Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zanimiva-Knjiga-Boljsevisticna-Revolucij

Zamolčana dejstva o boljševiški revoluciji četrtek, 5. marec 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: Sonja Ličof V zelo zanimivi knjigi z naslovom "Skupina Bilderberg, gospodarji globaliziranega sveta", ki je pred kratkim izšla pri založbi Ciceron, je marsikaj zanimivega napisano tudi o boljševiški revoluciji in sicer iz precej drugačnega zornega kota, kot smo se to učili pri zgodovini. V nadaljevanju citiram nekaj odlomkov iz te knjige.. »Ob nastopu dvajsetega stoletja je v Rusiji vladal car Nikolaj II. Bil je zadnji Romanov v dinastiji, ki je vladala od leta 1613 do 1917. Romanovi so Rusijo približevali zahodu že v času Katarine Velike. Nikolaj II pa je nameraval rusko industrijo povsem prilagoditi zahodnim standardom. Na žalost se je pri tem zanašal na lastno delovno silo. Ljudje so delali v 12 urnih izmenah za zelo majhno plačilo, kar je bilo dovolj za organizirane delovne akcije, ki so na krvavo nedeljo leta 1905 v Sankt Petersburgu prerasle v boljševistično vstajo. Carjeve sile so prvi poskus upora sicer zatrle, toda 12 let pozneje se je ponudila nova priložnost, dvor je padel, carja Nikolaja in njegovo družino pa so pobili. Gyeorgos C. Hatonn v knjigi "Rape of the Constitution; Death of freedom" trdi, da je revolucionarni odpor proti carju podžigal osebni odposlanec Johna D. Rockefellerja George Kennan. In zakaj naj bi bili Rockefeller in njegov trop bankirjev tako zainteresirani za carjev padec? Vsekakor, in danes je ta razlog še vedno prav tako močan, kot je bil takrat: nafta! V času pred boljševističnim odporom je Rusija že prehitela ZDA in postala največja proizvajalka nafte na svetu. Toda če so želeli bankirji z Wall Streeta uničiti konkurenco in obsoditi rusko prebivalstvo na desetletja bede in propadanja, so potrebovali voditelje, ki bi uspešno izvedli revolucijo. In tu stopita na oder Vladimir Uljanov Lenin in Leon Trocki. Že leta 1915 so v New Yorku ustanovili American International Corporation, ki je bila zadolžena za koordinacijo finančne pomoči boljševikom. Predsednik Wilson je v Rusijo poslal nekdanjega odvetnika in zunanjega ministra Elihuja Roota, za popotnico pa mu je iz fonda za specialno vojno dal 20 milijonov dolarjev pomoči za boljševike. Wilsonova pomoč je bila zgolj vrh ledene gore. Družba J. P. Morgan je kot svojega posrednika uporabila polkovnika Raynolda Robinsa, ki je vodil delegacijo Rdečega križa in je preko njega v Rusijo poslala nekaj milijonov dolarjev v gotovini. Kongresni dokumenti iz pomladi 1917 pa kažejo, da je trockistične upornike financiral tudi kontroverzni newyorški bankir Jacob Shiff. Kolikor je danes znano, so bankirji iz Wall Streeta prvič poskušali pomagati že leta 1905, ko je Leninu in Trockemu spodletel prvi poskus prevrata. Leninu so organizirali prosto pot v Švico, kjer je ostal na varnem do leta 1917; Trockega pa naj bi odpeljali v ZDA, kjer je živel na posestvu družbe Standard Oil v Bayonneu v New Jerseyu in delal kot novinar za ruski časopis Novy Mir. Toda Lev Trocki je v New York prišel šele 13. januarja 1917. Med letom 1905 in 1917 pa je kot begunec najprej živel v Franciji. Ker je za ruski časopis iz Pariza pisal hujskaške članke, ga je francoska policija septembra 1916 nagnala čez mejo v Španijo. Nekaj dni pozneje ga je aretirala policija v Madridu in ga namestila v 'celico s petimi zvezdicami', za kar je moral plačevati pezeto in pol na dan. Nato so ga premestili najprej v Cadiz, potem v Barcelono, nazadnje pa so ga vkrcali na španski čezoceanski parnik Monserrat. 13. januarja 1917 je Trocki z družino prispel v New York. Nato je Trocki v New Yorku dobil sporočilo, da se mora takoj vrniti v Rusijo. Dozorele so razmere za revolucijo. Z deset tisoč dolarji v žepu, ki jih je za potne stroške dobil od Rockefellerja, se je 16. marca 1917 skupaj s še 275 komunističnimi revolucionarji vkrcal na S.S. Kristianfjord. Za varnost celotne odprave pa je skrbel ameriški komunist in Rockefellerjev zaupnik Lincoln Steffens, ki je dobil nalogo, da Trockega varno spravi v Rusijo. Kje je Trocki dobil potni list? Kdo je to plačal? Kdo mu ga je priskrbel in zakaj? V resnici je to uredil sam John D. Rockefeller, ki je potrebni potni list za Trockega dobil preko Woodrowa Wilsona, predsednika ZDA. Sodeč po kanadskih vladnih arhivih, ki so odprti za javnost, sta se 13. aprila 1917, ko se je parnik Kristianfjord ustavil v Halifaxu, na krov takoj povzpela agent kanadske tajne službe in uslužbenec britanske mornarice. Trockega sta v skladu z navodili, ki so 29. marca 1917 brzojavno prišla iz Londona, odpeljala v pripor in na zasliševanje v Amherst na Novi Škotski. Toda britanski predsednik vlade Lloyd George je kanadski tajni službi takoj brzojavil, naj Trockega izpustijo. Ukaz so preslišali. Nato je posredoval Mackenzie King – ki je bil takrat svetovalec za sindikalna vprašanja pri Johnu D. Rockefellerju – in njemu je uspelo. Takoj, ko je Trocki prišel iz pripora, ga je King poslal v Rusijo, kjer se je pridružil Leninu v vodenju boljševiške revolucije. King pa je bil za svoje dobro opravljeno delo nagrajen s položajem direktorja oddelka za industrijske raziskave v Rockefellerjevem skladu in z letno plačo v višini 30.000 dolarjev – v času, ko je bila ameriška povprečna plača 500 dolarjev. Agenta, ki sta aretirala Trockega, sta bila ob službo.« IN ŠE NEKAJ IZ NOVEJŠE ZGODOVINE »V ZDA so se v lovu za ogromnimi dobički zapletli v državno izdajo in začeli leta 1943 v Sovjetsko zvezo skrivaj prenašati najsodobnejšo in najdražjo ameriško tehnologijo. Sovjetska državna komisija je takrat prosila ameriško vlado za 100 kilogramov uranovega oksida, 110 kilogramov uranovega nitrata in 12 kilogramov čistega urana. Iz ZDA so izpeljali to naročilo. Sovjeti so s tem dobili surovine za izdelavo atomske bombe (če bi imeli načrte zanjo). Zgodovinska ironija je, da je prav prvi sovjetski skrivni nakup jedrskih surovin v ZDA omogočil, da sta velesili še dolga desetletja pozneje enakopravno tekmovali v proizvodnji orožja za vzajemno uničenje. Toda da je bilo ravnotežje sil in partnerstvo med velesilama v resnici mogoče, je bilo 'potrebno ustvariti navidezno enakost'. So morali ameriški davkoplačevalci zato financirati razvoj sovjetske industrijske in vojaške moči, proizvodnjo vojaških vozil, letal, nafte, jekla, petrokemije, aluminija in računalnikov, da bi Sovjetska zveza postala enakovredna Združenim državam? Dr. Sutton opozarja, da 'o sovjetski tehnologiji' sploh ne moremo govoriti. Skoraj 90 do 95 odstotkov vse tehnologije, ki so jo imeli, je tako ali drugače izviralo iz ZDA in drugih zavezniških držav. 'Še več', je izjavil dr. Sutton v pričevanju v programskem pododboru republikanske stranke, 'zdi se, kot da so ZDA naredile vse, da bi njihov glavni sovražnik lahko še naprej igral vlogo sovražnika.'« Komentarji (17) www.pozitivke.net