odlomek iz knjige
TIBETANSKA KNJIGA ŽIVLJENJA IN UMIRANJA
SOGYAL RINPOCHE

Um torej spravimo domov z meditacijo, in to najprej storimo z vadbo v pozornosti.

Nekoè je k Buddhi prišla starka in ga vprašala, kako naj meditira. Odvrnil ji je, naj ostane pozorna na sleherni gib svojih rok, medtem ko vlaèi vodo iz vodnjaka, saj je vedel, da se bo, èe bo to res poèela, prej ali slej znašla v stanju pozornega in širnega spokoja, ki ni niè drugega kot meditacija.

Vadba v pozornosti, v vraèanju raztresenega uma domov oziroma v ožarišèenju razliènih vidikov našega bitja se imenuje 'ostajanje v miru' ali 'vztrajanje v spokojnosti'. Z 'vztrajanjem v spokojnosti' dosežemo troje:

Prviè, vsi razdrobljeni vidiki nas samih, ki so si nenehno v laseh, se umirijo, zlijejo in postanejo 'prijateljski'. V tej umiritvi se zaènemo bolje razumevati, vèasih pa dobimo celo bežen uvid v sij svoje prave narave.

Drugiè, vadba v pozornosti razprši našo negativnost, agresivnost in viharna èustva, ki so se v nas nemara krepili veè življenj. Pri tem je pomembno predvsem to, da imamo ta obèutja, namesto da bi jih zatirali ali se jim uklanjali, nenehno pred oèmi, z njimi vred pa tudi misli in sploh vse, kar se porojeva v nas, ter da na vse to gledamo s kolikor mogoèe odprto in široko dopustljivostjo in velikodušnostjo. Tibetanski uèitelji pravijo, da ima ta široka velikodušnost okus po brezmejnem prostoru, tako toplem in prijetnem, da se v njem poèutite kakor v varnem in udobnem zavetju.

S tem da ostajamo odprti in pozorni in uporabljamo eno izmed tehnik, ki so navedene kasneje v knjigi in s katerimi se v umu èedalje bolj osredišèate, se naša negativnost polagoma razkraja; zaènemo se poèutiti dobro v sebi, ali kakor pravijo Francozi, poèutite se dobro v svoji koži. To prinaša mir in globoko ugodje. To vadbo imam sploh za najbolj uèinkovito obliko zdravljenja in samozdravljenja.

Tretjiè, ta vadba odstira in razkriva bistvo našega Dobrega srca, saj odstranjuje in raztaplja neprijaznost oziroma vsakršno škodo, ki nastaja v nas. Šele ko odstranimo to škodo oziroma poškodbo v sebi, lahko postanemo koristni za druge. Z vadbo torej, s tem da poèasi odstranjujemo neprijaznost in vsakršno temo iz sebe, dovoljujemo svojemu resniènemu Dobremu srcu, se pravi tisti temeljni dobroti in ljubeznivosti, ki sta naša resnièna narava, da prisvetita na dan in nas obdata s toplim podnebjem, v katerem lahko vzcveti naše pravo bitje.

Zato, vidite, meditaciji pravim urjenje v spokojnosti, vadba v nenasilnosti in edina prava in najpomembnejša razorožitev.