletju postavil znameniti zdravnik, farmacevt in alkimist Theophrastus Bombastus Paracelsus. Paracelsusov aksiom pravi, da povečana koncentracija toksina (odmerek) premo sorazmerno poveča njegov učinek (odgovor). Torej: več ko je strupa, večji je njegov učinek; ta odnos med odmerkom in odgovorom je linearen. Po tej dogmi naj bi obstajala koncentracija strupa, pod katero ni zaznati nobenih učinkov. Ta točka se imenuje NOEC (No Observable Effect Concentration).

Določanje NOEC …

… za vsak toksin posebej je imelo praktične posledice v tem, da nikogar ni zanimalo, kaj se dogaja pod to točko. Raziskovalci so postopoma nižali koncentracije strupa in ko so dosegli NOEC, so eksperiment preprosto prekinili. Točka NOEC je pomenila določitev praga delovanja posameznega toksina in s tem postala osnova za izračun njegovega "varnega odmerka", ki naj ne bi imel zdravstvenih posledic za človeško populacijo. Raziskovalci so našli odstopanja od Paracelsusovega aksioma pri genotoksičnih kemikalijah, ki lahko že v najmanjših koncentracijah nepovratno poškodujejo človekov dedni zapis. Ker genotoksične snovi nimajo praga delovanja (NOEC), zanje seveda ni "varnih odmerkov".

Homesis

Posebno uganko pa so pomenile pred desetletjem odkrite sintetične kemikalije z učinkom hormonskih motilcev ali HDC (Hormone Disrupting Chemicals), ki niso spadale v nobenega od obeh toksikoloških modelov. Problem se je zaostril, ker so raziskovalci odkrivali vse več snovi, ki v nizkih koncentracijah delujejo kot zdravilo, v večjih koncentracijah pa se pokaže njihov toksični učinek. Izrisane krivulje odnosov med odmerkom in odgovorom so dobile nenavadne oblike črk U ali J, bile so bifazne (stimulacija/inhibicija) in zrcalile so nekaj povsem novega, presenetljivega. Raziskovalci so ta pojav poimenovali hormesis.

Silovita polemika

V zadnjih letih se je okrog hormesis razplamtela silovita polemika, ki se je zgostila okrog temeljnih vprašanj: ali ne gre navsezadnje za empirični dokaz učinkovanja homeopatije, ali povedano drugače: če strupi v nizkih koncentracijah delujejo zdravilno, mar to ne pomeni, da moramo povsem spremeniti koncept ocenjevanja tveganja, ko gre za okoljske toksine? Glede na dramatično dejstvo, da naše življenje poteka v koktajlu stotin različnih strupov z neznanimi sinergičnimi učinki, so odgovori na vprašanja, ki jih poraja hormesis, izrednega pomena za ohranjanje zdravja ljudi in preživetje človeške vrste.

Na kocki?

Hormesis predstavlja šolski primer poti in stranpoti znanosti, silnega vpliva ekonomije na trenutno "uradno" znanstveno resnico ali preprostega dejstva, da je na koncu najpomembnejše tisto, česar poprej nismo vedeli - oziroma nismo želeli vedeti. Porazne so ugotovitve, da je na kocki preživetje človeške vrste, vsi pa probleme pometamo pod preprogo, kajti imunski sistem sodobne družbe je odpovedal. Dejstvo, da je lahko nor le tisti, ki je nekritično prepričan v svoj prav, pa udarja na dan prav pri nekritičnih interpretacijah hormesis.

Malo strupa za vsakogar?

Pojavile so se namreč zahteve, da je treba udejanjiti "zdravilno delovanje strupov" v majhnih koncentracijah. Malo strupa za vsakogar naj bi bilo torej zdravilno! Nizki odmerki strupov, ki bi delovali kot homeopatsko zdravilo, bi s tem postali zaželeni. Prevlada takega razmišljanja bi izničila vse, kar je doslej dosegla ekotoksikologija pri vrednotenju "varnih odmerkov", ocenah sinergičnega delovanja različnih kemikalij, zavarovanju človeških zarodkov, nosečnic in otrok ter rabi previdnostnega načela.

Toda kritični del raziskovalcev se je začel modro spraševati: "Kako malo je lahko preveč?" Njihove ugotovitve so bile porazne za zagovornike legalizacije "zdravilnega zastrupljanja v majhnih odmerkih". Najprej so se lotili dizajna uveljavljenega eksperimentalnega toksikološkega protokola, ki se je izkazal kot napačen. S tem pa je prišla pod vprašaj tudi varnost "varnih" odmerkov za človeka.

DREAMS

Serijo napak so po začetnicah posameznih točk poimenovali DREAMS:
D (Dosing Deficient): v vsakem osebku nenehno nihajo stanja (denimo imunskega sistema, nevrohormonalne aktivnosti, presnovne aktivnosti in številnih drugih parametrov, ki jih uravnavajo homeostatski mehanizmi negativne povratne zveze. Človek je v vsakem trenutku drugačen, ali rečeno po Heraklitu, "nikdar ne stopimo v isto reko". Enaka koncentracija istega strupa torej vsakič učinkuje malce drugače.
R (Routes Restricted): s klasičnimi laboratorijskimi raziskavami v poskusne živali vnašajo toksine po natanko določenih poteh (skozi usta, skozi kožo, prek dihal itn.). Toda ljudje smo vsakodnevno obremenjeni s toksini, ki vstopajo "skozi vsa vrata hkrati".
E (Endpoints Excluded): raziskave so omejene zgolj na posamezne odgovore organizma (motnje posameznega hormona, posamezna vrsta rakavega obolenja, parkinsonova bolezen, hipermotoričnost pri otrocih, mentalna retardacija, cryptorchidism itn.), toda isti toksin lahko v organizmu povzroči raznovrstna obolenja in prizadene različne organe, česar zaradi napak v eksperimentalnem protokolu "ne vidimo".
A (Additions Absent): v laboratorijih vedno preučujejo učinek kemično čiste snovi, čeprav vemo, da industrija izpušča v okolje snovi, ki vsebujejo bodisi kemične smeti (denimo dioksin v pesticidu 2,4D, izomalation v malationu) bodisi tako imenovane inertne snovi (v pesticidih), ki utegnejo biti celo bolj toksične kot aktivna snov sama (ogljikov tetraklorid, kloroform). Industrija ni dolžna deklarirati inertnih snovi, ker je to proizvajalčeva "poslovna skrivnost".
M (Mixtures Missing): na poskusno žival delujejo z eno samo vrsto toksina, ljudje pa smo v okolju izpostavljeni množici različnih kemikalij, ki imajo sinergično delovanje.
Npr. herbicid atrazin je ponavadi v "pitni vodi" skupaj z ostanki nitratov. V kisli vsebini človeškega želodca se obe kemikaliji spremenita v tretjo, novo snov, N-nitrozatrazin, ki je 10.000 krat bolj genotoksičen, kot je vsota genotoksičnosti obeh posameznih vhodnih substanc.
S (Stresses Suppressed): poskusna živali so praviloma genetsko uniformne in žive v nestresnem okolju laboratorijskih gojišč: Ljudje pa smo dnevno podvrženi številnim stresnim dejavnikom, ki imajo lahko poguben vpliv na status imunskega sistema in učinkovitost homeostatskih mehanizmov, ki vzdržujejo naše zdravje.
Naštete ugotovitve, ki so jih svetu predstavili kritični raziskovalci, nas opozarjajo na krhkost naših ambicij, ko gre za predvidljivost oziroma napovedljivost naravnih dogodkov.

Še druge snovi

Presenečenja so se nadaljevala v drugi smeri. Številne snovi, kot sta, denimo, cink in živo srebro, ne izkazujejo stimulacije pri nizkih koncentracijah, ampak se vedejo toksikološko povsem "konservativno", torej linearno, enako kot množica genotoksičnih in mutagenih kemikalij, ki sprožajo rakava obolenja. Etanol se vede po hormetični bifazni krivulji; alkohol v nizkih odmerkih zmanjša smrtnost, v visokih pa se alkoholizem konča s smrtjo. Toda pri človeških zarodkih hormetično vedenje etanola odpove, saj že majhne količine alkohola, ki jih zaužije nosečnica, resno poškodujejo zarodek. Enake posledice sprožajo ostanki organofosfornih insekticidov in svinca v okolju. Tudi hormonski motilci so najnevarnejši v izredno nizkih koncentracijah. Kontaminirana ženska, ki sicer ne kaže nobenih kliničnih znakov zastrupitve, lahko prek posteljice usodno poškoduje zarodek, z mlekom pa dojenčka. Že tisočkrat nižje koncentracije HDC, kjer je tudi meja detekcije analitske kemije, pa začnejo spreminjati spol rib, tako da iz moških postanejo ženske. Podobno je z žabami.

Končni rezultat presoje toksičnosti številnih kemikalij je pokopal "ekotoksikološke homeopate". Dokazano je, da se lahko zdravilni učinek nizkih odmerkov za odrasle hitro sprevrže v toksični učinek enakih odmerkov za otroke, nosečnice, starostnike in druge ranljive kategorije človeške populacije. Nizki odmerki strupov za ranljive skupine ljudi nikakor niso "zdravilni".

Več resnic

Hormesis je pred šestdesetimi leti kot meteorit zasijala na nebu svobodne znanosti, vendar je pod pritiski "uradne" stroke enako hitro utonila v pozabi. Morda prav zato, ker je bila rojena pod nesrečno zvezdo homeopatije. Zdaj potekajo burne razprave tako o homeopatiji kot tudi o hormesis, kar je dobro predvsem za znanost. Skrajni čas je namreč, da se iz novodobne ideologije moči ter edine posedovalke in razlagalke resnice prelevi v to, kar je bila izvorno, v iskalko resnice. Zdi se, kot da tudi za znanost samo velja načelo hormesis: v nizkih odmerkih je zdravilo, v visokih pa postane strup.

Anton Komat, neodvisni raziskovalec