Članki o meni in mojem delu
BioSepat: Bioterapija(bioenergija), Akupresura, Refleksna masaža

Bioterapevt Šepat Stjepan   tel 041 726 084   email: stjepan.sepat@zg.htnet.hr

Članki o meni in mojem delu:
. Kako se je Boža še enkrat rodila
. O sinu, ki so ga zdravniki že odpisali

. O Stjepanu in delu
. Še nerazložljivo in vendar deluje

. Misel je moč in silna energija
. Zdravljenje s pozitivno informacijo

Kako se je Boža še enkrat rodila
vir: Dolenjski list

Tistega dne, ko se je Slovenija osamosvojila, je Božo prevzel močan znos in prestopila je prvo stopnico. To se je zgodilo prvič po dolgih letih usihanja, apatije in potem počasnega in trudapolnega ponovnega rojevanja. Že dolgo je tega, odkar je pričela nekdaj vitalna, radoživa in ustvarjalna ženska, ki je z družino rada hodila v naravo, še najraje pa v gozd, bolehati. Lotevali sta se je slabost in vrtoglavica, boleli so jo sklepi, mišice, prevzemala jo je apatija. Na koncu je že skoraj čisto ohromela, oslepela in oglušela. Pota od zdravnika do zdravnika so bila zaman. Nihče ni mogel ugotoviti pravega vzroka za bolezen. Pa se je dr. Vidmar iz Ijubljanske infekcijske klinike spomnil, da bi jo testirali še za borelijo, tedaj še malo poznano bolezen, ki jo povzroča ugriz klopa. Test je bil pozitiven in končno se je pričelo lahko pravo, a dolgotrajno zdravljenje, ki je bolezen zaustavilo in Boži po dolgem času prineslo tudi opazno izboljšanje. A le toliko, da so se ji povrnila čutila in volja do življenja. Vse ostalo je bilo odvisno od Bože same.

Božo Podrgajs poznajo mnogi Novomeščani, saj je imela v mestu svoj butik, a je iz zavesti mnogih izginila, ko so ostala vrata butika zaprta. Mnogi pa so jo pogrešali. "Ko postanemo starejši, radi delamo inventuro. Spominjamo se tistega, kar nas je posebej spodbujalo in nam ostalo dragoceno. To je bila tudi Božina trgovinica. To ni bila le prodajalna njenih izdelkov, bila je mnogo več. Bila je 'spovednica' za njene številne obiskovalke. Prihajale smo na kavo in klepet. Tam smo našle toplo in razumevajočo besedo, tolažbo v stiski, spodbudo in nasvet. Veliko časa je preteklo od takrat, me pa še vedno pogrešamo 'ženski kotiček', ki ga v Novem mestu ne bo nikoli več," nam je pisala ena od naših bralk.

Pa sem se oglasil pri Boži doma in sprejela me je vsa nasmejana in dobre volje, kot je bila vedno vajena sprejemati obiskovalce. Toda sledovi bolezni so še opazni. A opazni so tudi sledovi načina, s katerim bolezen premaguje. To je delavnost in ustvarjalnost. Že prej je Boža v svojem butiku prodajala predvsem lastne izvirne izdelke za žensko modo. Zdaj se ji je ustvarjalnost še okrepila. V kuhinji visijo okrašene žlice z njenimi poslikavami; na steni delovne sobe so glinasti krožniki z njenimi skulpturami in ornamenti. Na kavču so razgrnjene dekliške majice z originalnimi poslikavami in izpisanimi imeni pa obeski, ženske broške, katerih barve in vzorci se ujemajo s poslikavo ženskih oblačil. En izdelek ni enak drugemu, vse je narejeno z obilo potrpIjenja, ustvarjalne fantazije in vztrajnosti. Ta pa ni prišla sama po sebi. Veliko truda je bilo potrebno, koncentracije in samozaupanja. A ko se je odprlo, je bila sprememba očitna. "Začela me je preganjati neverjetna ustvarjalna mrzlica. Prinesli so mi barve in poslikala sem vse, kar mi je prišlo pod roke: krožnike, lončke, plastične posode, lesene buče in drugo," pripoveduje Boža o svoji ustvarjalni sli, ki pa ni bila le sla po lepem in novem, ampak tudi po obnovi lastnega duha in telesa, sla po zdravju in normalnem življenju. To je bila pot k ponovnemu Božinemu rojstvu. Pri tem jo je aktivno podpirala vsa družina, zlasti pa mož, ki se je medtem upokojil in ji bil vedno ob strani. Prihajali so prijatelji in znanci in jo bodrili. Zdaj je že nekaj časa slika spet obratna. Boža se je na novo rodila, ustalila. Polna je lastne moči, ki jo rada deli z drugimi. Ko so njene prijateljice deprimirane, se hitro spomnijo nanjo. "Pojdimo k Boži po moralo," pravijo.

Svojčas je bila Boža Podrgajs likovni pedagog. Poučevala je v Črnomlju in v Novem mestu, potem pa šolo pustila in pričela na svoje. Ko je po težki bolezni spet pričela ustvarjati, je pripravila več razstav svojih unikatnih izdelkov: v Ljubljanski banki, v Društvu upokojencev, v Domu starejših občanov v Šmihelu. Povsod so bili ljudje nad njimi navdušeni. Zanimivo je brati zabeležke v knjigi obiskovalcev. Polna je pohval, tisti, ki jo osebno poznajo, so zapisali zraven še nekaj spodbudnih besed. Zanimivo je, da je med podpisanimi tudi več njenih nekdanjih učencev. Zdaj so oni nastopili kot ocenjevalci izdelkov svoje učiteljice. Nad njimi in nad njenim življenjskim zgledom so bili presunjeni.

Toda to ni tema, o kateri bi želela Boža kaj dosti razpravljati. Raje pove, kako srečna je bila, ko se je po nekaj letih sedenja v invalidskem vozičku po terapiji bioenergetika Štefana Šepata prvič dvignila na lastne noge: "Prvi poizkus je bil reven. S pomočjo prijateljice Nane in bioenergetika sem za nekaj sekund stopila na noge, a sem v glavi začutila močno vrtoglavico in šumenje. Po šestih takih tretmajih sem se s težavo spravila na noge in za nekaj sekund razprostrla roke. Kolena so me vedno izdala. Kadar sem se hotela dvigniti, so klecnila in padla sem nazaj na sedež. Ves čas sem po navodilih vztrajno vadila z nogami. Po treh mesecih sem začutila rahle bolečine v rokah in kolenih. 'To je dobro znamenje,' me je spodbujal bioenergetik, 'noge oživljajo.' Pred tremi leti sem se oprijela vozička in napravila nekaj korakov."

Tako je Boža počasi shodila, a ostala je sužnja stanovanja, kajti po stopnicah še ni mogla. Pa je prišel tisti slovesni trenutek razglasitve samostojne Slovenije in Boža je dobila novih moči. Zmogla je stopnice in se tako kot Slovenija sama spustila v svet. Ena in druga sta bili šele na začetku poti: "Dobra volja, vera v lastno moč, upanje in vztrajnost, vse to je potrebno, da obdržiš svoj prostor pod soncem," pravi Boža. Ona že ve.
TONE JAKŠE

O sinu, ki so ga zdravniki že odpisali
vir: Novi tednik

Družina Čeh iz Žalca je delavska družina. Srečna in zadovoljna preživlja čisto posebne dneve v dvainpolsobnem stanovanju ene izmed stolpnic v Žalcu. Sicer stanujejo v petem nadstopju, a jih to ne moti, ker imajo dvigalo in lahko nepokretnega Uroša z invalidskim vozičkom vsak dan popeljejo na sprehod.

A ko se je pred dvema letoma Urošu zgodila nesreča, so stanovali v neprimernem stanovanju. S pomočjo društva invalidov v Žalcu, stanovanjsko skupnostjo ter razumevanjem očetovega in maminega podjetja, se je mrakobnost nesreče spremenila za toliko, da je svetlo sonce osvetlilo nove prostore, kjer ima mali Uroš čisto svojo sobo.

V njej so fizioterapevtski pripomočki, blazina za telovadbo, darilo teritorialne obrambe šole, kamor je Uroš zahajal, še nov invalidski voziček, ki se zloži in ga vzamejo s seboj, ko Uroša z avtom popeljejo na izlet, k sorodnikom. Seveda, odkar se z Urošem dogaja čudež.

Urošev oče Stane je zaposlen v Hmezadovi mešalnici krmil v Žalcu. Njegovi predpostavljeni in delovni tovariši so ob Uroševi nesreči bodrili Staneta in mu tudi pomagali. Živahna Uroševa sestra, petnajstletna Katica, ki hodi v srednjo šolo v Celje, je Uroševa največja ljubica.

"Uroša nikoli ne bom zapustila, čeprav ostanem vse življenje sama. Moram in še mu bom v pomoč," pravi. Trdno bratovsko prijateljstvo je povezano še z močnejšimi vezmi - z ljubeznijo, ki se je skovala v trpljenju.
Marija-Marica Čeh je Uroševa mati. Lepa in razumna ženska je, s sanjavimi očmi in iskricami odločnosti v njih. Zaposlena je kot perica v Domu Nine Pokorn v Grmovju. Odkar je doživel njen sin, sedaj enajstletni Uroš prometno nesrečo pred dvema letoma, je vseskozi v bolniškem staležu. Plačujejo ji tudi prevoze, ki jih potrebuje za Uroševe preglede in tudi sicer je mera razumevanja do njihove sodelavke v njeni ustanovi izredno velika.

Materino veliko bolečino, njen obup, njene strahove, njeno trpljenje, misli in želje, ko se je borila za zdravje svojega sina, ki so ga zdravniki popolnoma odpisali in želeli namestiti v tak dom, kjer bi Uroš samo vegetiral, čakal smrti, smo strnili v dnevnik, ki ga v resnici ni nikoli pisala.
A črke in stavki se porajajo vsako minuto, ob Uroševem nasmehu, ob njegovi trmoglavosti, ob neskončni potrpežljivosti, ki jo zmore samo mati.
…
Polne roke dela imam danes. Pobiram perilo in premišljujem o Urošu, mojem ljubljenčku, ki se je danes odpeljal na športni dan s kolesom. Tako razigran je letos in komaj čaka počitnic. Pa naj bo takšen, vseeno mi je, samo da je v šoli priden. Baje bo zdelal šolo s prav dobrim uspehom. Tako mi je rekel pred kratkim. Vsaj malo veselja, si mislim, v veliki skrbi na moža Staneta, ki se zdravi za tuberkolozo v Topolšici. S Katico ga morava obiskati, kdaj še ne vem.

Pokličejo me k telefonu in ob novici onemim. Uroša je na griškem mostu podrl avto, so skopo sporočili in dejali, da so ga odpeljali v celjsko bolnišnico. Tam sem ga našla brez zavesti, dejali so mi, da si je Uroš poškodoval možgane, zlomljeno pa ima tudi nogo. Odtavam domov. Kako novico sporočiti možu, ki potrebuje v bolnišnici mir, kako zmanjšati bolečino hčerki Katici, ki Uroša tako zelo ljubi? Vse to zmorem, kje pa je konec mojih bolečin? Je za Uroša kakšno upanje?
…
Vprašanje sem si zastavila zvečer, zjutraj, ko so žarki sonca oznanili nov dan, je brez odgovora še vedno ostalo v meni.

Uroša so odpeljali iz Celja v Ljubljano. Tu sem ga vsak dan našla brez znakov življenja. Moj fant je klinično mrtev; zaprte oči, bleda usta in črni kodri, ki so še bolj poglabljali bledico, so govorili vsak dan isto resnico. Vsak dan iz Žalca v Ljubljano, vsak dan, od 12. junija do 13. septembra v letu 1986. Tega dne so mi povedali, da so za Uroša naredili vse, kar so mogli. Uradna medicina je dvignila roke.
…
Uroš je doma, spet je med nami, je plalo v meni. Zgrinjali smo se okoli njegove postelje in zrli v njegov nemi obraz. Po treh mesecih nezavesti sem ga dobila domov. Vseeno je, če nas ne pozna, vseeno je, če ne govori, vseeno je, če je živ mrlič.

Naš je. Socialna služba je predlagala, da ga damo v zavod za neozdravljive otroke. Ne, se je uprlo v meni, moj sin ostane doma, čeprav ne vem, kaj to pomeni. Ni noči, ni dneva, bedeli smo ob posteljici. Tudi sam ni čutil ničesar, tudi telesna čutila so odpovedala. Potem se je nekaga dne nasmehnil. V meni se je odprl paradiž in - upanje. Drevesa bi ruvala, vztrajala sem, z mano moj mož in Katica, kateri ni nobena naloga za Uroša pretežka. Pričela sem odpirati vrata, zapahe, kjer bi morda Urošu le pomagali. Najprej sem odprla špranjo, toliko samo je bilo tudi upanja, potlej sem odpirala bolj pogumno. Moč se je nabirala v meni, da bi ruvala drevesa, kaj šele kaj drugega. Sprva sem naletela na nerazumevanje, potlej sem s pomočjo dobrih ljudi (manj jih je bilo kot tistih, ki so se moji borbi smejali) dosegla nemogoče. Uroša so vzeli v roke najprej fizioterapevti v Celju, potlej sem bila dvakrat z njim v Laškem. Medtem je Uroš doma užival pasirano hrano po žlički; najprej sem ga hranila sama, z razgibavanjem je napredoval toliko, da je sam poskušal jesti. Svetli dnevi so bili to. Uroš ne samo, da živi, Uroš nas prepoznava, se nasmiha. Moj dojenček, sem si rekla, napreduje, loči dan od noči, roke steguje proti meni, govori z očmi, rad bi nekaj povedal. Upanje je dobilo nova krila. Sanjala sem, da Uroš skače po trati in lovi metulje, da me kliče mama in mi kaže mucka, ki je pritekel k njemu.
…
V čudeže nisem nikoli verjela. A že to, kar se je do zdaj zgodilo z Urošem doma, je bil čudež; sicer mali, a vendarle. Mame smo že take, da pri svojih otrocih rade verjamemo v čudeže.
Zvedela sem za človeka, ki v hotelu Rubin v Žalcu s polaganjem rok zdravi bolnike. Tistim, katerim se je prva medicina odrekla, bioenergetiki s pomočjo lastne energije skušajo vlivati voljo in jim tudi pomagati. Vedno jim sicer ne uspe, velikokrat pa.

Letos marca sem se napotila k Stjepanu Šepadu, ki je doma iz Šenkovca pri Zagrebu, a tukaj v Žalcu zdravi ljudi.
Že po petem obisku pri Štefanu, tako ga kličejo tukajšnji ljudje, je Uroš povezal dva zloga. Najprej je okorno artikuliral glasove, potlej, potlej… dušila sem se v joku, nisem mogla verjeti, tudi sama sem v transu prišla domov. Od sreče.
…
Danes je prvi april, leta 1988. Uroš je po dvaindvajsetih mesecih molčanja spregovoril prvo besedo - "budala," je čisto razločno izgovoril. Na kaj je mislil, ne vem, a bila je želja in ta je beseda postala. Po nekaj obiskih pri Štefanu mi je že rekel: "Mamica, obleci se, greva ven."
Uroša smo peljali enkrat na teden k Štefanu, vsega skupaj je bilo to petnajstkrat. Zdravje se mu je medtem vidno vračalo. Zdaj se že samostojno dvigne, govori, piše, računa, spomin se mu vrača, tudi ljudi prepozna in loči dobre od slabih. Čez počitnice se s Štefanom nista sestajala, bila pa sem z Urošem v Ljubljani, v Soči, kjer so se čudili Uroševemu napredovanju in veliko je tudi tu v dveh mesecih pridobil. Tudi kategorizirali so ga in ugotovili, da je Uroš sposoben šolanja v šoli pod posebnimi pogoji. Ovira je zaenkrat le ta, da Uroš še ne hodi, je vezan na invalidski voziček, v Žalcu pa primerna šola zanj nima podesta za premagovanje tovrstnih ovir. Uroš pa si želi samo v šolo in prosi otroke iz bloka, da bi ga tja vozili. In da bi v šoli že kaj znal, se doma uči računati, pisati, gleda televizijo in s sestrico Katico rešujeta vse mogoče uganke. Tudi telovadi rad in je priden zato, da bi šel v šolo. Rad bi postal vojak v Titovi gardi, zato se bo potrudil, da bo shodil. Njegov oče je bil tak vojak, zakaj ne bi bil še on? Kadar takole govori, moj mož Stanko joka. Pa ne zato, ker ve, da Uroš ne bo nikoli to, kar je bil on, ampak zato, ker vidi, kako njegov sin napreduje.
Vsakodnevne skrbi mi velikokrat posušijo solze. Skupaj imamo milijon dinarjev dohodka, kar je malo za skupno gospodinjstvo in Uroševo bolezen, saj Urošu resnično vsi nudimo vse. Mož se trudi, poprime za vsako delo, obdeluje vrtiček, da pridelamo zelenjavo doma. Jaz sem Uroševa negovalka od jutra do večera. Bioenergetik Štefan zdravi Uroša zastonj, ker ve, da ne bi zmogli plačevati.
…
Danes je zame izjemno svetal dan. Že zgodaj zjutraj je jesensko sonce prekrilo umirjen Urošev obraz. Pohitim, da ga umijem, uredim, potem zajtrkujeva. Umaknem se v kuhinjo, Uroš medtem gleda televizijo in skuša brati. Potlej telovadiva in na koncu se igrava. Uroš se rad igra z vojaki, pregleduje slikanice. Danes sem zvedela, da je šola pod posebnimi pogoji v Celju grajena tako, da je do nje možen dostop z invalidskim vozičkom. Šla bom vprašat, tudi v Celje bi ga vozili v šolo. Morda pa bo Uroš med tem časom celo shodil. Če se bo to res zgodilo, potem verjamem v nebesa na Zemlji. Jočem ob misli, da bi bilo to res. Se res na svetu še dogajajo čudeži? Sončni žarki, ki prodirajo v sobo, sušijo moje solze. Oh, ne, ne smem več jokati. Čustva se zamenjajo, si sledijo. Udarci vetra so, razpoloženjski skoki, ki ne morejo vznemiriti globokega miru oceana. Poglejte, kako lep otrok je moj Uroš.
Ni prava podoba miru, mirnosti?
Žari. Podoba mirne sreče.
Zdenka Stopar

O Stjepanu in delu

Stjepan Šepat sicer uporablja roke, da doseže boljši stik z osebo, ki ji hoče pomagati, vendar je prepričan, da deluje z informacijo; iz svojih možganov podzavestno pošilja v možgane človeka, ki je pred njim ali na katerega misli, sporočilo, naj storijo tisto, kar morajo, da si bo organizem opomogel.

Roke so Stjepanu Šepatu le nekak pripomoček, da vsadi svoje sporočilo celicam, ki so varno spravljene v plastičnih posodicah. Toda informacijo iz njegovoh možganov sprejme tudi voda in tako vodo ljudje s pridom uporabljajo za odpravljanje zdravstvenih težav. Še več, informacija se zadrži tudi v plastiki in če v takšno posodo natočijo celice, te podležejo informaciji.

Tudi na daljavo

"Pomembno je, da vem, komu naj moje misli namenim. Če imam človeka pred seboj, je to najbolj enostavno, zadostuje pa tudi njegova fotografija ali še bolje, njegov glas na oni strani telefona. Pogovor ni pomemben, pomembna je indentifikacija s pomočjo glasu," razlaga Stjepan in pravi, da diagnoz ne postavlja: "Čutim bolezen; če je vnetje, seva toplo, če je rak, veje hlad, vendar je določanje bolezni stvar zdravnikov", pravi in dodaja, da ga pri njegovem delu drugi načini zdravljenja ne motijo.

"Ni najbolj pomembno, da vem za natančno diagnozo, te so včasih tudi napačne. Dobro je, da vem, kaj človek pričakuje od mene, da se usmerim na to. Seveda pa so rezultati boljši, če se težav lotimo takoj, ko se pokažejo, dobro pa je pomisliti tudi na preventivo in si povečati sposobnost organizma še preden klecne."

Žive priče

V avli hotela Garni je med četrto in osmo uro, v sredo zvečer, veliko ljudi čakalo na pomoč bioterapevta Šepata, ki prihaja v Maribor že deseto leto. "Imela sem psihosomatske težave. Že po prvi terapiji mi je odleglo, po dveh mesecih pa sem na težave popolnoma pozabila," je bila zadovoljna ženska srednjih let. Mlajši moški se je zatekel po pomoč zaradi pomanjkanja kalcija v kosteh po zlomu leve noge. "Pred Ieti je Šepat z eno samo terapijo stricu ozdravil nadležen išias. Upam, da bo pomagal tudi meni, danes sem šele drugič tukaj," je razložil. Neka druga ženška je pripovedovala, da gre Šepatu zahvala, da njeri osemdesetletni oče nima več težav s prostato. Mnogim naj bi bil pomagal tudi pri težavah s hrbtenico.

Foto: Bojan Tomažič Kaj je bioenergija? Kaj je tisto, kar pri svojem delu uporabljajo bioenergetiki?

Foto: Bojan Tomažič Stjepan Šepat: "Ko bo znanost vse razložila, ne bo več čudežev in mistike."

Misel je moč in silna energija

Misel je moč in silna energija, ki vpliva na naše življenje, telo in seveda tudi zdravje. Nekateri ljudje lahko z močjo misli vplivajo na druge in jih tudi zdravijo. »Iz moje podzavesti prihaja nekakšna informacija, ki jo iz svojih možganov pošiljam v možgane bolnika. Zaželim si, da se bolnikove informacije spremenijo v pozitivne in da njegova podzavest sprejme reprogramiranje informacij. Postopek je enak kot v računalniku; če imate napačen program, ga zamenjate z boljšim in z njim izboljšate stari program,« pravi Stjepan Šepat, bioenergetik iz Sevnice, ki že petindvajset let preučuje in bioenergijo. Njegove zdravilske sposobnosti je potrdila tudi znanost.

Na začetku svoje terapevtske poti je pomagal ljudem z lastno energijo, po obisku Inštituta za biofiziko v Siegelbachu in srečanju z biofizikom dr. Fritzom A. Poppom pa je začel delati z informacijami. Prof. Popp ga je namreč pobaral, koliko časa namerava še živeti in da mu ne bo uspelo dolgo, če bo zdravil ljudi še naprej z lastno energijo. »Preden mi je uspelo spremeniti stari način dela, ki je temeljil na uporabi lastne energije, sem potreboval skoraj dve leti. Zdaj, ko delam z informacijami, se mentalno zaprem in ne trošim svoje energije. Pošiljam pa človeku pozitivno informacijo, s katero reprogramiram njegov možganski sistem, da ta začne delovati bolj pozitivno. Temeljno načelo vseh alternativnih metod zdravljenja je prenašanje pozitivne informacije ali vibracije s človeka na človeka, » pojasnjuje Šepat, ki meni, da večina težav in bolezni izvira iz duševnosti. Ker je večina bolezni psihosomatskih, je ugotovil je, da lahko njihov vzrok odpravi z delovanjem na glavo in možgane. Če pa se osredotoči zgolj na boleč del telesa, to ponavadi zaleže le za kratek čas, saj ni odpravljen sam vzrok težave.

Negativne misli vsekakor negativno vplivajo na telo, in nasprotno, pozitivna in ustvarjalna misel telo zdravi. V vsakem primeru je dobro, da možgane navadimo na pozitivne misli. Znanstveniki, ki raziskujejo vpliv čustev in razpoloženja na možgane, so se v zadnjih letih dokopali do spoznanja, da malodušje povzroči odmiranje sivih celic in da dlje trajajoča depresija načne samo substanco možganov. Pri ljudeh, ki so večkrat doživeli stanja hudih depresij zavzemajo določeni nevroni v čelnih možganih za tretjino manj prostora kot pri običajnih ljudeh. Zaradi potrtega stanja okamenelosti, možgani izgubijo svojo sposobnost spreminjanja. Pri depresivnežih možgani otrpnejo podobno kot vegetacija pozimi. Znanstveniki so tudi ugotovili, da denimo strah pred tem, da zbolimo za rakom, povzroči enako sliko energijskega telesa, kot jo ima rakav bolnik.
»Naša zavest zelo močna, sugestije zelo močno vplivajo na človeka, žal bolj, negativne. Negativno se pojavi takrat, kadar se srečamo z neznanim, česar se bojimo. Strah je konflikt med vami in boleznijo. Če si sugerirate, da ste bolni, doživite šok in s tem res povzročite pojav bolezni. Iz zavestnega dela iniciirate negativno informacijo v podzavest. Vsaka negativna sugestija je šok za telo. V tistem trenutku, ko doživite strah, ste že doživeli šok, kar vpliva na določen del možganskega sistema, prek tega pa tudi na določen notranji organ. V organizmu se tako že zgodi sprememba,« pojasnjuje Šepat.

Ohromljeni možgani
Pri rakavih bolnikih Šepat zelo upošteva izsledke dr. ime? Hammerja, ki je testiral 20 000 bolnikov in napisal o tem knjigo, ter z njo vznemiril zdravniški in farmacevtski lobi, tako da so ga izgnali iz Nemčije in mu odvzeli zdravniško licenco. Delovanje okrog 10 odstotkov možganov je medicini znano, 85, 90 odstotkov pa naj bi bil balast, ki ga ne uporabljamo. Hammer je ugotovil, da gre še za kako uporabljiv del možganov. Ko je zgubil sina, ženo in tudi sam zbolel za rakom na modih, je preučil povezavo med travmatičnimi osebnimi doživetji in vrsto raka, ki se razvije ter naredil tabelo. Ugotovil je denimo, da imajo vdovci veliko možnost, da zbolijo za rakom na modih. Ko je slikal možgane, je v določenih delih našel nekakšne črtne tarče. Te slike je primerjal z bolniki in ugotovil, da so posamezni tipi raka, vselej povezani z določenim predelom v možganih. Kadar doživimo stres, se v možganih naredi nekak edem. Ta del možganov zato ohromi in ne more več nadzirati delovanje posameznih organov. Celica tako pobegne ven iz nadzora in se generira v prvem zapisanem genskem zapisu. Hammer je še odkril, da lahko odpravi notranji konflikt z pogovorom z bolnikom. Potem edem izgine, na sliki ga ni več in ta del možganov spet obnovi delovanje in prevzame. Po Hammerjevem zgledu Šepat posveti več časa razgovoru z bolnikom, najti skuša njegove morebitne notranje konflikte in jih odpraviti. Rakavim bolnikom lahko pomaga, če bolezen še ni preveč napredovala, v poznejših stadijih pa lahko zelo olajša težave in izboljša kakovost njihovega življenja.

Diagnoza ni vzrok bolezni
Šepat veliko dela tudi z otroci, ki so pred izpiti in imajo težave s tremo. Zaradi strahu izgubijo koncentracijo in se ničesar ne spomnijo. Dva ali tri dni pred izpitom pridejo k njemu na terapijo, in so potem na izpitu izgine trema, profesorja imajo za prijatelja in mu povedo vse, kar pač vedo.
Pravi, da lahko pomaga pri vseh obolenjih, uspešnost terapije pa je odvisna od stopnje, do katere se je bolezen razvila, koliko je že poškodovala organe in ali lahko ti svoje delovanje še obnovijo. Imel je tudi že primere, nad katerimi je dvignil roke, a se je pokazalo, da jim je kljub temu pomagal, včasih pa je bil prepričan, da lahko človeka pozdravi, pa ni uspelo. Zato nasprotuje diagnosticiranju in nikoli ne diagnosticira. »Nekateri ljudje so zato razočarani, ker pridejo, da bi nekaj zvedeli. Diagnoza je tisto, kar vas boli, ne pa vzrok, zakaj vas nekaj boli. Bolj pomembno je, da se človek diagnoze reši, ne pa, da jo dobi. Žal ljudje iščejo povsem zgrešene informacije.«
Roke mu služijo predvsem kot pripomoček, s katerim čuti avro. Z rokami otipa avro in naslednjič, ko človek pride na terapijo, primerja, ali se je kaj spremenila. Zdrava avra je enakomerna, kot jajce. Sicer pa ima luknje ali velike izbokline. Z zaznavanjem avre si pomaga, da laže usmeri informacijo v določen del telesa. Vse počne intuitivno, bolnika denimo boli glava, on pa čepi pri nogah. Zakaj, ne ve. Tako pač je.
Pri terapiji uporablja tudi akupresuro, zmasira kakšno akupunkturno točko, in refleksno masažo.
Terapija lahko traja pol ure ali pet minut, odvisno od tega, kako hitro človek sprejme informacijo. Ponavadi je potrebno pet do šest terapij, enkrat na teden. Učinek terapije lahko traja vse življenje, lahko pa tudi samo en dan. Odvisno od tega, kako živimo in kaj delamo ter tudi od stresa, ki lahko spet načne ravnovesje. Ker informacije niso prostorsko omejene, zdravi tudi na daljavo. Zadostuje mu fotografija človeka ali pa njegov glas. Na daljavo je tudi že uničil rakave celice, ki so bile izolirane in zaprte.

Z mislijo nad rakave celice
Vemo, da znanost še ne more izmeriti nekonvencionalnih energij, med katerimi je zelo pomembna tako imenovana bioenergija. Na vprašanje, kaj bioenergija pravzaprav je in za kakšen medij gre pri njegovem delovanju, še ne pozna enoznačnega odgovora. Pri poskusih, ki jih je izvajal na nemškem Inštitutu za biofiziko v Siegelbachu in kasneje slovenskem Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, niso uspeli odkriti nobenega mehanizma, temveč samo pozitivne posledice njegovega delovanja. Tudi še ni povsem jasno, ali sam generira informacijo ali pa jo dobi od nekod, na primer iz polja, in jo usmeri naprej na bolnika. Vsekakor pa deluje na bolnika prek pretoka informacij. Njegova sposobnost miselnega delovanja na žive organizme kot biološke senzorje je nesporna. To je dokazal najprej na rastlinah, ki so se odzvale na delovanje njegovih možganov, pa tudi na tumorskih celicah. Z mislimi je uničil kar 82 odstotkov obolelih celic. Pozneje je na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske medicinske fakultete v sodelovanju z dr. Bratkom Filipičem dokazal, da lahko uniči rakaste celice ustja maternice. V prihodnosti pa načrtujeta nadaljnje raziskave na miših, ki bodo pokazale, ali se celice in vivo odzivajo enako kot celice v laboratorijskih posodicah. Nameravata pojasniti, zakaj transformirane celice podležejo Šepatovim miselnim sporočilom.

Deluj zdaj
In kaj svetuje ljudem, da lahko naredijo sami zase, da bi bili bolj v ravnovesju in zdravi? »Morajo se zavedati, da morajo živeti zdaj. Vse, kar lahko naredimo in spremenimo, je možno samo v sedanjem trenutku. Ne včeraj in ne jutri. Če vsak trenutek tisti zdaj popravite, bo lep ves dan.«
Ljudem tudi svetuje, da spremenijo odnos do konfliktnih položajev, če že same situacije ne moremo spremeniti. »Na dan vas lahko deset ljudi grdo pogleda in to je že neka oblika napada. A kdo ve, zakaj nekdo grdo gleda. Sebe je treba imeti za najpomembnejše bitje na svetu. Vsak je zase najpomembnejši na svetu, samo ne smete škodovati drugim. Morate se ceniti, svoje zdravje in življenje. To morda zveni sebično, a najprej morate imeti radi sami sebe, potem imate lahko radi tudi druge,« pove nasmejano Šepad, od katerega se človek hitro naleze dobre volje, ki je, kot vemo, najboljše zdravilo.

Andreja Paljevec

ZDRAVLJENJE S POZITIVNO INFORMACIJO

Stjepan Šepat je bioterapevt iz Sevnice, ki že več kot petindvajset let pomaga ljudem z različnimi zdravstvenimi težavami, tudi s spolnimi boleznimi. Pravi, da ne zdravi z energijo, temveč z informacijo. Pri bioterapiji s pozitivno informacijo vpliva na podzavest bolnega in spodbudi njegove imunske potenciale, ki omogočijo ozdravitev. Da njegovim miselnim sporočilom podležejo rakave celice, je potrdila tudi znanost.

Svoje bioterapevtsko delo Šepat dopolnjuje z znanstvenimi poskusi na različnih znanstvenih ustanovah. Prvič je svoje sposobnosti miselnega delovanja na žive organizme kot biološke senzorje preskusil na Inštitutu za biofiziko v Siegelbachu skupaj s slavnim nemškim biofizikom dr. Fritzom A. Poppom. Preskus je pokazal, da je uničil v povprečju z mislijo kar 82 odstotkov obolelih tumorski celic. Pozitivni rezultati so ga opogumili za nadaljnje raziskovanje bioenergije. Povezal se je z inštitutom za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske medicinske fakultete, kjer sodeluje z dr. Bratkom Filipičem in dokazal, da lahko uniči rakaste celice ustja maternice in vitro v laboratoriju. Načrtuje nove raziskave o tem, ali se celice in vivo odzivajo enako kot celice v laboratorijskih posodah.

Pri spolnih in ginekoloških boleznih je imel Šepat največ uspeha pri zdravljenju sterilnosti, ki pogosto izhaja iz duševnih dejavnikov, strahov, travm iz otroštva ali pa tudi spolnih bolezni. Pri njemu je poiskalo pomoč kar nekaj žensk in mnoge so dobile ovulacijo ter zanosile po naravni poti. Pomagal je tudi ženskam, ki niso mogle zanositi z umetno oploditvijo, po nekaj terapijah pa je umetna oploditev uspela.
Bioterapija lahko učinkovito odpravlja vnetja spolnih in razmnoževalnih organih ter zdravi glivična ter bakterijska obolenja. Ta so po Šepatovem mnenju razvijejo predvsem zaradi porušenega imunskega sistema. Vsak človek ima bakterije in glivice v organizmu in slednje imajo tudi svojo pozitivno vlogo, če se čezmerno ne namnožijo. Do oslabitve imunske odpornosti sposobnost telesa in porušenja notranjega ravnovesja pa ponavadi pride zaradi psihičnih vzrokov. Večina bolezni je psihosomatskega izvora, spolne bolezni niso izjema, zatrjuje Šepat, ki več časa posveti tudi pogovoru z bolnikom in skuša odkriti morebitne notranje konflikte ter jih razrešiti. Z bioterapijo okrepi imunski sistem in umiri živčni sistem, če je treba, pa svetuje tudi kombinirano zdravljenje s klasično medicino.
Šepat je prepričan, da je temeljno načelo vseh alternativnih metod zdravljenja prenašanje pozitivne informacije ali vibracije s človeka na človeka. Roke mu služijo le kot pripomoček, da vsadi svoje sporočilo celicam. Iz svojih možganov podzavestno pošilja v bolnikove možgane sporočilo, da celice storijo tisto, kar morajo, da si bo organizem opomogel. Te informacijo iz možganov prejme tudi voda. Tako » informirano« vodo lahko potem uporabljajo ljudje za odpravljanje različnih zdravstvenih tegob.
Diagnoze ne postavlja, ker ta ni vzrok bolezni in zgolj obremeni ljudi. Motnje v telesu občuti že v avri človeka. »Zdrava avra je enakomerna kot jajce. Sicer pa ima luknje ali velike izbokline. Pri vnetjih je sevanje avre na obolelih mestih bolj toplo, pri raku pa je denimo hladno. Zaznavanje avre mi pomaga natančneje usmeriti informacijo v prizadeti del telesa,« pojasnjuje Šepat. Poleg bioterapije uporablja tudi akupresuro, ki spodbuja mehanoreceptorje s pritiskom v zonah akupunkture, in refleksno masažo stopal. Terapija lahko traja pet minut ali pa pol ure, odvisno od tega, kako hitro človek sprejema informacije. Po navadi zadostuje pet do deset terapij. Zdravi tudi na daljavo, pri čemer potrebuje fotografijo ali pa mora slišati glas. Četudi ima veliko pozitivnih rezultatov pri zdravljenju, pravi, da ni čudodelnik. Ocenjuje, da povprečno 50 odstotkov bolnikov povsem ozdravi, 30 do 40 odstotkov delno, deset do dvajset odstotkov pa se na bioterapijo ne odziva.

Andreja Paljevec

Zdravje je eno,
skrbimo zanj in zase.