|  Prihaja Valentinovo.
 Slovenski pregovor pravi, da Valentin da ključ od korenin, kar na svoj način pove, da prihaja obdobje pomladi. Zato se (verjetno v Beli Krajini) Valentinu reče tudi 'prvi pomladin'.
Valentinovo (14. februar) je znano tudi po tem, da se takrat začnejo ptički ženiti. Seveda je po ptičjem ženitovanju bolj znano Gregorjevo (12. marec), vendar se prve spomladanske ptičje svatbe začnejo že na svetega Valentina dan.
Valentin je zavetnik ljudi s slabim vidom in božjastnikov (epileptikov), seveda pa je najbolj poznan kot zavetnik zaljubljencev. Zato je barva Valentinovega dne rdeča, ker pa poleg zaljubljencev ta praznik obožujejo predvsem trgovci, še posebej cvetličarji, so izložbe trgovin ponavadi okrašene s srčki na tisoč in en način.
Po nekaterih virih naj bi običaji, značilni za Valentinovo, izvirali še iz starih rimsko-poganskih časov. V starem Rimu so proti pomladi po okoliškem hribovju zavijali in tulili v noč lačni volkovi. Zato so se Rimljani za zaščito in pomoč zatekali k svojemu bogu Luperkusu, ki naj bi jih ščitil pred volkovi. V zahvalo za zaščito pa so Rimljani na prvi dan pomladi (domnevno 15.februarja, vendar pa je bil koledar takrat drugačen kot ga imamo danes) praznovali luperkalije, ko so se bogu Luperkusu zahvalili za pomoč.
Najbolj znana legenda o Valentinu pa je tista o rimskem cesarju, ki je prepovedal svojim vojakom, da se poročajo. Smatral je namreč, da se vojaki, ki bodo imeli žene in otroke, ne bodo z veseljem borili oz. sploh ne bodo šli radi na vojno. Škof Valentin pa je zaljubljence na skrivaj poročal, kar ga je kasneje stalo življenja.
 V knjigi Svetniki in godovni zavezniki piše takole:
«Tisti Valentin, katerega god se praznuje 14. februarja, je verjetno tisti ternijski škof, ki je živel v 3. stoletju in so ga leta 268 mučili zaradi njegove vere. Možno je, da so v Valentinovi baziliki pri drugem miljnem kamnu na Via Flaminia na območju Rima občasno hranili relikvije tega škofa.
Tega Valentina (iz Ternija) so vedno zamenjavali z drugimi nosilci tega imena. Pri upodabljanju najdemo podrobnosti z retijskim škofom Valentinom – oba pogosto prikazujejo s pohabljenim otrokom pri nogah. Zamenjujejo pa ga tudi z mučencem Valentinom iz Rima, ki naj bi bil tudi pokopan v 4. stoletju na Via Flaminia.
 V Angliji si ljudje na Valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, kasneje pa tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado, z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so potem v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. V Nemčiji, pa tudi v mnogih drugih državah, si na Valentinovo še danes podarjajo rože, da bi si izpovedali medsebojno ljubezen. Korenine tega običaja segajo daleč nazaj. V starem Rimu so se 14. februarja spominjali boginje Junone, ki je veljala za zavetnico zakona in družine; ženskam in družinam so ta dan poklanjali rože. V hanzeatskih mestih je imel Valentinov dan nekoč še čisto drugačen pomen. Cehi pomorščakov, trgovcev in rokodelcev ter drugih bratovščin so se 14. februarja zbrali na skupen prijateljski obred. 14. februar se je v prejšnjih časih imenoval tudi 'dan motovilca'; spominjal je na to, da je treba na polju nabrati motovilec. Še eno verovanje v zvezi z Valentinom poznamo. Nekoč so govorili, da se bo samsko dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo. Mladi fantje, ki so si izbrali kakšno dekle, so zato že zelo zgodaj tega dne podarjali svojim izvoljenkam šopke rož.«
Lepo je vedeti, od kod izhajajo običaji, ki se jih držimo, jih izvajamo in jih na ta način ohranjamo pri življenju. Taki prazniki so vredni samo toliko, kolikor naše čiste ljubezni in dobre volje vložimo v njih.
Da bi 14. februarja vsi bili Valentinke in Valentini in da bi imeli vsak svoj par!
|
NE ZAMUDITE
VALENTINOVO
Prispeval/a: ana dne sreda, 12. februar 2003 @ 09:13 CET
Gospod Ovsec v njej pojasnjuje, da je slovenska tradicija v zvezi z godom svetega Valentina vezana predvsem na praznovanje pomladi, novega začetka, na čas, ko se ptički ženijo - v Beli krajini pa tudi veverice.
VALENTINOVO
Prispeval/a: ten-nej dne petek, 14. februar 2003 @ 08:23 CET
---
Boj je vsemu oče, je vsemu kralj. Ene izkaže kot bogove, druge kot ljudi, ene naredi za sužnje druge za svobodne.
VALENTINOVO
Prispeval/a: Andres dne sobota, 15. februar 2003 @ 15:03 CET
Verjetno ne bo drugače, ko vam bodo še en svetovni praznik predstavili 11. septembra. Takrat bodo želi svečarji.
Pa na svojih nogah ostanite.
Andres
Valentinovo
Prispeval/a: titanic dne sobota, 12. februar 2005 @ 21:18 CET
Valentinovo je še en praznik, ko "naj" bi se spomnili svojih dragih, svojih partnerjev in jim izkazovali ljubezen na tak ali drugačen način. Vse lepo in prav, ampak to le ni praznik za vse. Tisti, ki so "srečno zaljubljeni" so še bolj srečni, tisti, ki so osamljeni so še bolj "nesrečni". Tako čuti večina ljudi na ozemlju kjer živijo in gledajo v izložbe, cvetličarne in ljudi kako si ta dan izkazujejo ljubezen, se poljubljajo in obdarujejo.
Jaz sem mnenja, da je to le komercialna poteza, kjer revež kot vedno potegne ta kratko. Vendar je v tem slučaju pri nekaterih drugače. Revež, ko nima denarja, da bi kupil svojemu partnerju rože, darila in ga vabil v drage restavracije, da na ta način izkaže ljubezen, morda o tem vsaj razmišlja. Ali je to potrebno ravno danes? Ali je to potrebno ravno na materialni način? Ali je to potrebno tako kot so si izmislili drugi...Ali je to sploh potrebno?
So ljudje, ki imajo denar, pa razmišljajo ravno tako kot revež, ki ga nima. Ali je to res ljubezen, če na točno določen dan rečem svojemu partnerju, da ga ljubim, ali sploh ga, ali je to navada? Ali moram partnerju kupiti rože ravno danes, če jih kupim lahko takrat, ko to začutim, ko je partner žalosten in potrebuje mojo nežnost, objem in varnost? Zakaj je ravno tisti dan potrebno toliko o tem govoriti... Zakaj....
Sama mislim, da ima vsak pravico delati kot želi, če s tem ne ogroža in žali druge. Vsak pa ima možnost vsak dan misliti na druge, ne samo na svojega partnerja z ljubeznijo in mu poslati lepe in vspodbudne misli. Vsak dan imamo možnost, da rečemo svojemu partnerju "ljubim te", vendar če tako čutimo tisti trenutek ali "rad te imam", če čutimo to. Vsak trenutek smo lahko fizično ali v mislih ljubeči tudi do vseh ljudi, ki so osamljeni in na ta dan ali na kateri koli dan trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni v sebi in do sebe. Človek, ki v sebi nima ljubezni, ne more ljubiti drugega, čeprav včasih partner dobesedno zahteva, da dobi ljubezen od take osebe.
Kako naj oseba, ki kot otrok ni bila ljubljena, ni videla načina, kako se izkazuje ljubezen, ljubi in izkazuje drugemu, svojemu partnerju. Nemogoče.
Ljudje, ki so nesrečni zato, ker niso ljubljeni ne čutijo v sebi prave ljubezni, zato prave ljubezni iz zunanjega sveta ne morejo zaznati. Ne vidijo ljubezni, ki je v naravi, v ljudeh, v vseh živih bitjih, ki so del narave. Taki ljudje iščejo neko iluzijo ljubezni, a je ne najdejo, vedno znova so razočarani, a vedno znova delajo iste stvari, ki so že v naprej obsojene na razočaranje. Iščejo ljubezen v drugemu človeku in "zahtevajo", da jo dobijo od njega. Naklonjenost, imeti rad, spoštovanje, vse to ne pomeni ljubezen, a ko ljubezen je, je vse to tudi zraven.
Ljubimo vsako živo bitje, vsakega človeka ne glede na naklonjenost, poštenost, na njegovo ljubezen. Izkazujmo ali pošiljajmo ljubezen ljudem, ki so prazni v srcu, da bodo začutili to ljubezen od tistih, ki jo imajo toliko, da z njo lahko objamejo cel svet. Ljubezen je mir, svoboda, sreča in neminljivost. Prava ljubezen se ne konča. Lahko se konča odnos med dvema partnerjema, a ljubezen, ki je prava, se ne konča.
Pozdrav vsem, ki imajo ljubezen v sebi in tudi tistim, ki je nimajo z željo, da odprejo svoje srce in si upajo ljubiti, saj le tako bodo tudi oni lahko ljubljeni.
Titanic
Valentinovo
Prispeval/a: ana dne nedelja, 13. februar 2005 @ 17:17 CET
deliti ljudi na tiste, ki imajo v sebi ljubezen in na tiste, ki v sebi ljubezni nimajo.
VSI imamo v sebi ljubezen, Titanic, vsi... izhajamo iz iskrice božje ljubezni (če se malo pesniško izrazim), in je nemogoče, da ne bi imeli ljubezni.
In, če bi bilo to res, da tisti ljudje, ki v otroštvu niso imeli ljubezni, ne zmorejo dati ljubezni, potem človeštva danes ne bi bilo več.
In, veš, Titanic, ravno danes sem premišljevala: kljub temu, da imam zelo zgoden spomin (za čas, ko sem bila mlajša od treh let), se ne spomnim, da bi me kdo kdaj vzel v naročje. Ali kaj podobnega. In dva tedna nazaj mi je nekdo po skoraj dveh letih poslal SMS, s sporočilom: ti si mi dala toliko ljubezni in nežnosti...
naj ti bo lepo, Titanic, in uživaj (tudi) v ljubezni, ki jo lahko doživljaš na vsakem koraku, ne samo v partnerski. Nasmehni se malemu otroku, pobožaj mačko, prijazno vošči dobro jutro starejšemu tujcu... dan je takoj lepši in srce bolj polno. Ljubezni, ki jo daješ, in ki jo dobivaš...
Naj ti bo vsak dan Valentinovo - podarjaj tisto, kar nosiš v sebi, za kar ne potrebuješ optipljivosti: nasmeh, pozdrav, prijazna beseda... ljudje so lačni človečnosti, sočutja, vsega tistega, kar se za denar ne da dobit...
Valentinovo
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 13. februar 2005 @ 19:26 CET
Ljubezen, ki prižge iskrico in gori v srcu imenujem jaz Ljubezen z veliko začetnico, ne pa tista trenutna, ki se zdi zaradi kemije zaljubljenosti in nato ugasne ali preide v trgovanje. Posledica zaljubljenosti je mnogokrat tudi seks ali ljubljenje in to prinese potomce, zato, kot ugotavljaš tudi sama, človeštvo še ni izumrlo. Ljubezen, zaljubljenost in brezpogojna ljubezen pa so tri stvari, ki jih ljudje, kot druge pojme tudi različno interpretiramo in doumemo. Nimam namena gledati v slovar in razglabljati ali imaš prav ti ali jaz. To sploh ni pomembno, saj je resnica subjektivna. Vse je prav za vsakega posameznika, vse je prav, kot se dogaja, saj smo sami kreatorji svojega počutja in lahko izbiramo med možnostmi, ki se nam ponujajo.
Bodi lepo pozdravljena, Titanic