Buda se je odločil za potovanje in vsi so mu odsvetovali pot po kateri je nameraval, češ da tam hudo razgraja in ropa nek ropar.
No ravno zato se je Buda odločil prav za to pot.

Ropar ga je res čakal za neko skalo in ko je ravno hotel Budo kresniti po betici, je sam otrpnil kot kip z rokami štrlečimi v vis.
Buda je šel lepo mirno mimo, takrat pa je ropar zakričal: "Ustavi se, kam greš"
Buda je odgovoril:"Jaz sem se že zdavnaj ustavil, kdaj se boš ustavil ti?"
Ropar je odgovoril:" Praviš, da si se ustavil pa greš kar naprej, mene pa sprašuješ kdaj se bom ustavil, pa se še premakniti ne morem?"



Buda je odgovoril:"Če se nisi ustavil v svoji glavi, se ne boš na žalost nikoli"
Ropar mu je obljubil, če ga spusti, da bo naredil vse, da se ustavi v svoji glavi in baje je pozneje postal celo njegov učenec.
Dejstvo je, kot pravi moj mojster, da je vsak posameznik v vojni sam s sabo toliko časa, dokler ne doseže svoj notranji mir.
V veliko slovarjih piše, da je mir odsotnost vojne in dokler se bodo ljudje borili za mir kot odsotnost vojne, ne bodo dosegli na žalost prav nič.

Dejstvo je, da je za vsako vojno potrebno sovraštvo.
Brez sovraštva ne more biti vojne, tudi besedne ne.
Za moje sovraštvo je potrebna moja jeza na nekoga, ali moja zavist, oziroma moj pohlep, da dobim nekaj od nekoga, česar on(a) ima in jaz ne. To je gonilno kolo vseh vojn.
In ta jeza, zavist, sovraštvo in strah daje moč tistim, ki vladajo.
Oni se dobesedno hranijo s to energijo.
Veliko lažje je upravljati z ljudmi, ki so v stanju zavesti jeze, sovraštva in strahu, kot z ljudmi, ki so v miru in ljubezni sami s sabo in celim svetom.

Rešitev prenehanja vojn je v tem, da začnem svetovnim voditeljem pošiljati ljubezen zdaj.
Stara modrost pravi, da je ljubezen najmočnejše orožje na obličju tega sveta in zakaj si jo ne bi privoščil že danes, posebej če mi je bilo dano to darilo, kako se ustaviti v svoji glavi :)

Pred mnogimi leti sem kot akviziter prodajal knjige od vrat do vrat.
Če mora človek veliko govoriti posebej poleti , ko je vroče, postane hitro hudo žejen. Tako sem se v Tržiču, kjer sem ponujal ljubezenske romane, ustavil v neki gostilni, da si potešim žejo. V gostilni je bila skupina gradbenih delavcev že precej razkurjenih, iz meni neznanih razlogov.
Ko sem prišel do šanka, da bi naročil pijačo, je neki silak že dvignil roko, da me brez mojega dovoljenja kresne po nosu.
Preden jo je spustil na moj nos, sem mu poslal vso svojo ljubezen in zakričal:
«Brate valjda nečeš, da me tučeš?«
Silaku je padla roka sama od sebe dol brez da bi se me dotaknil, vlile so se mu solze, objel me je in vprašal: »Častim, šta češ da piješ«
V gostilni sem ostal v prijetni družbi neprostovoljno še kaki dve uri, z kar nekaj pivi pod kapo, kar mi je sicer onemogočilo nadaljnje delo, kar pa je bilo še vedno dosti bolje, kot če bi odšel takoj z polomljenimi zobmi, očali in nosom.

To je samo eden od takih primerov, bilo pa jih je še več, bolj dramatičnih, posebej na Floridi v Miamiju v mojih srečanjih s »črnimi brati« iz katerih sem izšel vedno brez vsake praske.
Torej če bo kaj ustavilo vse vojne, jo bo samo tvoja in moja ljubezen :)

Naj bo vsak najin dih prežet z Valentinovim iz globine iskrenega in hvaležnega srca, pa bo na tem svetu veliko lepše, kot je.

Ne verjameš?
Poizkusi :)


Stojan Svet