Z nesrečo dobrih ljudi si ne belijo glave samo tisti, ki trpijo, in njihovi sorodniki, temveč tudi vsi tisti, ki bi radi verjeli v pravičen, pošten in znosen svet. Neogibno postavijo vprašanje o božji dobroti, prijaznosti in celo o njegovem obstoju.



Ljudje vseh generacij so poskušali utemeljiti trpljenje na svetu s prepričanjem, da si zaslužimo, kar dobimo, saj je nesreča kazen za naše grehe. Vabljivo je verjeti, da se hudo dogaja ljudem (posebno drugim), ker je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. S takšnim verovanjem ohranjamo prepričanje, da je svet urejen in razumljiv. Ljudem damo tehten razlog, da ostanejo dobri in se izogibajo grehu. S takšnim verovanjem lahko ohranimo podobo ljubečega, vsemogočnega Boga, ki nadzoruje vse. Vprašanje pa je, ali je takšen odgovor versko primeren in nas potolaži v trenutkih, ko se hudo dogaja nam?

Zamisel, da Bog daje ljudem, kar si zaslužijo, da so naša hudodelstva vzrok za našo nesrečo, je spretna in privlačna rešitev vprašanja zla, vendar ima več resnih omejitev. Ta zamisel uči ljudi, naj obsojajo sami sebe. To ustvarja občutek krivde tudi takrat, kadar ni utemeljenega razloga zanjo. Ljudje začnejo sovražiti Boga in sebe. Najbolj moteče pa je, da ne ustreza dejanski resnici.

Včasih poskušamo utemeljiti življenjske težave tako, da pravimo, da ljudje dobijo tisto, kar si zaslužijo, toda šele sčasoma. V vsakem trenutku se lahko zdi življenje nepravično in je videti, da trpijo nedolžni ljudje. Toda verjamemo, da bomo nekoč dočakali uresničitev pravičnosti božjega načrta.

Dvaindevetdeseti psalm poveličuje Boga, ker nam je dal čudovit, popolnoma pravičen svet. Namigne, da se zdi neumnim pomanjkljiv, ker so nepotrpežljivi in ne dajo Bogu časa, da bi lahko dokazal svojo pravičnost.

Kako veličastna so tvoja dela, Gospod,
kako globoke so tvoje misli.
Nespametnež ne spozna, neumnež tega ne razume.
Naj cveto brezbožni ko trava,
in blestijo vsi, ki delajo hudo,
določeni so za večni pogin…
Pravični bo cvetel kot palma,
kakor cedra na Libanonu bo rasel….
da bodo oznanjali, kako pravičen je Gospod,
moja skala, in da ni v njem krivice.
(Psalm 92,6-8,13,16)

Psalmist želi povedati, da zlo na svetu nikakor ne zmanjšuje božje pravičnosti in poštenosti. Zlobne primerja s travo, poštene pa s palmo in cedro. Če na isti dan zasejemo travo in palmo, bo trava veliko hitreje pognala. Človek, ki ne bi popolnoma ničesar vedel o naravi, bi lahko napačno sklepal, da bo trava nazadnje zrasla višje in bo močnejša od palme, ker hitreje raste. Toda izkušen opazovalec bo vedel, da je začetna rast trave samo začasna, da bo v nekaj mesecih ovenela in odmrla, medtem ko bo palma rasla počasi, vendar visoko in pokončno, in bo preživela več generacij.

Psalmist tudi domneva, da nepotrpežljivi ljudje, ki vidijo blaginjo zlobnih in trpljenje poštenih, napačno sklepajo, da se splača biti slab. Če bodo pozorni, pravi, bodo videli, da zlobni ovenejo kot trava, pošteni pa uspevajo počasi, vendar gotovo, kot palma ali cedra.

(Avtor knjige v nadaljevanju navaja, da je navedeni psalm samo na prvi pogled lep in izpolnjujoč. Pravi, da Bog velikokrat pravičnemu ne da dovolj časa, da bi ujel nepravičnega, zato velikokrat dobri ljudje umrejo neizpolnjeni. Avtor je rabin in je to knjigo napisal po smrti svojega štirinajstletnega sina, za katerega je vedel od njegovega tretjega leta starosti, da bo mlad umrl zaradi progrerije (prezgodnjega staranja). Kot duhovnik – rabin ne verjame v reinkarnacijo, kar je mogoče bistveni manjkajoči člen pri razumevanju navedenega psalma. Vendar je to samo moje razmišljanje.)

Pogosto se žrtve nesreče poskušajo tolažiti z mislijo, da ima Bog svoje razloge, zaradi katerih dopušča, da se jim nekaj hudega dogaja, in ga zaradi tega ne smejo obsojati. V svojem strahu in trpljenju se počutijo osamljene. Kako naj prosijo Boga za pomoč, če jim je on sam poslal trpljenje?

Ali je lahko trpljenje vzgojno? Nas lahko ozdravi naših napak, vpliva na nas tako, da postanemo boljši? Judovski učitelj rabin Joseph B. Soloveitrchik pravi:

»Trpljenje nam je dano, da nas oplemeniti, da očisti naše misli napuha in površnosti, da nam razširi obzorje. Njegov namen je torej popraviti pomanjkljivosti v človekovi osebnosti.«

Vendar take misli v resnici težko pomagajo trpečemu, ker skozi njih ne vidi smisla svojih bolečin. Take misli služijo predvsem obrambi Boga – z besedami se preoblikuje slabo v dobro in bolečino v izjemno ugodnost. Vendar ni vsako boleče doživetje, ki se nam zgodi, tudi koristno.

Pisateljica Harriet Sarnoff Schiff je imela petletnega sinčka, ki je med operacijo prirojene srčne okvare umrl. Duhovnik ji je rekel, da nam Bog nikoli ne pošlje težjega bremena, kot smo ga zmožni nositi, zato on verjame, da bo izgubo prebolela. Bog je dopustil smrt njenega sina samo zato, ker je vedel, da je dovolj močna, da bo to lahko prenesla. In Harriet je pomislila:

»Če ne bi bila tako močna, bi moj mali sin še živel.«

Če nam Bog nalaga samo bremena, ki smo jih zmožni nositi, potem se prepogosto ušteje.

Na pogrebu malega fanta, ki je umrl v prometni nesreči, je duhovnik tolažil jokajoče starše:

»Zdaj ni čas za žalovanje in jok, temveč za veselje, ker je Michael odšel s sveta pregrehe in bridkosti z neomadeževano dušo. Zdaj je v srečnejši deželi, kjer ni bolečine in žalosti; zahvalimo se Bogu za to.«

Nekatere od takih razlag našega trpljenja so nas pripeljale do tega, da smo začeli obtoževati sebe, da bi lahko ohranili ugled Boga. Mogoče smo zasovražili Boga. Druge razlage so zahtevale od nas, da zanikamo svoja čustva žalosti in resničnost.

Mogoče pa nam nesreč in bolezni ne pošilja Bog? Mogoče je namen Boga samo ta, da nam je pripravljen priskočiti na pomoč, da bi lažje prenesli nesrečo, če bi le zmogli preseči občutke krivde in jeze, ki nas ločujejo od njega? Utegne biti naslednje vprašanje napačno:

»Le kako mi je mogel Bog storiti nekaj takšnega?«

Mogoče je edino pravo vprašanje v naših nesrečah naslednje:

»Kaj naj naredim sedaj, ko se je to zgodilo?«


Povzeto po knjigi Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem (Harold S. Kushner)