V torek, 27. februarja 1979 (na 26. dan Govinda meseca, 492. leta Čaitanjeve ere, oziroma na dan 14. Phalguna, 1386. leta po bengalskem štetju), ob devetih dopoldne, je Šrila Gurudev sredi petja svetih imen vstopil v večne igre Gospoda Krišne, med njegovo jutranjo lilo z Radho. Duhovne brate in učence je zapustil v oceanu žalosti. Takrat je bil tudi dan odhoda Šrila Džaganath Das Babadži Maharadža in Rasikananda Deva Gosvamija. Šrila Gurudev je bil v svoji sobi v Kalkutskem mathu na Satish Mukherjee Road št. 35. Ob štirih popoldne istega dne so bhakte z njegovim telesom v spremstvu petja svetih imen odšli iz Kalkute v Majapur, kjer so ga po navodilih svetih spisov položili v samadhi. Duhovnik, ki je služboval na njegovem pogrebu, je bil njegova svetost Bhakti Promode Puri Maharadž, 1. marca 1979 pa so v njegovo čast izvedli žalno slovesnost v prostorih Čaitanja Gaudija Matha v Išodjanu, Majapur.
V torek, 22. marca 1979, je bil spominski zbor v dvorani za sankirtan Kalkutskega matha na Satish Mukherjee Road, ki ga je vodil njegova svetost Parivradžakačarja Tridandi Svami Bhakti Hridoj Bon Maharadž. Častni gost je bil Tušar Kanti Ghoš, založnik Amrita Bazaar Patrike. Zboru je prisostvovalo veliko število Šrila Gurudevovih duhovnih bratov in uglednih Kalkutčanov.
Spodaj navajamo seznam številnih mathov, šol, knjižnic, brezplačnih klinik in tiskarn – velikih bobnov sodobnega gibanja sankirtana – ki jih je ustanovil naš Gurudev. Seznam je urejen po kronološkem redu.
Njegova božanska milost, nadvse spoštovani Šrila Gurudev Šri Šrimad Bhakti Dajita Madhav Gosvami Maharadž (ustanovitelj in predsednik registrirane skupnosti Šri Čaitanja Gaudija Math), je 13. februarja 1965, na vseugodni dan svetega prihoda Šri Nitjanande Prabhuja, iz Kačarja v okraju Hailakandi v severovzhodnem Asamu, kjer je tedaj oznanjal slavo Gospoda, poslal naslednje poučno sporočilo svojemu bratu po bogu Šrimad Džagamohan Das Brahmačariju, takratnemu vodji kalkutskega Šri Čaitanja Gaudija Matha ter uredniku mesečnika v bengalščini Šri Čaitanja Bani, da ga objavi v svoji reviji [Guru Maharadž želi, da njegovo sporočilo ni omejeno le na člane Matha v meniškem redu, temveč naj bi ga prejeli tudi doma živeči bhakte, naročniki na revijo ter vsi, ki se želijo obogatiti v čisti vdanosti]:
Obstaja veliko kategorij služabnikov (častilcev), tri glavne skupine
pa so: (1) tisti, ki služijo z gorečo ljubeznijo, (2) tisti, ki služijo
iz občutka dolžnosti ter (3) tisti, ki služijo iz sebičnih posvetnih nagibov.
Zadnje kategorije ne moremo imeti za čisto vdano služenje, ker tu odnos
med služenim in služabnikom ni večen. Če služabnikov posvetni interes
ni izpolnjen, preneha služiti, odnos med služabnikom in služenim (Bogom)
pa se prekine. To je neke vrste poslovni odnos, pri katerem je služenje
le zunanja predstava, namenjena zadovoljitvi posvetnih koristi. In ker
posvetni interes ni večen, odnos med služenim in dozdevnim služabnikom
ni trajen. Takšno pogojno služenje zagotovo ni služenje, kakršno obstaja
v večni, duhovni sferi. Zadnja kategorija služenja so le prizadevanja
v domeni karme (odobrenih dejanj v Vedah).
Prva kategorija služenja je zelo čista in večna. Večna in stanovitna je
tudi druga kategorija služenja, ki sicer ni izraz čiste ljubezni, temveč
ravnanje iz občutka dolžnosti in po pravilih pobožnega delovanja, ki je
odobreno v svetih spisih. Služenje s čisto ljubeznijo ter služenje iz
občutka dolžnosti in po predpisih svetih spisov veljata za vdano služenje.
Prvo se imenuje raga-bhakti in drugo vidhi-bhakti. Služenje je večno pri
obeh vrstah, saj je pri obeh odnos med služenim in služabnikom večen.
Čisti služabnik je neodvisen, vendar je njegova neodvisnost podrejena
izpolnjevanju želja Boga oziroma navdihnjena z ljubeznijo, ki jo čuti
do Gospoda. Zato nekateri pravijo, da tudi čisti bhakta ni neodvisen.
Toda čeprav je raga-bhakta vezan s čisto vdanostjo v ljubezni do Boga
(Najvišjega Gospoda Šri Krišne), je v svojem služenju povsem neodvisen.
Čisti bhakta ni nikoli samovoljen v običajnem pomenu te besede. Služabniki
so duhovne entitete, zato nikakor niso kot marionete. Svoboda služabnika
je večno dejstvo, vendar bhakta te neodvisnosti nikoli ne uporabi zoper
služenje Bogu, ki je objekt njegovega služenja. Rasa (čista duhovna radost)
izvira iz večnega srečnega odnosa ljubezni med dvema neodvisnima duhovnima
entitetama. Ta nadzemeljska blaženost je sad večnega vznesenega sladkega
odnosa, ki globoko navdihuje tako služenega kot služabnika. Bhakta, ki
vdanost izraža, in Bog, ki vdanost sprejema, doživljata bolečino 'ločenosti'
drug od drugega kot nevzdržno. Ločenost je včasih potrebna za povečanje
intenzivnosti ljubezni, ki jo poraja sladkost očarujočega odnosa. Taki
odnosi vsekakor obstajajo v duhovnih, transcendentalnih igrah. Čisti služabniki
dovršeno opravljajo mnogovrstne oblike služenja. Bhakta postopoma napreduje
skozi zanosne odnose vedno večje duhovne blaženosti: to so dasja ali odnos
gospodarja in služabnika, sakhja ali odnos pristnega prijateljstva, vatsalja
ali starševski odnos in kanta ali ljubezenski odnos. Vsem tem načinom
čaščenja je skupna velika vnema za služenje. Vdano služenje Bogu je zaznavno,
polno zadovoljstva in nikakor ni brezčutno. Zato samouresničeni ačarje
pravijo, da je bhakti spoznavnost, zaobjeta v esenci duhovne energije
vselej naraščajočega zadovoljstva.
Status bhakte oziroma položaj pristnega služabnika si želijo celo veliki
polbogovi. Samo največji srečnež lahko postane služabnik Najvišjega Gospoda.
V vsej brahmandi (vesolju) ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z vzvišenim
položajem Gospodovega bhakte. Ljudje brez vedenja o Najvišjem Gospodu
– Absolutni Resničnosti, ki je vseobsegajoča, vsevedna in vseblažena –
niso zmožni razumeti vzvišenega položaja njegovega bhakte. Zato so le
nevredne osebe, ki iz nevednosti in brez znanja o Resnici omalovažujejo
Gospodovega bhakto. S tem, ko imajo Božjega služabnika za nižjega človeka,
pravzaprav teptajo svojo lastno dobro srečo. Služeni se podredi služabnikom
glede na kakovost njihovega služenja.
Najvišji Gospod, ki je lastnik šesterih atributov obilja – vsega bogastva,
moči, slave, lepote, vedenja in odpovedi – je najvišji vzrok ustvarjanja,
ohranjanja in uničevanja v neštetih brahmandah. Toda tisti, katerim se
podredi sam Najvišji Gospod, vzrok vseh vzrokov, ker so ga premagali s
svojo čisto ljubeznijo, so tako veliki, da tega nikakor ni mogoče doumeti.
Položaj takih čistih bhakt je najvišji v vsej brahmandi.
Ko se družimo s pristnim služabnikom, se zbližamo z Najvišjim Gospodom.
Če služimo služabniku, dobimo priložnost služiti predmetu njegovega služenja,
Najvišjemu Gospodu, ki se nam potem podredi. Zatorej modri ljudje, ki
želijo doseči svoj cilj, vedno izvršujejo naročila služabnikov Najvišjega
Gospoda. Pristni sadhu se druži z bhakto in postane njegov služabnik.
Služabnik bhakte bo nedvomno prejel bhakti in duhovno spoznanje.
Bhakta Najvišjega Gospoda se domisli številnih načinov služenja za častilce,
ki si želijo večne dobrobiti, glede na njihove zmožnosti. Ta priložnost
za služenje jih postopoma usposobi, da naposled prejmejo bhagavad-prem
oz. čisto ljubezen do Boga. Služenje bhakti oz. častilcu Boga, je najbolj
gotov in najboljši način, da dosežemo Boga.
Audio posnetek Molitev Šrila Bhakti Dajita Madhav Gosvami Maharadža
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/ZivljenjepisInNaukGaudijaVajsnavskegaS9
Domov |
|
Powered By GeekLog |