Zgodovina je določila sedanjost. Zato je pomembno, če hočemo razumeti sedanjost, da poznamo preteklost. Še posebej pa je pomembno, da poznamo tisto resnično preteklost. Dan Brown je lepo napisal v svoji knjigi Da Vincijeva šifra, da zgodovino pišejo zmagovalci. In da jo pišejo na osnovi lastnih interesov. Zato zgodovina, ki jo poznamo, ni nujno edina resnična, če sploh je. Zato se mi je zdelo pomembno, da bralci Pozitivk izvedo še drugo plat zgodbe.

Vse nadalje je citirano z internetne strani: http://users.volja.net/reiki/

Čarovniki in Čarovnice, Vitani in Vitanke bi se morali zavedati svojih korenin, kako in zakaj se je pojavilo preganjanje. Veliko delo naredijo že s tem, da se marsičesa naučijo iz preteklosti. Res je, da za mnoge od nas zgodovina pomeni nekaj suhoparnega in dolgočasnega, kar pa ne velja za Viko.

Veliko knjig je bilo že napisanih na to temo, vendar je velika večina le-teh napisana s predsodki. Zadnje čase pa je Dr. Margot Murraxy sledila stopinjam nazaj in videla Viko takšno kot je, originalno še izpred 25.000 let. Videla jo je še nepokvarjeno, popolnoma organizirano religijo zahodne Evrope skozi stoletja še veliko pred Krščanstvom. Nedavno so znanstveniki razpravljali o njeni teoriji. Podala je nekaj jasnih dokazov in še veliko materiala, ki nam da misliti.



Pred 25.000 leti, v Paleolitiku, je bila družba odvisna od hrane za preživetje. Samo z uspešnim lovom so si pridobili hrano za prehranjevanje, kože za obleko in zavetišče. Iz kosti so oblikovali orodje in orožje. V teh dnevih so ljudje verjeli v množico bogov. Narava je bila kruta. Imeli so veliko spoštovanje do izbruhov vetra, do močne svetlobe, naraslih rek ... in tako so tem pojavom pripisovali posameznim duhovom, iz katerih so potem naredili božanstva in Boga. Temu rečemo animizem. Bog je kontroliral veter, nebo, vode, večino stvari in vse pomembne love, to je bil Bog lova. Večino živali, ki so jih ulovili, je imela rogove, zato so ljudje Boga lova naslikali kot Rogatca. To se je dogajalo v času, ko se je magija pomešala s prvimi opotekajočimi se stopinjami religije. Zadnja forma magije je bila verjetno sočutno solidarne varianta. Najprej so naredili model bizona iz gline, ga nato ujeli in "ubili". Nato se je dogajal pravi lov, kjer je bil bizon ravno tako ujet in usmrčen. Tako so bili rojeni prvi religiozno magični rituali, ko je eden od jamskih ljudi obarval svojo kožo, si nadel masko in odigral vlogo Boga lova, ki je pripravljal napad na žival. Še vedno obstajajo jamske poslikave takšnih ritualov, ko Bog lova zadane glinenemu modelu bizona in medveda smrtni udarec s sulico. Zanimivo je videti, kako je ta forma magije preživela skozi relativno moderne čase. Za primer, Indijanci Penobscot so pred manj kot sto leti nosili maske in rogove divjadi, ko so izvajali rituale, z istim namenom. Drug primer je Bivolji ples Indijancev Mandam.

Poleg Boga lova so obstajali še božanstva, ki so verjetno nastala prva ali pa vsaj skupaj z Bogom. Tega ne vemo zagotovo in ni bistveno. Pleme se je nadaljevalo kljub temu, da je bila smrtnost zelo velika, kar je kazalo na veliko plodnost in tu je magija spet odigrala važno vlogo. Glineni modeli so bili narejeni glede na izkušnje z živalmi in so jim bili podobni. Veliko je tudi rezbarij in modelov, ki so predstavljali obstoječa Božanstva rodnosti. V glavnem jih poznamo kot Venere, med njimi je najbolj znana Xwillwndorfska Venera. Tudi druge najdbe Venere so ji podobne. Nosijo ženske atribute ki so predimenzionirani. Imajo težke, ogromne prsi, zelo veliko zadnjico, okrogel trebuh, kot bi bile noseče, in pretirano velike genitalije. Ostal deli telesa so komaj nakazani. Obraza ni, roke in noge so komajda nakazane. Ženska je bila nosilec in dojilja mladeži. Božanstva so bili njeni predstavniki kot veliki preskrbljevalci in Tolažniki, Mati Narava ali Mati Zemlja.

Z napredkom poljedelstva je prišlo do nadaljnjega porasta božanstev. Ženska je pazila na Rodnost letine, na rodnost plemena in živali. Ponavadi so takrat leto delili na dve obdobji. Poleti je rasla hrana in tako so takrat prevladovala Božanstva, pozimi pa se je moški vrnil k lovu in takrat je prevladal Bog lova. Ostala božanstva (vetra, bliska, luči...) pa so postopoma padala v ozadje kot drugopomembni.

Kakor so se razvijali ljudje, se je tudi religija, naravno in počasi. Ljudje so se razširili po vse Evropi in s seboj nosili tudi svoje bogove. Z različnim razvojem dežel so tudi Bogovi in Božanstva pridobivali različna imena, ki pa niso bila povsem drugačna. Včasih so se pojavljale le variacije na isto ime. Na primer na severu Anglije se je Bog lova (Rogatec) imenoval Cernunnos, na jugu pa je poznan kot Cerne, v nekem drugem področju pa so ga poimenovali Herne.

Ljudje so se naučili ne samo gojiti hrano ampak so jo tudi skladiščili za obdobje zime. Tako je lov postal manj pomemben in Rogatec (Bog lova) je tako postal na splošno Bog narave in Bog smrti in Posmrtnega življenja. Božanstva so še vedno predstavljala rodnost in ponovno rojstvo, ker so z razvojem ljudje pričeli verjeti v posmrtno življenje. Dokaz za to, so pogrebni običaji in njih grobarji so bili le prenovitelji. Svoje pokojne so pokopavali z vso obleko in okrasjem in jih poškropili z rdečo zemljo, hematitom ali železnim peroksidom, da bi jim povrnili naravni videz ali celo življenje. Pogosto so bili člani družbe pokopani pod ognjiščem, tako da so trupla ostala blizu družini. Moški je bil pokopan z orožjem (razen psa) se pravi z vsem, kar bi lahko potreboval v življenju po smrti. Ni težko razumeti, kako je verovanje v posmrtno življenje nastalo. Svoj izvor ima v sanjah. Ko je človek spal, je bil za njegovo družino in prijatelje podoben mrtvecu. Res se je med spanjem premikal in dihal, vendar je bil takorekoč brez življenja. Ko pa se je prebudil, jim je lahko povedal, kako je bil v gozdu na lovu, kako je srečal mrtve prijatelje in se pogovarjal z njimi. Ostali, s katerimi je govoril, so mu lahko verjeli, ker so imeli tudi sami izkušnje s takimi sanjami. Vedeli so, da v resnici ni bil izven jame, vendar so hkrati vedeli, da ne laže. Tako se je zdelo, kot da je svet sanj podoben resničnemu. V njih so obstajala drevesa, gore, živali in ljudje, celo mrtvi so bili tam, navidezno nespremenjeni še veliko let po smrti. V tem drugem svetu je človek potem potreboval iste reči kot v resničnem svetu.

Z razvojem različnih ritualov rodnosti, uspeha in lova, za sezonske potrebe, se je nujno moralo razviti tudi duhovništvo. Izbrali so nekaj tistih, ki so dosegali rezultate, ko so usmerjali rezultate. V nekaterih obdobjih v Evropi so te obrede vodili Svečeniki in Svečenice, ki so se imenovali Čarovniki in Čarovnice, Vitani in Vitanke (Wicca, Wicce, Wita), Modreci (Wise Ones). V času Anglosaxonske kraljevine kralj ni nikoli niti pomišljal, da bi začel pomembne stvari brez posveta s Čarovnikom (Witan), Svetnikom Modrecev. In Čarovništvo je bila zares modra religija. Niso samo vodili obrede ampak so poznali tudi veščino zeliščarstva, magije in divinacije, bili so zdravniki, pisci zakona, Čarovniki in duhovniki. Za ljudi je bilo Čarovništvo most med njimi in bogovi. Na velikih festivalih pa so oni sami postali podobni bogovom.

S prihodom Krščanstva ni bilo neposredne masovne spreobrnitve, kot nekateri pogosto radi poudarjajo. Krščanstvo je religija, ki so jo sestavili moški. Ni se postopno in naravno razvilo skozi tisočletja, kot stara religija. Postavljali so pravila, kdo lahko sprejme novo religijo in kdo ne, vse pa se je dogajalo površinsko. Po vsej Evropi je imela Stara religija v glavnem še vedno pomembno vlogo, še celih prvih tisoč let Krščanstva. Poskus masovne spreobrnitve je izpeljal Papež Gregory Wliki. Menil je, da je edina pot, da bi ljudje stregli le krščanskim cerkvam, da bi podrli stare templje in na istih mestih postavili nove, ker so se ljudje navadili zbirati k molitvi in božji službi. Naročil je svojim Škofom, naj razbijejo vse idole in poškropijo templje s sveto vodo in jih ponovno posvetijo. V veliki meri je to uspelo. Vendar ljudje niso bili tako naivni, kot je mislil Papež.

Ko je bila skonstruirana prva krščanska cerkev, so bil na voljo le poganski rokodelci. Pri opremljanju cerkva so v kamnite kipe in rezbarije pametno premeteno vključili figure lastnih božanstev. Čeprav so bili prisiljeni služiti cerkvi, so tako ljudje lahko tam še vedno častili lastne bogove. Boginje so običajno upodabljale božanstva rodnosti s široko razširjenimi nogami in pretirano poudarjenimi genitalijami. Te figure so se običajno nanašale na Sheila-na-gigs. Bog je bil prikazan z rogato glavo obkroženo z listjem in je bil znan kot "listnata maska", včasih kot Zeleni Jurij ali "Gozdni Robin". Te rezbarije ne smemo pomešati z odtočnimi žlebovi. Kasneje pa so te prikrite obraze, figure in rezbarije prestavili na štirih straneh cerkva, kjer naj bi plašili demone in jih odganjali. V teh zgodnjih dneh Krščanstva, ko je njegova moč počasi naraščala, je Stara religija - Čarovništvo in Poganstvo bilo njegov največji tekmec. Naravno je, da je Cerkev hotela se je znebiti in ji zadati zadnji udarec. Bogove Stare religije so označili za hudiče v novi religiji. Bog stare religije je bil Rogati bog, tako je očitno postal Krščanski hudič. Jasno je, da je Cerkev imela vzrok, da označi pogane kot častilce Hudiča. Ta isti razlog uporablja Cerkev še danes. Misijonarji so še zlasti nagnjeni k etiketiranju vseh primitivnih plemen, kot hudičeve častilce, samo zato ker pleme častni drugačne bogove kot Krščanstvo. Ni jim važno, če so ti ljudje dobri, srečni, bolj moralni in etični in živijo bolje kot vsa širna množica Kristjanov, vseeno morajo biti spreobrnjeni. Kot Hudičeve častilce so obtožiti tudi Čarovnice in Čarovnike, kar je smešno.

Hudič je Krščanska izmišljotina in ni nikjer omenjen razen v Novi zavezi. Zanimivo je, da je ves koncept zla, ki je predstavljen s Hudičem, napačno preveden. Iz originalne Hebrejske Stare Zaveze je ime Ha-satan (nasprotnik) v Grško Staro zavezo preveden kot Diabolos (tekmec). Ideja razpolavljanja Najvišje Sile na dobro in zlo pa naj bi bila ideja naprednih in civiliziranih. Stari Bogovi so se razvijali postopoma in so bili veliko bolj humani, ker so imeli svojo dobro in slabo stran. Ideja Krščanstva je temeljila na Vsemogočnemu bogu, Vse-ljubezni božanstvih, ki pa so nujno zahtevali nasprotnika. Če povem preprosteje, če imamo belo barvo, si moramo omisliti črno, če ju hočemo primerjati. Ideja Vse-dobrega boga je zrasla na Zaratustrinem zelniku v Perziji v sedmem stoletju p.n.š. Ideja se je kasneje razširila proti zahodu v Mitraizem in še kasneje v Krščanstvo. Ko pa je Krščanstvo postopoma pridobilo moč, je bila Stara religija odrinjena. Vendar je v času reformacije obstajala še v oddaljenih deželah in odmaknjenih krajih. Nekristjani so postali Pogani. Beseda Pogan (Pagani) prihaja iz Latinščine in pomeni ljudi, ki živijo na podeželju. Krščanstvo je v svojih zgodnjih obdobjih iz starih religij prevzelo staroegipčansko Triado; Osiris, Isis in Horus, ki so postali Bog, Marija in Jezus. Jezusov rojstni dan 25, december pa je sposojen iz Mitraizma, ki ravno tako verjame v drugi prihod in je prizaneslivejši s svojim bogom. V večih religijah po svetu najdemo brezmadežne koncepte in žrtvovanje boga za rešitev vseh ljudi.

Leteče čarovnice in Satan

Katerekoli stvari, ki so jih počeli Čarovniki, je Cerkev uporabila proti njim samim. Čarovniki so se ukvarjali z magijo, da bi pospeševali rodovitnost in povečali pridelek. Nihče pa ni pomislil na to, da če bi Čarovniki delali ravno nasprotno, bi v največji meri prizadeli sebe, kajti tudi sami so morali jesti. Star Ritual rodnosti, ki so ga izvajali po večini na vaseh je izgledal takole. Ljudje so ob polni luni šli na polja in plesali v krogu okoli njiv na senenih vilah, kolih in metlah. Jezdili so jih kot lesene konjičke in pri tem čim višje skakali v zrak, da bi s plesom pokazalo, kako visoko naj zraste pridelek. Vendar jih Cerkev ni samo obtožila tega, da uničujejo pridelek, ampak da tudi letijo na svojih metlah, kar pa naj bi bilo Hudičevo delo. Leta 1484 je papež Innocent VIII pričel gonjo proti čarovnikom. Izdal je knjigo, ki se je imenovala "Kladivo za čarovnike", v njej opisal Čarovništvo čimbolj negativno je mogel in preganjanje se je pričelo. Vse in vsakogar so obsojali za negativno delovanje in kruto pobijali ljudi. Cerkev je Čarovnike obtožila tudi razvratništva zaradi obredov, s katerimi so častili rodnost. Devet milijonov ljudi je bilo obešenih, zažganih na grmadah in kako drugače mučenih in usmrčenih, vendar je bilo malo usmrčenih tistih, ki so zares sledili pravi Stari religiji.

Nastanek Satanizma

Čarovnike so imenovali Hudičeve častilce. Vendar v tem ni niti malo resnice. V zgodnjih letih svojega obstoja je bila Cerkev zelo groba do svojih ljudi. Ni samo vladala nad njihovim načinom kmetovanja, ampak se je vtikala tudi v njihova življenja, posegla je celo med poročene pare in njihovo spolnost. Cerkev je zahtevala, da naj ljudje v spolnem aktu ne uživajo, kajti to je bilo dovoljeno le višjim. Spolni odnosi so bili prepovedani ob sredah, petkih in nedeljah, štirideset dni pred božičem in ravno toliko dni pred Veliko nočjo in še veliko drugih dni, tako da je ljudem ostalo morda dva meseca na leto, ko je bilo spolno občevanje dovoljeno, brez užitkov seveda. Ni težko ugotoviti, da se je zaradi vseh teh grobosti kaj kmalu pojavil tajen upor. Kristjani so ugotovili, da jim molitve k tako imenovanemu Bogu ljubezni ne pomagajo in tako so se odločili, da bodo molili k njegovemu nasprotju. Menili so, da če jim Bog ne pomaga, jim po vsej verjetnosti Hudič bo. Tako je nastal Satanizem kot parodija na Krščanstvo, Satanizem, ki se roga Krščanstvu in upor proti cerkvi ustanovi, ki pa ni potrebovala dolgo, da je odkrila to uporništvo in razširila je idejo, da Hudič ne pomaga ubožnim kmetom. Vendar je Hudič-Satan dokazal, da prezira Cerkveno avtoriteto in se je popolnoma obrnil priti njeni ustanovi. Nato je Cerkev označila Satanizem za anti-krščansko, enako je storila s Čarovništvom in oznanila, da sta Satanizem in Čarovništvo eno in isto.

Proti koncu 17. stoletja so se preživeli člani Čarovništva umaknili v ilegalo. Tako so naslednjih tristo let vsi menili, da je mrtvo. Vendar pa religija, ki je bila uspešna dvajset tisoč let ni mogla kar tako zlahka umreti. Čarovništvo je preživelo in se nadaljevalo v ozkem krogu družinskih članov. Vse, kar je bilo potem napisanega o Wicci (Viki), je napisala Cerkev, ki je bila popolnoma proti tej religiji in je šele leta 1921 Dr. Margaret Alice Murray, antropologinja in egiptologijna ustanovila Čarovniški Kult Zahodne Evrope; osvetlila je Čarovništvo v pravi luči in ga oprala negativnosti in predsodkov. Leta 1951 pa je bil ukinjen zadnji zakon proti Čarovništvu in pripadniki Stare religije so se lahko pokazali na plano. Leta 1954 je bil Dr. Gerald Brousseau prvi Čarovnik, ki je javnosti razkril svojo plat zgodbe in bil je presenečen, ker se je pojavilo toliko skrivnih skupin iz vse Evrope. Pred drugo svetovno vojno je bil iniciran v Angleški krog čarovnikov. Zbral je podatke in napisal knjigo po ustnem izročilu anglosaxonske skupine. Knjiga je kasneje postala znana kot "Knjiga Senc". Mnogi so menili, da si je stvar izmislil ali pa da je knjigo napisal po naročilu Aleistra Ceowleya. Vsem prerekanjem, kaj je originalno in kaj ne, pa čarovništvo živi. V Ameriki je bil prvi Čarovnik, ki se je pokazal v javnosti Raymond Buckland, ki so ga inicirali Gardnerjevi najvišji svečeniki na Škotskem. Dandanes obstaja veliko različic Stare religije; Gardnerjeva, Keltska v več različicah), Saxonska, Aleksandrijska, Driuidična, Nordska, Irska, Škotska, Siciljanska, Hunska in še mnoge. Počasi nastaja oz. se obuja od tudi Slovenska. To ni presenetljivo, ker smo si različni in ni je religije, ki bi ustrezala vsem ljudem, tako tudi ne ustreza vsakemu Čarovniku vsako Čarovništvo. Za vsakega pa se najde pot po kateri lahko krene. Danes so Čarovniki povsod, na festivalih, v medijih, Čarovništvo se ponekod pojavlja že kot religija.