Zavod Mirk že nekaj let preko interneta poučuje slovenske otroke, ki živijo s starši v tujini. Večinoma so to otroci diplomatov, poslovnežev, znanstvenikov, vojakov in novinarjev, ki so tam začasno, učiteljice pa jim prek računalnika pomagajo ohraniti stik z učnim programom, sošolci in predvsem s slovenščino. Toda šola na daljavo se pri nas ne razvija tako, kot so pričakovali njeni snovalci. Ustavlja se tam kot običajno – pri denarju.

Ideja o virtualni osnovni šoli se je pred leti porodila Alenki Makuc, ko se je vrnila s strokovnega izpopolnjevanja v Islandiji. Danes je direktorica zavoda Mirk.



Kmalu po vrnitvi iz Islandije je skupaj z nekaj učiteljicami ob pomoči laboratorija za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko in Ekonomske fakultete začela pripravljati spletno gradivo in seminarje za nižje razrede osemletke, v pripravi pa so tudi že gradiva za devetletko. Otroci, ki obiskujejo višje razrede, delajo po gradivih, pa katerih bi se učili tudi v svojem (matičnem) razredu.

Poleg osmih učencev, ki jih učiteljice letos prek interneta poučujejo v Siriji, Avstriji, Ameriki, Islandiji, kmalu pa še v Pakistanu in Bruslju, so poučevale tudi dve učenki bolnišnične šole ljubljanske pediatrične klinike. Po končanem bolnišničnem zdravljenju veliko otrok še ne more takoj začeti obiskovati rednega pouka, vsi pa nimajo doma računalnika, niti možnosti priključitve na internet. Zato je zavod Mirk poskušal najti sponzorje za dva računalnika, vendar jih do sedaj še niso našli.

Učiteljice za svoje delo ne dobivajo plačila. Alenka Makuc upa, da bodo s projektom navdušili ministrstvo za zunanje zadeve. Vendar tam pravijo, da bi v ta projekt moralo vlagati predvsem ministrstvo za šolstvo, ti pa pravijo, da zakon o osnovni šoli ne določa kadrovskih in prostorskih pogojev pri izobraževanju na domu, zato ga lahko opravlja kdorkoli, in ta zakon za tako delo ne določa plačila.

Tako šolanje je najpogosteje dodatno in zato tudi neocenjeno, ker otroci v tujini obiskujejo tamkajšnje šole. Se je pa že zgodilo, da sta dva otroka odšla v tujino za pet mesecev, s pomočjo učiteljic z njune šole sta preko interneta obdelovala šolsko snov, ocenjena iz vseh predmetov pa sta bila, ko sta se vrnila nazaj domov.

povzeto po Dnevniku (Maja Čepin Čander), 3. februar 2003