Zakaj
šolska medicina ne more zdraviti?
vir: raum&zeit 114/2001:
0 nehumani stranpoti v razvoju človeške znanosti
Statistike
kažejo, da več kot dve tretjini Nemcev dajeta prednost naravnemu zdravilstvu
pred šolsko medicino, čeprav sami krijejo stroške za tako zdravljenje,
ne pa bolniške blagajne. Le-tem na ta način ustvarjajo znaten dobiček.
Kdor ekonomsko ni sposoben, da bi si privoščil zdravilca, se počuti zapostavljenega
in kot člana drugorazredne družbe. Zaradi tega se mnogi poskušajo zdraviti
sami z naravnimi zdravili, da se na ta način vsaj izognejo stranskim učinkom
kemičnih zdravil, ki povzročijo veliko škodo. Kljub temu, da ima uradna
medicina od naravnega zdravilstva koristi, pa celostno medicino blati
preko medijev in bolniških blagajn, farmacevtske industrije in posameznih
zdravnikov. Ni ji uspelo dokazati, da diagnostične oblike in terapije
naravnega zdravilstva ne bi bile učinkovite. Rek: Kdor pozdravi, ima prav
- danes še kako velja, in uspehi celostne medicine pri zdravljenju npr.
kroničnih in drugih civilizacijskih bolezni, so evidentni. Zagovorniki
tako imenovane znanstvene medicine in javnega zdravstvenega sistema so
videti preplašeni, če morajo priznati, da so bili v njihovi domeni doseženi
nepričakovani rezultati, ki jih s spoznavnoteoretično podlago šolske medicine
ne morejo razložiti. Pozitiven odziv prebivalstva na te razveseljive rezultate
povzroči v javnem zdravstvu nemir in strah pred nerazložljivim.
Šolska medicina
se je zaradi navidez znanstvenih razlogov oddaljila od svojih korenin
in gleda na človeka kot na biološki stroj iz grobe snovi, ga reducira
na telo z njegovimi biokemičnimi in biofizikalnimi funkcijami, pri tem
pa ignorira spoznanja Ijudskega zdravilstva. Velja tisto, kar je mogoče
ugotoviti z merilno tehniko. Človeka razstavi v predvidljive enote, ki
jih je možno izmeriti in prešteti, in jih analizira. Rezultati analize
so praviloma simptomi ali sindromi. Tako bolezen pa tudi bolnika pomensko
označijo.
Holistično
celostno smer danes opisujejo z mnogimi pojmi: alternativne zdravilne
metode ali zdravilstvo, alternativna medicina, posebne terapevtske smeri,
izkustveno zdravilstvo, celostna medicina, holistična medicina, naravno
zdravilstvo, nekonvencionalna medicina, naravno zdravilska medicina, naravna
medicina, paramedicina. Pri označbi "specialist za naravno zdravilstvo"
pacient še ni nujno obravnavan in zdravljen kot posameznik. Tudi sredstva
naravnega zdravilstva so lahko izbrana brez obzira na konstitucijo in
druge posebne potrebe, torej uporabljena enako za vse paciente. Za razločevanje
od opisanega načina se predvsem uporablja izraz "individualno orientirana
holistična medicina".
Izraz "komplementarna medicina" kot sinonim za vse holistične
smeri ni primeren, ker ima celostna medicina popolnoma drugačno spoznavnoteoretično
podlago kot šolska medicina. Funkcija dopolnjevanja šolske medicine bi
v praksi pomenila, da moramo a priori kombinirati nekompatibilna sistema
obeh medicinskih smeri.
Razlogi za odvrnitev od šolske medicine so zdravila s stranskimi učinki,
povzročanje strahu in odvisnosti, razčlovečenje, neupoštevanje in prezir
individualnih potreb posameznika, neposlušanje, mehanicističen pogled
na človeka z zdravnikom v vlogi tehnika pri tehničnem pregledu, diktat
bolniških blagajn, nemoč ob kroničnih boleznih, vznemirjanje z uporabo
strokovnega jezika, ki je za laika in pacienta popolnoma nerazumljiv.
Seznam vzrokov za nezadovoljstvo seveda ni popoln. Ob tem pa ne gre samo
za posamezne primere. Kritični predstavniki šolske medicine imajo podobno
mnenje, ki ga predstavljajo hkrati s konkretnimi predlogi sprememb.
Znanstveno teoretične osnove šolske medicine: življenjska moč (sila) ne
obstaja. Življenje se izraža samo preko fizikalnih in kemičnih procesov.
Veljajo naravni zakoni in zakoni vzročnosti.
Kako lahko predstavimo fenomen življenje, o tem imajo biološke znanosti
že stoletja kontraverzna mnenja. So življenjski izrazi zadovoljivo opisani
s fizikalnimi in kemičnimi procesi, kakor jih razlaga materialistično
pojmovanje? Ali pa naj definiramo življenje razen z zakonitostmi anorganskega
sveta še z nematerialnimi metafizičnimi ali duševnimi/duhovnimi aspekti,
kot jih zagovarja vitalistično razumevanje? Ta razprava se je začela že
z Aristotelom (322 pred Kristusom), ki je poučeval lastne zakonitosti
živih sistemov in usmerjajočo moč označil kot "entelehijo",
kot nedoumljivo življenjsko moč, ki usmerja razvoj in funkcije. S tem
je spodbudil tako imenovano vitalistično mehanicistično kontraverzo, ki
je prisotna še danes. Ta paradigma ortodoksne medicine je izraz materialistične
interpretacije fenomena življenje, ki po njej temelji izključno na kemičnih
in fizikalnih procesih. Slika človeka v današnji ortodoksni medicini je
mehanicistična in temelji na francoskem filozofu in matematiku Reneju
Descartesu, ki je živ organizem živali in njegove organe primerjal s strojem.
Ker današnja ortodoksna medicina še vedno sledi temu mehanicističnemu
pogledu, jo lahko označimo kot iatrotehnično. Še vedno vplivajo nanjo
poleg iatrofitikalnih oz. mehaničnih tudi aitrokemične tehnike in ideje.
Paradigma šolske medicine nadalje uči, da so vse naravne tvorbe sestavljene
iz molekul in atomov in da samo med njimi delujejo strukturne in oblikovalne
sile. To izključuje nadaljnje nadrejene in povezujoče sile in s tem holistični
princip narave in človeka. Poleg tega finosnovnih energij s tehničniimi
merilnimi sredstvi do pred nekaj let ni bilo mogoče meriti, vsaj ne na
univerzah, nadaljnji razlog, da jih univerzitetna znanost odklanja kot
neobstoječe. Ortodoksna medicina vse človeške izraze življenja opisuje
kot vsoto redukcionističnih posameznih opazovanj na kemični in fizikalni
ravni in jih definira po krajevnih in časovnih kriterijih oz. po logičnih
in kavzalih kriterijih. Motnje na tej kemično fizikalni ravni, tako imenovani
simptomi, so bolezen. Tudi ti simptomi so posamezna opazovanja in so redukcionistično,
kvazi objektivno pojmovani in lokalizirani. Vse strogo po principu naravnih
in vzročnih zakonov klasične, mehanicistične fizike, da namreč iz določenega
vzroka sledi samo določen učinek in ga lahko tudi pričakujemo. Psihičen
- duhovni - duševni aspekt človeške eksistence ne spada v ta prostorsko-časovni
kontinuum in ga pri tem spoznavnem procesu ignoriramo kot kvazi kibernetično
motnjo ali pa ga le s pridržkom upoštevamo v diagnozi in terapiji. Na
človeško telo se gleda kot na tehnično-biološki stroj brez duše, ki ga
je potrebno v bolnišnici popraviti. To se lahko izvrši z operativno odstranitvijo
organov ali delov tkiv, z odpravo pomanjkljivega ali pretiranega delovanja,
s substitucijio oz. z zaviralnimi ukrepi ali z nadomeščanjem ali zamenjavo
tkiv, organov ali celotnih organskih sistemov s transplantacijo, z endoprotetiko
ali podobnimi posegi.
Z napačno interpretacijo človeka v šolski medicini se je le-ta ob naslonitvi
na fiziko in kemijo vzpostavila kot eksaktna naravoslovna znanost. To
pa jo je obsodilo na propad. Predmet humane medicine "individuum
človek" je preveč mnogostranski v svojih življenjskih izrazih in
osebnostnih strukturah in je za poskuse objektivizacije popolnoma neprikladen.
Bolnik je prizadet, ker diagnoza in terapija upoštevata le majhno področje
njegove osebnosti.
Materialističen pogled pacientu le redko pomaga pri zdravljenju. Praviloma
tudi poskusov objektivizacije in vtisa znanstvenosti ne ceni, še zlasti
če je cena za to ignoriranje njegovih psihičnih-duhovnih-duševnih komponent
in kronificiranje njegove bolezni. Šolska medicina človeka reducira na
izključno kemične in fizikalne fenomene. Odklanja tudi upoštevanje pacientovih
lastnih opažanj. Namesto tega prevzema delovne metode s področja behaviorizma,
za katero sta človekovo in živalsko vedenje identična. Človekovo obnašanje
je zreducirano na prirojeno ali pogojeno. Človek je tako prevrednoten
v živalsko vrsto. Tu temeljijo korenine verjetja, da so podatki živalske
psihologije in poskusi na živalih prenosljivi na človeka. Poleg tega model
ortodoksne medicine tudi popolnoma ignorira sposobnost telesa za samoregulacijo
in samoozdravitev.
Analiza iatrotehnične medicine je metoda izbora. Razčlenjujoče delovne
tehnike obvladujejo področje. Svetovi lahko ležijo vmes med preiskavami
z očmi in tistimi z elektronskimi aparati. Znanje o podrobnostih je skokovito
naraslo, razvijajo se specialna področja in z njimi razvoj medicinskih
specialnih tehnik. Ppregled nad celotnim organizmom ni več mogoč in danes
tudi ne stremijo k temu. Niti možnosti izbire nimajo več, ali se odločijo
za specializacijo ali ne. Strokovni segmenti postajajo vse ožji, stopnja
specializacije pa vse višja. Noben specialist ne razume več področja kakega
drugega specialista in ker v dnevni praksi ob negotovih izvidih ostaja
malo časa za natančne preglede in premislek, je pacient takoj napoten
k naslednjemu specialistu, in od tam k naslednjemu ... na račun pacientovega
zdravja.
Ozdravljenje v konceptu šolske medicine ni več mogoče. Cilj terapevtskih
prizadevanj je ponovna vzpostavitev motene organske funkcije ali povrnitev
laboratorijskih vrednosti v prejšnje okvire. To vodi k simptomatičnim
spremembam ali premestitvam vsakokratne bolezenske situacije. Veliko število
kronično bolnih Ijudi je praktičen rezultat teh psevdoozdravitev. V nekdanji
medicinski praksi so bile v ospredju akutne bolezenske slike, danes je
le-teh manj, pač pa je več kroničnih bolezni oz. simptomov, kot npr. revmatizem,
hoipertonija, tinitus, obstipacija ali diareja, migrena, ciste, miomi,
alergije. Razčlenitev človeka v ortodoksni medicini še podpira celična
patologija Virchowa, po kateri se bolezensko dogajanje in motnje odvijajo
na celični ravni, kar pomeni, da je bistvo bolezni v bolezni celice. Osredotočenje
na mikroskopske delne strukture človeškega telesa je razvoj holistično
usmerjene medicine še dodatno zavrlo.