Zavod Mirk že nekaj let preko interneta pouèuje slovenske otroke, ki živijo s starši v tujini. Veèinoma so to otroci diplomatov, poslovnežev, znanstvenikov, vojakov in novinarjev, ki so tam zaèasno, uèiteljice pa jim prek raèunalnika pomagajo ohraniti stik z uènim programom, sošolci in predvsem s slovenšèino. Toda šola na daljavo se pri nas ne razvija tako, kot so prièakovali njeni snovalci. Ustavlja se tam kot obièajno – pri denarju.

Ideja o virtualni osnovni Å¡oli se je pred leti porodila Alenki Makuc, ko se je vrnila s strokovnega izpopolnjevanja v Islandiji. Danes je direktorica zavoda Mirk.



Kmalu po vrnitvi iz Islandije je skupaj z nekaj uèiteljicami ob pomoèi laboratorija za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko in Ekonomske fakultete zaèela pripravljati spletno gradivo in seminarje za nižje razrede osemletke, v pripravi pa so tudi že gradiva za devetletko. Otroci, ki obiskujejo višje razrede, delajo po gradivih, pa katerih bi se uèili tudi v svojem (matiènem) razredu.

Poleg osmih uèencev, ki jih uèiteljice letos prek interneta pouèujejo v Siriji, Avstriji, Ameriki, Islandiji, kmalu pa še v Pakistanu in Bruslju, so pouèevale tudi dve uèenki bolnišniène šole ljubljanske pediatriène klinike. Po konèanem bolnišniènem zdravljenju veliko otrok še ne more takoj zaèeti obiskovati rednega pouka, vsi pa nimajo doma raèunalnika, niti možnosti prikljuèitve na internet. Zato je zavod Mirk poskušal najti sponzorje za dva raèunalnika, vendar jih do sedaj še niso našli.

Uèiteljice za svoje delo ne dobivajo plaèila. Alenka Makuc upa, da bodo s projektom navdušili ministrstvo za zunanje zadeve. Vendar tam pravijo, da bi v ta projekt moralo vlagati predvsem ministrstvo za šolstvo, ti pa pravijo, da zakon o osnovni šoli ne doloèa kadrovskih in prostorskih pogojev pri izobraževanju na domu, zato ga lahko opravlja kdorkoli, in ta zakon za tako delo ne doloèa plaèila.

Tako šolanje je najpogosteje dodatno in zato tudi neocenjeno, ker otroci v tujini obiskujejo tamkajšnje šole. Se je pa že zgodilo, da sta dva otroka odšla v tujino za pet mesecev, s pomoèjo uèiteljic z njune šole sta preko interneta obdelovala šolsko snov, ocenjena iz vseh predmetov pa sta bila, ko sta se vrnila nazaj domov.

povzeto po Dnevniku (Maja Èepin Èander), 3. februar 2003