V gozdu je raslo majhno drevesce. Bolj kot je raslo in močnejše kot je postajalo, bolj je občudovalo širno neskončnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je začelo predstavljati, da mu veter šepeta sporočila večnosti.
Bolj kot je raslo, bolj si je želelo večno živeti , se osvoboditi zemeljskih vezi in potovati daleč daleč stran. Nekega dne je oskrbnik gozda šel mimo drevesa. Ker je bil dober in čuten mož, je začutil, da je drevo nesrečno. »Kaj je narobe?« je vprašal. »Ali te kaj skrbi?«
Drevo je za trenutek oklevalo, nato pa odgovorilo: »Bolj kot karkoli drugega si želim večno živeti!« »Morda pa je to mogoče…« je oskrbnik skrivnostno dejal. Minilo je precej časa in drevo je postalo ogromno in zelo močno. Oskrbnik ga je ponovno vprašal: Ali se vedno želiš živeti večno?« »O da, seveda želim,« je reklo drevo.
»Le o tem se sanjam.« »Mislim, da ti lahko pomagam,« je odgovoril oskrbnik. »Vendar mi moraš zaupati, saj te moram najprej posekati.« Drevo je bilo zelo presenečeno: »Jaz si želim večno živeti, ti pa mi praviš da me hočeš ubiti? Le kako naj ti zaupam po teh besedah?« »Vem da čudno zveni, a to je edina rešitev.
Obljubljam ti, da bos živelo večno, če mi dovoliš da te posekam.« Drevo je dolgo razmišljalo in končno le sprejelo oskrbnikovo ponudbo. Ko je žaga pričela s svojim delom, je molče trpelo in nato padlo po tleh z reskom lomečih se veja. Deblo so odrezali od krošnje in ga nato razrezali na majhne in manjše kose, dokler ni od drevesa ostal le se najboljši del – njegovo srce.
Ta zadnji prelepi kos lesa so dali znanemu izdelovalcu violin, ki ga je pustil v svoji delavnici starati več let. Drevo je zelo trpelo, prepričano, da je bilo prevarano in zapuščeno, samo sebe je dolžilo ker je verjelo oskrbnikovim besedam. A nekega dne je izdelovalec violin vzel ta kos lesa nežno v roke, ga pogladil in rekel: »Napočil je čas. Tvoj les je postal popoln in zvok, ki ga bo dajal, bo čaroben za ušesa ljudi
.« Dan in noč je delal, oblikoval srce drevesa v čudovito violino, eno najboljših kar jih je kdajkoli bilo narejenih. Podaril jo je nadarjenemu glasbeniku, ki je nanjo nemudoma pričel igrati. Ko so strune vibrirale pod mojstrovimi prsti, je leseno osrčje violine resoniralo v popolni harmoniji.
Glasba je drevo spominjala na čudovito vizijo večnosti, ki jo je doživljalo ko je raslo proti nebu, spominjala ga je na ptice in zvezde in oblake, na željo po dotiku večnosti, ki je polnila njegov duh vsa ta leta. Drevo je sedaj razumelo, v njegovi duši je bil čisti zvok, čista glasba…glasba večnosti.
Vsi imamo željo približati se večnosti, prepričani smo, da si zaslužimo več kot to kratko življenje na Zemlji, želimo da traja, da se podaljšuje do konca časa. Morda je to zato, ker imamo nezavedno idejo o tem, kaj neskončnost je.
Prav tu na Zemlji, tekom našega kratkega življenja lahko svoja dejanja in svoje delo obdarimo s pridihom večnosti. Ali ni vsaka umetnija – knjiga, slika, pesem – majhen delček neskončnosti? Torej kaj čakaš? Spravi se k delu in ustvari svoj lasten delček večnosti!
»Ni svetega trenutka. Vsak trenutek je svet. Če to razumeš, potem živiš v večnosti«.
V gozdu je raslo majhno drevesce. Bolj kot je raslo in močnejše kot je postajalo, bolj je občudovalo širno neskončnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je začelo predstavljati, da mu veter šepeta sporočila večnosti.
