Spoznanje, do katerega so prišli po svetu v prejšnjem stoletju, velja tudi za slovenske razmere. Ključna značilnost delovanja množičnih občil v večini informacijskih sistemov je enostransko in pristransko prikazovanje ženske.

Naša družba se je odprla potrošniški kulturi. Izkušnje iz razvitih držav kažejo, da se z razvojem potrošništva, seksističnost reklam stopnjuje. Mediji prispevajo k reproduciranju drugorazrednega položaja žensk s spodbujanjem enodimenzionalnega lika ženske ali z molkom o ženski kot mnogodimenzionalnem bitju. Mediji s tako dejavnostjo ne zmanjšujejo hierarhije med spoloma in ne spodbujajo drugačnosti. S svojo dejavnostjo delujejo kot dopolnilo prevladujočim vzorcem obnašanja v družbi.

Ženska je v naših medijih zreducirana na spolno privlačen objekt, ki v različnih reklamah privablja s svojim telesom kupce, ali na mater in lepo gospodinjo. Reklame prikazujejo žensko kot potrošnico in oskrbnico doma. Ženske so največkrat prikazane v kuhinji med pripravljanjem reklamiranega prehrambenega izdelka, med konzumiranjem nove pijače v restavraciji ali med uporabljanjem zobne paste.


Ženske se največkrat povezuje z izdelki za dom in prehrano, moške pa z avtomobili, igrami na srečo ter uslugami za prosti čas. Ženske, ki se pojavljajo v reklamah, oblečene v kopalke, v oprijeti obleki ali spodnjem perilu, služijo za zbujanje gledalčeve pozornosti.

Ženske in moški nastopajo na televiziji v stereotipnih družbenih vlogah. Družbene vloge se v filmih in dramah grupirajo okoli posameznega spola: skrb za otroke, opravljanje hišnih del, bivanje z družino, vožnja v avtomobilu..., to je povezano z ženskim spolom, obratno pa so zaposlenost, visok hierarhični položaj s podrejenimi na delovnem mestu in vožnja avtomobila vloge, v katerih se pogosto pojavljajo moški.

Realnost je vir snovi za oblikovanje teve programa, zato je ta nujno tudi odsev dejanskega položaja v družbi. Velika večina žensk se dejansko ukvarja z gospodinjskimi deli in vzgojo otrok, moški pa dejansko dominirajo v politiki in se zato tudi po televiziji pojavljajo v teh vlogah. Toda poudarjanje samo ene vloge pripiše obstoju moškega ali ženske popolnoma drugačen pomen, kar na televiziji počno. Stereotipnost televizijskih likov izhaja iz enostranskega in enodimenzionalnega prikazovanja realnih ljudi. Na tej točki pa prihaja do razkoraka med realnimi ljudmi in ljudmi-modeli, med kompleksnimi moškimi in ženskami ter njihovimi reduciranimi, poenostavljenimi teve liki.

Televizijski stereotipni modeli ženskih in moških likov so lahko za gledalca posebna oblika življenjske izkušnje, ki oblikuje njegovo zavest. Gledalec tako ponotranji reducirane like, ki temeljijo na patriarhalnih vzorcih in tradicionalni delitvi dela ter to prenaša tudi v svoje praktično življenje.

Ustanavljanje manjših, lokalnih teve postaj odpira nove možnosti za sodelovanje ženske v medijskih aktivnostih. Pohvalno pa je, da se na TV Slovenija, kot tudi na lokalnih televizijah, počasi odpirajo tematike, ki odstirajo žensko kot mnogodimenzionalno bitje.

Prispelo po E-pošti