Prebiranje pravljic je tvegano početje. Še najmanj, kar se lahko nepoučenemu in naivnemu bralcu pravljic zgodi, je to, da ne razume ničesar. V takem primeru lahko govorimo o početju, ki sicer ni nevarno, je pa jalovo. Prebiranje pravljic samo zaradi zabave ali celo zgolj zato, da potem lažje zaspimo, je žaljivo do snovalcev, ki so vanje zagotovo podtaknili sporočila, ki so napolnjena z bivanjskim smislom in višjo resnico.
Kako naj se torej bralci, ki ne poznajo ustrezne metodologije in ne razpolagajo s teološko-ezoteričnim instrumentarijem, znajdejo v svetu, ki ga določajo nadnaravne, pravljične zakonitosti. Kako naj se današnji - tehnicistično determinirani bralci soočijo s pravljicami, ki so nekatere stare že več kot 300 let in so nastale v času pred prvo industrijsko revolucijo? Kako naj postopoma, predvsem pa pravilno razume tako zelo občutljivo, krhko in eterično tvarino, ne da bi ob tem izgubil vero v znanstvene dosežke informacijske ere?
Seveda niso vse pravljice enake, tudi niso vse pravljice pravljične. Nekatere pravljice so »hudičevo resnične« in kot take nimajo nikakršne vrednosti v dušah, ki iščejo in hrepenijo po »božanski resničnosti«. Ko izbiramo pravljice, bomo zagotovo na varni strani, če se odločimo za tiste, v katere verjamejo tudi največji strokovnjaki.
Večina virov, ki sicer niso pravljični, navaja zgodbe bratov Grimm, ki sta živela v devetnajstem stoletju, in veljata za utemeljitelja nemškega jezikoslovja, nemške filologije in raziskovanja starogermanstva. Med njunimi deli nedvomno izstopa pravljica o Rdeči kapici. Svetovno priznani proučevalci pravljic to remek delo označujejo kar za »pravljico vseh pravljic«.
Gre za arhetipsko zgodbo, ki naj pojasni otrokove skrite želje, zablode, upanja, verovanja, njihovo transcendentalno naravnanost in željo po ponovnem rojstvu (iz trebuha), zgodbo, ki naj pojasni volkovo neustavljivo lakoto in hotenje po zapolnitvi bivanjske vrzeli (v trebuhu) – skratka vse tisto, kar ni mogoče izraziti s pomočjo suhoparne znanstvene besede, ki se vrti v začaranem krogu možnega.
V ta namen so strokovnjaki za pravljice razvili učinkovit petstopenjski didaktični mehanizem. Zamislimo si ga lahko kot avtomatski menjalnik v domišljijskem avtomobilu, ki naj zvestega bralca pravljic popelje od prvega branja do končnega razsvetljenja. Faze, ki določajo, kako naj poteka razkroj uma na poti do na najvišjega spoznanja, si bomo ogledali kar na primeru Rdeče kapice:
1. LECTIO
Rdečo kapico preberemo večkrat zapored od začetka od konca. Beremo na glas in počasi, po možnosti z monotonim glasom. Pri intoniranju se izogibajmo vsakršnemu dramatiziranju in teatraličnosti. Ne ponavljajmo eno izmed najbolj pogostih začetniških napak, ko bralci oponašajo nečloveško volkovo renčanje s človeškim glasom.
Pazimo tudi na to, da je luč v prostoru, kjer beremo, takšna, da med branjem ne napenjamo oči, predvsem pa – v prvi fazi ne napenjajmo možganov. Zadostuje, če spoznamo osnovno fabulo in ločimo like, ki nastopajo v njej. Po desetem branju na glas bi počasi že morali razumeti zgodbo; kdo so glavne igralke in igralci, kaj se je dejansko zgodilo in kaj se ni, kam je šla Rdeča kapica, zakaj je šla, koga je srečala v gozdu, kako se je zapletla v pogovor z neznancem, kaj je sledilo in kako se je potem zgodba razpletla.
Zaenkrat se še ne opredeljujmo za dobro in zlo, niti ne poizkušajmo razumeti globljih vzgibov in namenov posameznih akterjev iz zgodbe. Ne identificirajmo se z glavno junakinjo, ker se lahko nehote znajdemo v volkovem trebuhu.
2. COGITATIO*
(* nekateri mistiki in predstavniki meniških redov opozarjajo, da je veliko bolje, če bralci drugo stopnjo izpustijo, saj je praksa ponekod pokazala, da tisti, ki niso dovolj trdni v veri, obtičijo prav na tem mestu in zato nikoli ne dosežejo razsvetljenja)
Rdečo kapico beremo tako, da besedilo razčlenimo v njem samem. Spoznajmo dramaturški lok, ki ga določajo uvod, zaplet, tu pa tam kakšna peripetija, razplet in katarza. Ne razmišljajmo pa še o vrhuncu, tudi če smo že prepoznali točko preobrata. Za prepoznavanje odnosov v besedilu potrebujemo že nekaj premisleka, zato se lahko med branjem tudi ustavimo in poizkušamo ozavestiti besede, ki jih še vedno izgovarjamo na glas.
Po tretjem ali četrtem branju lahko začnemo brati tiše. Tako dosežemo umiritev in počasi prepustimo pobudo svojemu notranjemu glasu. Sedaj lahko že oblikuje tudi lastne misli, ki pa še niso nujno teološke narave. Na tem mestu bi morali že povsem jasno ločiti, kateri liki v zgodbi so dobri, kateri so sicer dobri, a vseeno grešni in naivni, predvsem pa, kdo je kosmat, zloben, zahrbten in nevaren.
Seveda bi moralo biti že povsem jasno, kdo v zgodbi je tisti, ki prinaša odrešitev. Ne vnašajmo pa zmede v svoje misli s vprašanji, na katere ne moremo in ne bomo nikoli našli odgovora – na primer, zakaj volk ni pojedel najprej Rdeče kapice in šele nato babico. Če začutimo, da se nam poraja preveč vprašanj, ki prižigajo verski dvom, takoj preidimo na naslednjo stopnjo.
3. MEDITATIO
Od razumevanja osnovne fabule lahko počasi preidemo k njeni interpretaciji. Sedaj lahko razmišljamo že o tem, kaj sta brata Grimm želela sporočiti današnjemu človeku. Fabulativni del poskušamo razumeti vsaj nekoliko alegorično. Vprašamo se lahko, kaj simbolizira pleteno pokrivalo iz rdeče volne na glavi nedolžnega sedemletnega otroka? Kaj v duhu kozmološkega dualizma simbolizirata volk in lovec?
Kaj pomenijo kosmata ušesa, izbuljene oči in velik gobec? Kaj predstavlja težko kamenje v trebuhu zlobnega volka? Predvsem pa – ali lahko na dnu vodnjaka, v katerega se na koncu zvrne dehidrirana kosmata pošast, uzremo začetke eshatološkega konca.
Duhovno bolj razgledani, predvsem pa bolj načitani bralci bi utegnili povleči paralele z ostalimi pravljičnimi besedili, kjer tudi nastopa Zlo v volčjem kožuhu ali se pojavi motiv rešitve iz trebuha kopenske ali morske pošasti. Omenimo naj samo nekaj najbolj značilnih besedil, kakršna so na primer Peter in volk, Volk in sedem kozličkov ter Volk in trije prašički. Zanimiva in poučna je tudi starejša zgodba o Joni v ribjem trebuhu, ki pa žanrsko in slogovno nekoliko odstopa.
4. ORATIO
V tej fazi branja, ki poteka samo še v mislih oziroma v notranji tišini, vstopamo v tekst bratov Grimm na način, kot ga razumemo mi sami. Pomembno je, da smo povsem neobremenjeni z interpretacijami staršev in sugestivnostjo vseh tistih eksegetov, ki zgodbo o volku in Rdeči kapici razumejo dobesedno.
Pozabimo tudi na prispodobe, kakršne so nam vsilili mistiki, gnostiki, novodobni leviti, kleriki, ezoteriki, samooklicani guruji, preroki, alkimisti, astrologi, numerologi in ostali dušebrižniki, ki pravljična besedila bratov Grimm izkoriščajo za razširjenje svojih Resnic in hermetičnih verovanj.
V tej fazi bomo prej ali slej začutili, da je aktivno (miselno) iskanje odgovorov na naša vprašanja nesmiselno, saj nam povsem zadostuje že samo žvečenje (ruminiranje) besed, ki se je medtem že gotovo sprevrglo v nerazumljivo momljanje ali renčanje.
5. CONTEMPLATIO
V tej fazi, ki običajno poteka odprtih ust in izbuljenih oči, se povsem ločimo od teksta. To preprosto pomeni, da sploh ne beremo več. Če še nismo zaspali, samo še svobodno uživamo v zrenju.
"Oboroženi" z vsem tem, pa še z veliko zdravega razuma, ki nam ga je naklonila božja milost, se napotimo prebirat še ostale pravljice. Dovolimo, da nam brata Grimm odpreta srce.
p.s.:
Ne tako dolgo nazaj sem izvedel nekaj grozljivega – nekaj, kar me je popolnoma pretreslo in močno omajalo temelje moje Vere. Pravljica o Rdeči kapici, kakršno poznamo danes, je samo popačena, nepristna, ponarejena, apokrifna zgodba. Avtentični avtor pravljice o Rdeči kapici je namreč Charles Perrault, francoski pisatelj, ki je živel v sedemnajstem stoletju.
Perraultove pravljice so skoraj dvesto let starejše od mitov Wilhelma in Jacoba Grimma. Nikoli si ne bi mislil, da je tako resen žanr, kot je pravljica, izumil neki načičkani, po parfumu smrdeči Francoz!
Resnična pravljica o Rdeči kapici ni samo dvesto let starejša, marveč je v svoji izvirni obliki tudi zelo drugačna. Samo pomislite – babica in Rdeča kapica sta v resnici umrli v volkovem trebuhu!
Čisto počasi ju je razkrojila želodčna kislina kosmatega gozdnega plenilca, tako kot razžre meso, dlake in kosti običajnega gozdnega zajca. V Perraultovi zgodbi sploh ne nastopa lovec, ki volku razpara trebuh, v zgodbi ni rezanja in šivanja (brez anestetikov), še manj kake abdominalne resurekcije. Izvirna zgodba se ne konča z odrešitvijo, v njej ni prostora za kamenje, niti ni mesta za eshatološki vodnjak.
Takšen konec pravljice o Rdeči kapici, kot ga poznamo danes, sploh ne temelji na zgodovinsko preverjenih dejstvih, marveč sta si ga do zadnje podrobnosti izmislila brata Grimm. Nemška filologa nista nikakršna sinoptična pravljičarja, kot sem verjel doslej, marveč le uspešna plagiatorja, ki sta iz koristne, poučne in vzgojne pravljice naredila odrešenjski mit.
Prebiranje pravljic je tvegano početje. Še najmanj, kar se lahko nepoučenemu in naivnemu bralcu pravljic zgodi, je to, da ne razume ničesar. V takem primeru lahko govorimo o početju, ki sicer ni nevarno, je pa jalovo. Prebiranje pravljic samo zaradi zabave ali celo zgolj zato, da potem lažje zaspimo, je žaljivo do snovalcev, ki so vanje zagotovo podtaknili sporočila, ki so napolnjena z bivanjskim smislom in višjo resnico.
