Duša se ne rodi, niti ne umre. Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala.
Je nerojena, večna, vedno obstoječa in prvinska. Duše ne umre, ko telo umre.
Bhagavad-gita 2.20
Znano je, da na Vzhodu sprejemajo reinkarnacijo kot nekaj samoumevnega in jasnega tako, kot mi vemo, da je ponoči temno. Bistvo reinkarnacije je zavedanje, da je človek tudi duhovno bitje s svojim telesom, psiho, umom, čustvi in dušo. Trenutno telo in trenutna osebnost sta umrljiva in minljiva, duša pa ni rojena, torej tudi ni minljiva. Iz tega je razvidno, da se ne reinkarnirata naše psihično in fizično telo, temveč le naša duša, ki se vrača v materijo, kjer se na podlagi različnih izkušenj dograjuje, raste in uči.
Re–in-carne pomeni torej ponovno vrnitev v določeno telo. Da razumemo reinkarnacijo, moramo sprejeti dejstvo, da se naša duša reinkarnira. Prav tako, kot se nenehno spreminjajo naše fizično telo, um in čustva, se spreminja naša duša. Zahodna civilizacija je še vedno v precepu glede svojega mišljenja o reinkarnaciji, ne glede na obširna in dolgoletna raziskovanja priznanih strokovnjakov (dr. Ian Stevenson, dr. Brian L. Weii, Tom Shroder, dr. Michael Newton in mnogi drugi psihologi in hipnoterapevti), ki poskušajo s svojimi praktičnimi primeri s pomočjo regresije dokazati resničnost obstoja reinkarnacije. Obstaja mnogo dokumentiranih primerov, ko se osebe natančno spomnijo dogodkov iz svojih preteklih rojstev.
Vedno pa bo verjetno obstajala skupina ljudi, ki verjamejo samo v otipljivo, v tisto, kar vidijo. Po zakonu akcije in reakcije duša preide iz ene vrste telesa v drugo, kot prehaja v telesu od rojstva, otroštva, pa do mladosti in starosti, tako preide v drugo telo ob fizični smrti.
Vzporedno z reinkarnacijo se srečamo hkrati še z zakonom karme in s preteklimi življenji, katere lahko raziščemo z že znano metodo regresije. Karma je v nenehnem prepletanju dobre in slabe karme. Prav zaradi zakona karme, ki nas primora, da uživamo in sprejemamo posledice svojih dobrih in slabih aktivnosti, duša nenehno menjuje telesa. Skladno z našimi željami in dejanji dobivamo in menjujemo naša telesa kot igralci svoje vloge.
Ne glede na to, v kaj verjamemo, je pomembno, da vemo: Naša osebnost je v obliki določene duše samo začasna in vsako bitje ima svojo duhovno obliko, ki prihaja do svoje popolnosti komaj takrat, ko dosežemo poslanstvo svoje prave narave bivanja ter pričnemo delovati na duhovni ravni.
Duša se ne rodi, niti ne umre. Ni nastala, ne nastaja in ne bo nastala.
