Opaženi grozdi fotonov še ne predstavljajo konca pestrega 'zakulisnega' energijskega dogajanja. Energijska razsežnost in zakonitosti te razsežnosti, kot so opisane v poglavju 'Energija', se dogajajo v petih prostorskih razsežnostih, kar običajno presega naše sposobnosti razumevanja in predstav.

Model energijske razsežnosti vesolja

Vprašam se, ali je možno predstavo o energijske razsežnosti prostora poenostaviti in jo s tem približati našim zaznavnim sposobnostim.

Predstava o ključnih dejavnikih in zakonitostih energijskega dogajanja, tudi če to dogajanje v celoti ni neposredno zaznavno, je nujna že zaradi poglabljanja razumevanja zaznavnega dela vesolja.

Pri razumevanju energijskega dogajanja si lahko pomagam na primer tako, da si energijsko dogajanje ogledam v dveh prostorskih razsežnostih (x, y) namesto v treh. V tretji razsežnosti si ustvarim predstavo energijske razsežnosti prostora (e).

Časovne razsežnosti ne vnesem v diagram. Namesto časovne osi dogajanje opazujem v posameznih izbranih trenutkih.

Pet razsežni prostor tako skrčim v tri razsežnosti, kar nam je lažje predstavljivo.

Energijski prostor si predstavljam kot energijsko ravnino.

V takšnem poenostavljenem modelu si prazen (dvorazsežni) prostor, ki ne vsebuje nobenih energij in nobenih snovnih delcev predstavljam kot vodoravno ploskev, ki leži v ravnini x, y. V 'e' razsežnosti opišem, kakšna energija se nahaja v vsaki točki tega dvorazsežnega prostora.

Takšna predstava še vedno ni lahko razumljiva. Ker nimam bolj nazorne predstave, je to pač ena od možnosti, ki jo lahko uporabim.

Prazen dvorazsežni prostor

V dvorazsežnem prostoru, si smem izbrati izhodiščno stanje, kjer imata koordinati prostora x in y vrednost nič. To točko označim kot koordinatno izhodišče izbranega dvorazsežnega prostora.

Tako kot si za koordinati x in y izberem koordinatno izhodišče, si izberem tudi energijsko nično stanje na koordinati e.

Izberem si torej energijsko stanje na koordinati 'e', ki mi za vsako točko x in y na e osi označuje energijo nič.

Slika 4.1 prikazuje tak dvorazsežni prostor, kjer ima ves prostor, vsaka od točk x in y nično energijsko stanje.

Nično energijsko stanje

Nično energijsko stanje je torej popolnoma praznem prostor, prostor brez prisotnosti snovnih delcev, prostor brez energijskih polj in brez energijskih valovanj. Na sliki 4.1 narisana ravnina torej predstavlja nično energijsko vrednost vseh točk.

Zakaj naj bi bila nična energija ravno v praznem prostoru, daleč od galaksij. Zakaj nična energija ne bi bila na primer na Zemlji, na Soncu ali v črni luknji, na dnu energijske kotanje, kot prikazuje slika 2.2 (Energija).

Vprašanje je podobno, kot so si ga pred časom postavljali o središča vesolja. V začetnem razumevanju je bila Zemlja središče vesolja (geocentrično vesolje), kasneje Sonce (heliocentrično vesolje), šele pred nekaj stoletji je Zemlja eden od planetov enega od sončnih sistemov v eni do galaksij.

Ko smo zapustili model geocentričnega in heliocentričnega vesolja, ko je Zemlja v našem razumevanju le eden od planetov v krožnici okrog Sonca in Sonce le ena od zvezd, ki kroži okrog središča galaksije, so se šele odprle možnosti za bolj celovito razumevanje vesolja.

Iščem čim bolj razumljiv model razumevanja energije.

Nekaj podobnega se dogaja pri razumevanju energijske razsežnosti. Vprašujem se, kateri izbor nične energije v vesolju je najbolj naraven in omogoča preprost pogled v razumevanje energijskih danosti vesolja.

V izhodišču privzamem miselni model, kjer energijske vrednosti v diagramu na sliki 4.1 lahko zasedejo pozitivne in negativne energijske vrednosti.

Kadar se v določeni točki prostora pojavi energija, to na sliki 4.1 označimo kot točko nad ravnino. Če pa je vrednost energije v tej točki negativna, pa točko narišem pod ravnino.

Miselni model lahko ovira razumevanje.

Vedno verjamemo več, kot imamo dokazov. Jaz pač verjamem. Najbolj ustvarjalno v nas je to, da verjamemo v stvar.

Robert Frost

V fiziki običajno uporabljamo miselne modele, kjer energija nastopa le kot količina s pozitivnimi vrednostmi.

Za razumevanje energije imam večje možnosti, če energije ne razumem le kot neke danosti, ki premore le pozitivne vrednosti. Bolj celovito razumevanje energije mi ponuja na sliki 4.1 prikazan miselni model, ki dopušča tako pozitivne kot negativne energijske vrednosti.

Miselni model naj mi poleg energije omogoča predstavo tudi o energijski zadolženosti, energijskem dolgu, energijskem primanjkljaju, antienergiji.

Širino miselnega modela lahko kasneje zožim, lahko se kasneje še vedno omejim le na pozitivne oblike energij, če se tak razširjen miselni model izkaže kot preširok ali odvečen, ne smem pa tega razširjenega modela razumevanja energijskih stanj zavračati, dokler njegove odvečnosti ne utemeljim.

Zlom energijske ravnine

V prostranstva praznega vesolja v mislih na veliki medsebojni oddaljenosti namestim elektron in vodikovo atomsko jedro. Oba naj svobodno tavata po prostoru.

V nekem trenutku se elektron približa vodikovemu jedru in v nadaljevanju vpade v tirnico atomskega jedra, tako kot kaže slika 4.2. Pri tem v paru nastaneta vezalna energija in foton.

Pred padcem elektrona v atomsko lupino obstajata elektron in atomsko jedro, vsak s svojo maso in energijo, po padcu pa se v paru dodatno pojavita še vezalna energija in foton.

Zaradi lažjega razumevanja ločujem izhodiščno energijo (masno) elektrona in atomskega jedra, od nastalega fotona in vezalne energije.
Izhodiščna energija (masa) atomskega jedra in elektrona sta ves čas enaki, zato jih v razmišljanju lahko pustim ob strani. Osredotočim se le na spremembe energij, to je na nastali foton in nastalo vezalno energijo.

Vse energijske spremembe ob padcu elektrona v atomsko lupino pripišem fotonu in vezalni energiji in le ti dve spremembi (zaradi nazorne in lažje predstave) prikažem v energijski ravnini, kot jo prikazuje slika 4.1 oziroma slika 4.3.

Vezalno energijo lahko pojmujem kot energijski dolg, kot energijsko kotanjo.

Vezalna energija in foton pred padcem elektrona v atomsko lupino ne obstajata, zato sta njuni energiji pred miselnim poskusom enaki nič.

Nastanek fotona pomeni pojav energije, pozitivne oblike energije. Foton je sposoben opravljati delo, segreti vodo v sončnem zbiralniku.

Pojav vezalne energije, kot koplement nastanku fotona, pomeni zmanjšanje energije elektrona ob padcu elektrona v atomsko lupino, kot kaže slika C pozicija na sliki 2.2 v poglavju Energija.

Ker je izhodiščna vezalna energija elektrona enaka nič, se manjšanje energije lahko dogaja le v smeri porajanja negativnih energijskih vrednosti.
Vezalno energijo elektrona moram torej razumeti kot energijski dolg, kot energijsko kotanjo, kot antienergijo.

Pojav energije in antienergije iz nič

Opazim nastanek dveh komplementarnih energijskih tvorb:
· pozitivne energije v obliki fotona in
· negativne energije v obliki vezalne energije.

V miselnem modelu energijske ravnine ta pojav lahko prikažem kot zlom energijske ravnine, kot obrat dela energijske ravnine na primer okrog osi x, tako kot prikazuje slika 4.3.

Tak zlom prostora nastane brez vpliva zunanje energije, zgolj na osnovi slučajnega srečanja na primer elektrona z vodikovim jedrom. Ob njem se pojavi enako energije, kot antienergije.

Model na sliki 4.3 je poenostavljen in skrčen v tri dimenzije, ker si v resničnem pet razsežnem prostoru dogajanja na žalost ne znam predstavljati.

Obračanje označenega dela ravnine na sliki 4.3 okrog osi x (pozitivna energija gornji krak in negativna vezalna energija spodnji krak) ne povzroči spremembe energije celotnega sistema.

Energija celotnemu sistemu se ne spremeni, spremeni pa se energija posameznemu nastalemu kraku.

Rojstvo fotona in antienergije.

Ugotavljam, da pred poskusom ni obstajal niti foton, niti vezalna energija.

Ob padcu elektrona v atomsko lupino se je pojavila vezalna energija, kot tudi foton.

Če odmislim ves čas enako in ne spreminjajočo izhodiščno energijo atomskega jedra in elektrona, sta foton in vezalna energija nastali tako rekoč iz nič.

Nastal je foton (energijska grbina) in vezalna energija, ki je po količini energije enaka energiji fotona, vendar z negativno vrednostjo (energijska kotanja).

Prostor je s padcem elektrona v atomsko lupino dobil novo energijsko brazdo. Rodila se je nova energijska danost prostora. Pri tem pa se skupna količina energije v vesolju ni spremenila.

Foton in vezalna energija se po nastanku razideta.

Zlomljeno energijsko ravnino prikažem še na en način, na primer tako, kot kaže slika 4.4.

Gornji krak zlomljene energijske ravnine dobi obliko fotona, spodnji krak pa obliko vezalne energije.

Foton in vezalna energija se po videzu in lastnostih med seboj razlikujeta. Vazalna energija ostaja vezana z atomom, foton pa s svetlobno hitrostjo zapusti atom. Opažam jih kot dve neodvisni energijski tvorbi, vsako za sebe.

Energijska grbina v obliki fotona in energijske kotanje v obliki vezalne energije, se takoj po nastanku razideta.

Zaradi razdvojite pozitivnih od negativnih oblik energij, v vesolju na nekaterih mestih lahko najdemo več energije, na drugih mestih, pa več antienergije, vezane na primer v atomskih jedrih, črnih luknjah itd.

Antienergija je avtonomna fizikalna danost.

Antienergija v obliki vezalnih energij niso le neke namišljene tvorbe.

Atomsko jedro v svojih protonih in nevtronih vsebuje energijo (E=mc2). V tej masi vsebovana energija pa ne more poravnati energijskega dolga (antienergije), ki se skriva v vezalni energiji tega atomskega jedra, ki povezuje protone in nevtrone v jedro.

V atomu ves čas obstajata obe obliki energij, tako pozitivna energija, kot negativna vezalna energija.

Negativno energijo atomskega jedra, to je energijsko zadolženost tega jedra, lahko poravna le neka zunanja energija, na primer kinetična energija hitrega delca, ki se zaleti v atomsko jedro in atomsko jedro razbije.

Negativni električni naboj NI antienergija !

Kakršno koli pot si izberete bo to dogodivščina in ne dolgčas, če bo le vaše obzorje segalo čez golo varnost in povprečje.

David Sarnoff

V šoli učitelj pri fiziki običajno pokaže, kako z drgnjenjem glavnika ob krpo glavnik naelektrimo. Elektrostatično nabit glavnik privlači majhne delce, na primer lase ali drobne lističe papirja.

Tudi oblaki, ki se gibljejo po zraku in drgnejo drug ob drugega, se pogosto naelektrijo. Praznjenje teh naelektritev opazimo v obliki bliskov in strel ob nevihtah.

Elektrostatični naboji in električna polja, to je pozitivni in negativni električni naboj nas nehote spominja na pojma energija in antienergija.

Enačenje energije in antienergije s pojmoma pozitivni in negativni električni naboj je zmotno in lahko usodno za razumevanje antienergije.

Poudarjam ! Negativni električni naboj ni antienergija !

Enačenje ali kakršno koli primerjanje pozitivnega in negativnega električnega naboja z energijo in antienergijo je napačno in zgrešeno.

Pojma energija in antienergija sta nekaj povsem drugega, kot pozitivni in negativni električni naboj, kar želim v nadaljevanju še posebej izpostaviti.

Energija se pojavlja v več energijskih razsežnostih.

V prostoru se ne pojavlja le vprašanje obstoja ali ne obstoja energije v neki točki prostora. Tudi se ne pojavlja le vprašanje več ali manj energije v neki točki. Energija se v vsaki točki lahko pojavlja v različnih oblikah. Različne pojavne oblike energije zahtevajo ne le eno, ampak več energijskih razsežnosti v prostoru.

Tako kot več prostorskih razsežnosti (x, y, z) omogoča pestre prostorske oblike, tako več energijskih razsežnosti omogoča pestro energijsko zapolnitev prostora.

Vsaka od energijskih razsežnosti (električna polja, gravitacija, močne jedrske sile, ...) na drugačen način energijsko oblikuje prostor, s tem pa različne energijske razsežnosti energijskim tvorbam v prostoru omogočajo pestre prepoznavne oblike.

Nekatere energijske razsežnosti omogočajo nastajanje elektromagnetnega valovanja, druge nastajanje atomskih jeder in mase itn.

Elektrostatična polja

Ena od energijskih razsežnosti prostora omogoča nastajanje elektrostatičnih nabojev in elektrostatičnih polj.

Spomnim se približevanja in oddaljevanja dveh elektrostatičnih nabojev na sliki 2.6 v poglavju Energija.

Naboja Q1 in Q2 in pripadajoče elektrostatično polje si tokrat ponovno ponazorim na sliki 4.5 malo drugače, tako da ločujem med dvema energijskima razsežnostma.

Količino energije na sliki 4.5 naj predstavlja grbina v vertikalni smeri, električni naboj pa puščice v horizontalni smeri.

Ker sta naboja Q1 in Q2 pozitivna, pri obeh nabojih puščice označim v desno.

Če naboja s silo potiskam drugega k drugemu, se električna naboja seštevata, energijska grbina se povečuje, povečuje se skupna energija obeh nabojev po načinu, kot ga prikazuje slika 2.10 (Energija).

Narava teži k čim manjši energiji, k čim manjši energijski grbini, zato se naboja upirata približevanju.

Negativni električni naboj

Negativni elektrostatični naboj se od pozitivnega naboja razlikuje v na primer šesti razsežnosti, kot prikazuje slika 4.6.

Ker je negativni električni naboj nasproten pozitivnemu naboju, puščice na sliki 4.6 obrnem v levo, v drugo smer, kot pri pozitivnem naboju.

Spremenil sem smer naboja, še vedno pa negativni električni naboj predstavlja energijo in ne antienergije, zato ga označim kot energijsko grbino, ne pa kot energijsko kotanjo, - ne kot antienergijo!

Na sliki 4.6 energijsko grbino negativnega naboja narišem navzgor, enako kot pri pozitivnem naboju. Pri pozitivnem in pri negativnem električnem naboju imamo opravka z energijo, ne z antienergijo.

O tem, da dva negativno elektrostatično nabita delca predstavljata energijo in ne antienergije kaže odbojna silo med negativnima nabojema, podobno kot odbojna sila kaže energijo pri pozitivnih elektrostatičnih nabojih.

Pozitivni in negativni električni naboj se privlačita

Razdajati se, upoštevati druge in jim izkazovati priznanje, ohranjati duhovno gibkost za zorenje in učenje - vse to poraja srečo, harmonijo zadovoljstvo in ustvarjalnost.

Jack C. Jewell

Kadar se v bližini znajdeta pozitivni in negativni električni naboj, kot prikazuje slika 4.8, se naboja med seboj privlačita.

Ker imata naboja različno polarizacijo električnih nabojev, se ob združenju elektrostatična naboja med seboj izničita.

Izničita se naboja, ne izgubi pa se njuna energija.

Elektrostatična energija nabojev se pretvori v drugo obliko energije.

V primeru praznjenja električnih nabojev med oblaki med nevihto, se elektrostatična energija pretvori v obliki strele, to je toplotno, svetlobno in zvočno energijo. Njuna elektrostatična energija pa se ne izniči, ampak spremeni v drugo obliko energije.

Sile med delci so posledica delovanja več energijskih razsežnosti

Vsaka od teh zakonitosti je bolj ali manj učinkovita. Zakonitosti se včasih med seboj vzpodbujajo, včasih pa si nasprotujejo.

Nekatere zakonitosti lahko prevladujejo nad drugimi zakonitostmi in lastnostmi.

Naboja se na primer odbijata zaradi vsebovane energije, zaradi naboja pa se odbijata le, kadar je njun naboj enake polarizacije. Kadar je njun naboj različnih polarizacij se naboja privlačita.

Ob električnih praznjenjih lahko ugotovim, da je privlačna sila zaradi različnih smeri nabojev močnejša od odbojne sile, ki izhaja iz količine energije teh nabojev.

Združitev energije in antienergije pomeni njuno popolno izničenje.

Kadar se združita energija in antienergija se dogodi nekaj drugega, kot ob združitvi pozitivnega in negativnega elektrostatičnega naboja.

Rezultat združitve energije in antienergije ni sprememba oblike energije v neko drugo obliko energije. Združitev energije in antienergije preprosto pomeni njuno dokončno in popolno izničenje, izginotje brez sledi.

Ko se foton zaleti v elektron in ga izbije iz krožnice atoma (slika 4.1), foton in vezalna energija fotona v celoti in dokončno izgineta, preprosto ne obstajata več. V nobeno drugo obliko energije se ne spremenita.

Modreci niso mnenja, da je blagoslov, če človek ne stori nič narobe. Prepričani so, da je velika človekova krepost skrita v zmožnosti, da zna popraviti svoje napake.

Wang Yang-ming

Imena elektrostatičnih nabojev so zavajajoča.

Pojem negativni električni naboj zaradi nerodnega načina imenovanja predstavlja miselno past in nevarnost, da negativni električni naboj v mislih nehote enačimo z negativno energijo, z antienergijo. Tega pa ne smemo.

Ime negativnega električnega naboja je zavajajoče, ker nima nič skupnega s pojmom negativne energije.

Električna naboja bi namesto pozitivni ali negativni naboj bilo bolj smiselno imenovati na primer levi in desni naboj, ali rdeči in zeleni naboj, ali naboj A in B, ali drugima nevtralnima imenoma.

Valovanja in nihanja

Nevarnost zmotnega razumevanja energije in antienergije obstaja tudi pri površnem razumevanju valovanj in nihanj.

Elektromagnetno valovanje, na primer foton, predstavlja takšno obliko valovanja, kjer se energija električnega polja (E) pretaka v energijo magnetnega polja (H) in obratno. Pretaka se ena oblika energije v drugo obliko energijo.

V primeru elektromagnetnega valovanja ne opažam prisotnosti antienergije.

Energijsko valovanje

Na sliki 4.8 na navpični osi prikažem količino energije, ki jo v določenem trenutku vsebuje električno polje (E) oziroma magnetno polje (H).

Tretjo razsežnost na diagramu 4.8 pa uporabim za prikaz smeri električnega in magnetnega polja. Prikazana shema na drug energijski način prikazuje na primer elektromagnetno valovanje fotona, opisanega v poglavju Foton

Električno in magnetno polje ves čas valovanja spreminjata smer iz pozitivne smeri v negativno smer in nazaj.

Menjajoča smer električnega in magnetnega polja, pa ne pomeni pozitivne in negativne oblike energije, kar je poudarjeno na slikah 4.5 in 4.6.

Obe, tako pozitivna, kot negativna smer električnega oziroma magnetnega polja predstavljajo pozitivne oblike energije, tako kot prikazuje slika 4.8.

Smeri električnega in magnetnega polja so torej dodatna energijska razsežnost, ki omogoča valovanje pozitivnih oblik energij v tej razsežnosti, v smislu slike 4.5 in 4.6.

Primer antienergijskega valovanja

Za lažjo predstavo si lahko zamislim tudi primer nihanja energije in antienergije. Obstajajo namreč tudi oblike nihanj v obliki pretakanj med energijo in antienergijo.

Zamislim si primer, ko se našemu sončnemu sistemu počasi približa kamen. Sonce ga privlači. Kamen dobiva vse večjo hitrost.

Ko se kamen Soncu približa, naj ne zadene vanj, ampak naj ga obkroži in nato odleti nazaj v vesolje, kot prikazuje slika 4.9.

Skušam si izostriti sliko o energijskem dogajanju potovanja takega kamna.

Na začetku naj ima kamen majhno hitrost in s tem zanemarljivo kinetično energijo.

Zaradi velike oddaljenosti in svobode tavanja po vesolju, naj kamen tudi nima omembe vredne vezalne energije. Energijsko stanje kamna daleč v vesolju kaže slika 4.10 v čast t=0.

Pri padanju kamna proti soncu se kamnu povečuje hitrost in s tem kinetična energija. S padanjem pa je kamen tudi vse bolj vezan na gravitacijsko polje Sonca, kar pomeni, da se mu povečuje vezalna energija od vrednosti nič proti negativnim energijskim vrednostim.

Ko se kamen približa Soncu ima veliko kinetično energijo in veliko energijsko zadolženost. Velika energijska priklenjenost kamna k Soncu obenem pomeni veliko vrednost njegove antienergije.

Po obkrožitvi se kamen začne od Sonca oddaljevati. Ko se kamen vrne v praznino vesolja, kjer ni vpliva gravitacij, se izničita tako kinetična energija, kot antienergija tega kamna.

V nekem trenutku opazovanja sta se pojavili kinetična energija in po količini enak del vezalne energije (antienergije), ki pa sta brez sledi izginili, ko se je kamen po obkrožitvi ponovno izgubil v vesolju.

Kroženje asteroida okrog sonca

Masno telo na sliki 4.9 lahko valuje med mnogimi sončnimi sistemi, če ima dovolj energije, da vsakemu sončnemu sistemu, ko ga obkroži, lahko pobegne in se napoti drugemu soncu naproti. V tem primeru količina kinetične energije prevladuje nad količino vezalne energije v vsakem trenutku.

Če masno telo na poti okrog Sonca zgubi del kinetične energije, na primer zaradi stika z atmosfero, se lahko dogodi, da postane kinetična energija takega kamna manjša od njegove vezalne energije.

Tak kamen ostane ujetnik Sonca in kroži le še okrog sonca. Njegovo 'valovanje' med sončnimi sistemi se spremeni v kroženje okrog Sonca.

Kamen v tem primeru Soncu ne more pobegniti. Kamen postane ujetnik sončnega sistema.

V takem primeru se slika 4.10 ponavlja in dobimo nihanje, ki ga povzroča periodično hkratno nastajanje in izginjanje energije in antienergije v paru.

Dve obliki nihanja

Način nihanja energije in antienergije, se razlikuje od elektromagnetnega valovanja.

V primeru elektromagnetnega valovanja se električna in magnetna energija izmenjujeta, druga v drugo. Ko je električno polje najmočnejše, je magnetno najšibkejše in obratno.

V primeru valovanja energije z antienergijo pa se energija in antienergija pojavljata in izginjata sočasno.

Obe sta naenkrat na maksimumu absolutnih vrednosti in čez nekaj časa sta obe naenkrat na minimumu.

Kadar je količina kinetične energije maksimalna, je največja tudi količina antienergije, količina vezalne energije, stopnja ujetosti kamna.

Prevlada energije valuje, prevlada antienergija niha

Opažam torej nove in pestre možnosti valovanj in nihanj, ne le v smislu spreminjanja ene oblike energije v drugo, ampak tudi v smislu ustvarjanja in izničevanja energije in antienergije v paru.

Pri oblikah valovanj in nihanj, opažam pomembno vlogo, ki jo ima količina energije in antienergije v takem nihanju ali valovanju. Valovanja in nihanja se razlikujejo, kadar prevladuje energija nad antienergijo, v primerjav z razmerami kadar prevladuje antienergija nad energijo.

Valovanje praviloma opažam, kadar v nekem opazovanem sistemu prevladuje količina energije nad količino antienergije.

Kadar količina antienergije prevladuje nad količino energije, takrat praviloma opažam nihanje.