Z nami 'upravljajo' štirje centri:
- misleni (glava)
- čustveni (srednji del telesa, prsni koš)
- gibalni in interaktivni (spodnji del telesa in hrbet).

Vse delo miselnega centra je razdeljeno na dva dela: pritrjevanje in zanikanje, da in ne. V vsakem trenutku našega mišljenja eden od obeh prevlada nad drugim ali pa sta enako močna v trentkih neodločenosti. Negativni del miselnega centra je enako koristen kot pozitivni del in vsako zmanjšanje moči enega glede na drugega povzroči mentalne motnje.


Tudi v delovanju instiktivnega centra je razdelitev popolnoma jasna in oba dela, pozitivni in negativni ali prijetni in neprijetni, sta enako potrebna za pravilno orientacijo v življenju.

V giblanem centru ima razdelitev na dva dela, pozitivnega in negativnega, samo logičen pomen; to je gibanje kot nasprotje mirovanju.

V čustvenem centru je na prvi pogled razdelitev čisto preprosta in očitna. Če vzamemo, da prijetna čustva kot so veselje, simpatija, naklonjenost ter samozavest pripadajo pozitivnemu delu in da neprijetna čustva, kot so dolgčas, radraženost, ljubosumje, zavist in strah, pripadajo negativnemu delu, bodo stvari videti zelo preproste, a v resnici niso. T.i. 'pozitivna' čustva, kot so ljubezen, upanje, vera , se v običajnem stanju zavesti lahko kadarkoli sprevržejo v t.i. 'negativna' čustva: ljubezen v ljubosumje ali strah, da bi izgubili to, kar ljubimo; upanje se lahko spremeni v dnevno sanjarjenje in pričakovanje nemogočih stvari; vera se lahko spremeni v praznoverje in sprejemanje tolažilnih neumnosti.

Da ljubezen, vera, upanje postanjeo trajna in stalna čustva, da se ne sprevračajo po vplivom naše domišljije in poistovetenj iz 'pozitivnih' v 'negativna' čustva, zahteva od nas notranjo enotnost, zavest o sebi, stalen jaz in voljo.


Tako lahko brez napake rečemo, da ne moremo imeti nobenih 'pozitivnih' čustev in dejansko nimamo tudi 'negativnih' čustev, ki bi obstajala brez domišljije in poistovetenja. O mnogih ljudeh je mogoče reči, da so vsa njihova življenja upravljaja in obvladovana in na koncu uničena z 'negativnimi' čutstvi. 'Negativna' čustva nimajo nobene koristne vloge v življenju. Ne pomagajo nam k boljši orientaciji, ne dajejo nam nobenega znanja in nas nikoli ne vidijo na razumen način. Prav nasprotno: uničijo vsa naša zadovoljstva, življenje nam spremenijo v breme in zelo učinkovito preprečijo možen razvoj. Najbolj čudno in groteskno o 'negativnih' čustvih pa je to, da jih ljudje dejansko obožujejo. Človeku je pri običajni zavesti najteže od vsega uvideti, da 'negativna' čustva, tako njegova kot od drugih ljudi, nimajo nobene vrednosti in da v njih ni nič plemenitega, lepega ali močnega.

Njihova edina dobra stran je, da jih lahko brez kakršnekoli škode uničimo.

Če bi 'negativna' čustva koristila ali služila nekemu, še tako neznatnemu namenu in če bi bila funkcija kakšnega dejansko obstoječega dela čustvenega centra, človek ne bi mogel imeti nikakršne možnosti razvoja, ker notranji razvoj ni mogoč, dokler človek ohranja svoja 'negativna' čustva.

Seveda ne moremo zanikati, da imama človek poleg različnih vrst fizičnega trpljenja, ki spada v intsinktivni center, tudi veliko vrst duševnega trpljenja, ki spada v čustveni center. Ima mnogo gorja, skrbi, starhov in bojazni, ki so neizogibni in ki so z življenjem človeka tesno povezani kot bolezen, bolečina in smrt. Vendar so duševne bolečine zelo drugačne od 'negativnih' čustev, ki temeljijo na domišljiji in poistovetenju.

Zakaj bi ljudje raje žrtvovali karkoli drugega kot svoja 'negativna' čustva. Ni ne užitka ne veselja, ki bi ga človek ne bil pripravljen žrtvovati za popolnoma nepomembne cilje, a vendar ne bo nikolil žrtvoval svojega trpljenja.

Na nek način obstaja razlog za to. Človek na precej praznoveren način pričakuje, da bo z žrtvovanjem svojih zadovoljstev nekaj pridobil, medtem ko ne more pričakovati, da bo karkoli pridobil z žrtvovanjem svojega trpljenja. Poln je napačnih pojmovanj o trpljenju: še vedno misli, da mu je trpljenje poslano od boga ali bogov kot kazen ali poduk, in se bo celo bal slišati o možnosti, da bi se rešil svojega trpljenja na tako lahek način. Razumevanje je še oteženo, zaradi trpljenja, katerega se človek resnično ne more rešiti, in tistega trpljenja, ki v celoti temelji na človekovi domišljiji in kateremu se ne more in ne želi odpvedati, kot npr. ideja o nepravičnosti ali verovanje v možnost, da je nepravičnost mogoče odpraviti.

Poleg tega mnogo ljudi nima ničesar drugega kot negativnih čustev. Če bi jim vzeli negativna čustva, bi se preprosto sesuli.

Na žalost ni nobene možnosti, da bi negativna čustva izginila kar sama. Negativna čustva je mogoče obvladati in doseči, da izginejo, samo s pomočjo znanja in metod, ki temeljijo na izhodišču, da čustveni center ni razdeljen na dva dela, pozitivnega in negativnega. Imamo le namišlejna pozitivna in negativna čustva, resnična čustva so lahko samo prijetna in neprijetna Vsa med njimi, ki v danem trenutku še niso 'negativna', se lahko spremenijo v 'negativna' že ob najmanjšem razlogu ali celo brez razloga.

Če se iskreno opazujemo, moramo uvideti, da dokler v sebi gojimo in občudujemo vsa ta strupena čustva, ne moremo pričakovati, da bomo sposobni razviti etnotost, zavest in voljo, ki nam bo to enotno zavest vzdrževala. Če bi bil tak razvoj mogoč, potem bi vsa ta negativna čustva prodrla v naše novo bitje in s tem psotala v nas trajna.To bi pomenilo, da bi se jh bilo nemogoče še kdaj osvoboditi. Na našo srečo se to ne more zgoditi.

Edino, kar je v našem sedanjem stanju običajne zavesti dobrega je to, da ni nič trajnega. Če karkoli v našem sedanjem stanju postane trajno, to pomeni norost. Samo balzneži imajo v satnju običajne zavesti lahko stalen jaz.

Iz knjige Psihologija človekovega možnega razvoja- Peter Demianovich Ouspensky povzel titud