MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih
očetov

Neki starec je rekel:
»Raje se dam poučiti, kot da poučujem. Ne poučuj predčasno, sicer se ti bo vse življenje manjšalo razumevanje.«

Oče Jakob je rekel:
»Niso potrebne zgolj besede. Zakaj v današnjem času je med ljudmi mnogo besed. Potrebno je dejanje. To je tisto, kar se išče, in ne besede, ki ne dajejo sadu.«

Mati Sintklitika je rekla:
»Nevarno je, če poučuje kdo, ki ni živel (v askezi) dejavnega življenja. Kakor če kdo, ki ima trhlo hišo, sprejme goste in jih s tem poškoduje, ko se hiša zruši, tako tudi ti ljudje, ki niso najprej zgradili sebe, ugonobijo vse, ki pridejo k njim. Z besedami kličejo k zveličanju, s hudobijo svojega življenja pa (duhovnim) bojevnikom delajo krivico.«

Blaženi Anton je imel navado govoriti:
»Očetje so se v starih časih podali v puščavo in niso ozdravili samo sebe, ampak so postali zdravniki tudi za druge. Če pa gre kdo od nas v puščavo, hoče ozdraviti prej druge kot sebe. In naša slabost se vrne k nam in naše končno stanje postane slabše od prvotnega. Zato za nas veljajo besede: Zdravnik, ozdravi najprej sebe!«