Izgovori ob uživanju mesa (in zakaj ne držijo) (3. del)

torek, 15. december 2009 @ 05:01 CET

Izgovore lahko razdelimo v več skupin. V prvi skupini so tisti, ki skušajo uživanje mesa prikazati kot življenjsko nujno. Ti izgovori delujejo v smeri dokazovanja, da brez mesa ne gre, da so v mesu nujne sestavine, ki jih ne moremo dobiti nikjer drugje.

Pokazali naj bi, da gre pri uživanju mesa za neke vrste reševanje lastnega življenja, zdravja, da smo torej prisiljeni jesti meso, saj bi sicer zboleli. Taki izgovori naredijo mučenje živali za nujno zlo, saj skušajo dokazati, da nimamo možnosti svobodne odločitve, kajti meso preprosto moramo jesti. Danes bomo nadaljevali spoznavanje izgovorov, ki skušajo prikazati vsejedo prehrano kot bolj primerno od vegetarijanske.

Ob poslušanju nasvetov nekaterih slovenskih strokovnjakov za prehrano, ki navajajo kup svaril glede vegetarijanske prehrane, lahko dobimo občutek, da so prehranska tveganja povezana izključno z vegetarijansko prehrano. To nikakor ne drži, saj vsak način prehranjevanja vsebuje določena tveganja, ki so specifična za tip prehrane. Vsejeda prehrana ni nobena izjema. Zato smo si v prejšnji številki ogledali vsa tveganja, ki so možna tako pri vsejedi kot pri vegetarijanski in veganski prehrani. Ocenili smo tudi nevarnost posameznih tveganj.

Pokazali smo, da vsejeda prehrana vsebuje bistveno več tveganj, poleg tega so ta tveganja veliko nevarnejša. Napake pri vsejedi prehrani so zelo nevarne predvsem zato, ker običajno ostanejo dolgo časa prikrite. Večina vsejedih namreč preživi brez najmanjših težav desetletja ali več kljub napakam, ki jih delajo pri prehranjevanju.

To ustvarja napačno in zelo nevarno splošno mnenje (ki ga žal utrjujejo tudi nekateri strokovnjaki), da taka prehrana ni tvegana. Ko (če) se te napake manifestirajo, pa je običajno prepozno za uspešno zdravljenje. Poleg tega so posledice napak izjemno resne, puščajo trajne, nepopravljive okvare ali celo smrt. Oboje naredi vsejedo prehrano zelo tvegano.

V nasprotju z vsejedo prehrano pa se težave pri vegetarijanski prehrani pojavijo kmalu po nastopu napake. Žal marsikateri strokovnjak to napačno razlaga kot dokaz neprimernosti vegetarijanske prehrane, v resnici pa je ena od glavnih prednosti. Odprava posledic je v večini primerov enostavna in brez trajnih okvar.

To naredi vegetarijansko in vegansko prehrano veliko manj tvegano, saj nam nudi možnost popravkov, možnost "optimiziranja", predvsem pa možnost pravočasnega reagiranja na napake, kar za vsejedo prehrano v veliki večini primerov ne velja.

Kdor ne jé mesa, mora o prehrani veliko vedeti
Gornjo trditev smo delno ovrgli že v predhodni razlagi, saj je jasno, da je pri vsejedi prehrani treba upoštevati (poznati) več pasti; to pomeni, da je za tak način prehranjevanja treba vedeti veliko več, da se tem pastem lahko izognemo.

Poleg tega je večina najnevarnejših napak vsejede prehrane povezana z mesom. Če se želimo zdravo prehranjevati s prehrano, ki vključuje meso, je potrebno izredno dobro poznavanje živil, posebej mesa, zelo veliko je treba vedeti o izbiri mesa, načinih priprave, rokovanju z njim itd. Manj je v tej prehrani mesa, manjša so tveganja, povezana z njim.

Zato tudi ne preseneča, da je vsejeda prehrana, ki se je v primerjalni raziskavi [24] po koristnosti za zdravje približala vegetarijanski, vsebovala izredno malo mesa (meso so vsejedi subjekti v tej raziskavi povprečno jedli le nekajkrat na mesec!). Tu se ponuja zanimivo in zelo pomembno vprašanje. Vsejede diete, ki so po zdravju primerljive z vegetarijanskimi, vsebujejo tako zelo malo mesa, da je vprašljiva pomembnost deleža, ki ga meso prispeva k prehrani.

Dilemo najlažje prikažemo na znanstvenih primerih: študija, s katero so poskušali ugotoviti, kako dodajanje mesa k prehrani vpliva na absorpcijo železa [34], je pokazala, da je treba za kakršno koli zaznavno izboljšanje absorpcije v prehrano vključiti več kot 50 g rdečega mesa.

Po drugi strani pa organizacija za raziskavo raka (WCRF) v svojem stališču trdi, da populacija, ki uživa v povprečju več kot 42 g rdečega mesa dnevno, znatno poveča tveganje za nastanek raka. Ti podatki nam torej namigujejo na paradoks, da je za morebitne pozitivne učinke mesa treba zaužiti količine, ki so zdravju škodljive.

To tezo potrdi tudi študija otrok [35], v kateri so prehrani otrok dodali 60-85 g rdečega mesa dnevno (torej količine, ki močno presegajo od WCRF določeno mejo kancerogenosti), pa to ni izboljšalo ne stanja železa ali cinka niti stanja vitamina A ali B2.

To pomeni, da je v dobro načrtovani (z vegetarijansko prehrano primerljivi) zdravi vsejedi prehrani tako zelo malo mesa (skoraj 10-krat manj, kot ga poje povprečen/na Slovenec/ka), da s prehranskega stališča to meso nima znatnega vpliva na preskrbljenost s hranilnimi snovmi. To nadalje pomeni, da se je pri taki prehrani za doseganje ustreznih količin hranilnih snovi treba zanašati na rastlinsko hrano.

Torej je za zdravo vsejedo prehrano pomembno enako poznavanje živil kot za vegetarijansko prehrano. Z drugimi besedami: primerna (dobro načrtovana) vsejeda prehrana je tista prehrana, iz katere lahko meso brez skrbi črtamo, pa bo še vedno ostala primerna. Oziroma še drugače: ustrezna vsejeda prehrana je pravilno načrtovana vegetarijanska prehrana, ki vključuje zanemarljivo majhne (lahko bi rekli nepotrebne) količine mesa.

Iz naštetih raziskav sledi tudi možnost, da vsejeda prehrana vsebuje nevarne količine mesa, ki ne pripomorejo k prehranjenosti. To pomeni, da mora vsejeda oseba, ki se želi s tako prehrano zdravo prehranjevati, poleg znanja, ki ga potrebuje za prehranjevanje vegetarijanec, imeti še dodatno znanje, da zmanjšuje v prejšnjih točkah našteta tveganja, ki jih predstavlja vključitev mesa v njeni prehrani.

Iz tega sledi, da mora vsejeda oseba imeti več znanja za zdravo prehranjevanje kot vegetarijanec. Torej izjava, da mora človek, ki ne jé mesa, vedeti o prehrani več, ni osnovana na resničnih dejstvih. Tudi ta izjava je izgovor.

Če prehrana vsebuje meso, telo lažje dobi vse potrebne hranilne snovi.
Če je prehrana dobro načrtovana, potem vsebuje vse potrebne hranilne snovi. V prvem delu smo si ogledali nekaj teh hranilnih snovi in videli smo, da ni pretirano težko izpolniti zahtevane količine, tudi če prehrana ne vključuje mesa.

Da ocenimo, kakšna prehrana lažje preskrbi telo s hranilnimi snovmi, zato ni smiselno primerjati dobro načrtovanih, uravnoteženih diet, saj kot take vse izpolnijo zahtevane količine. Zato si poglejmo, kako telo preskrbijo s hranilnimi snovmi neuravnotežene verzije posameznih diet.

Tabela 9.

Iz tabele 9 je razvidno, da lahko pride do pomanjkanja hranilnih snovi pri neuravnoteženem prehranjevanju vseh vrst, ne le vegetarijanskem. V tem ni veliko razlik, le da v različnih načinih prehranjevanja primanjkujejo različne snovi.

Torej bi se zgoraj zapisana izjava morala glasiti: "Če prehrana vsebuje meso, telo lažje dobi nekatere snovi, druge pa težje." Izjava je v svoji srži napačna in predvsem zavajajoča, saj namiguje, da je za pravilno prehranjenost pomemben izključno en sam pogoj: zadosten vnos hranilnih snovi.

To ne drži, saj je za pravilno prehranjenost potrebno troje:

1. Vnesti je treba dovolj hranilnih snovi.
2. Nekaterih hranilnih snovi ne smemo zaužiti preveč.
3. Določenih snovi v prehrani ne smemo zaužiti (se jih moramo izogibati).

Torej osnovna trditev upošteva le prvi pogoj. Če pa upoštevamo še pogoja 2 in 3, vidimo, da lahko v prehrani, ki vsebuje meso, pride - poleg pomanjkanja nekaterih snovi - tudi do škodljivih viškov, kar je običajno še veliko nevarnejše. Zato lahko trdimo, da zgornja izjava ne drži, povrhu pa je še zavajajoča, kar jo kvalificira kot izgovor.

Če jem malo mesa, ni nič narobe (meso ni škodljivo, škodljive so le velike količine mesa).
Kot smo že večkrat omenili, dovolj majhna količina mesa v prehrani zmanjša tveganja do te mere, da jih je težko določiti s statističnimi metodami. Zato se večina ljudi, ko teče beseda o škodljivosti mesa, izgovarja: »Saj ga jem čisto malo.« Ob tem se seveda ne zavedajo velike razlike med tem, kaj pomeni "statistično težko določljiva škodljivost" in kaj "neškodljivost".

Seveda se vedno zaplete ob definiciji količine "malo". Če to definicijo povzamemo iz zgoraj omenjene raziskave [24], lahko vsak preveri, ali res poje malo mesa. Na mesečni koledar naj si označi vsak dan, ki ga preživi popolnoma vegetarijansko, torej brez salam, pršutov, zrezkov, čevapčičev, kebabov, pic s šunkami, hrenovk, rib, tun v konzervi, tuninih namazov, paštet ipd. Če bo takih popolnoma vegetarijanskih dni v vsakem mesecu na koledarju več kot 25, potem lahko (glede na raziskavo) trdi, da jé malo mesa.

Ni veliko ljudi, ki bi to lahko trdili. Naj tu poudarimo, da se pri taki količini (le nekajkrat na mesec) statistična verjetnost tveganja zmanjša do te mere, da se skrije za ostale dejavnike, ki vplivajo na tveganje. To ne pomeni, da tveganja ni, pomeni le, da je statistično težko določljivo. In kar je še najbolj pomembno, tako majhna količina mesa v prehrani nima dokazane nobene koristi, je povsem nepotrebna.

Samo za ilustracijo lahko omenimo, da povsem enako velja tudi za ostale škodljive razvade, na primer kajenje. Dovolj majhna količina tobačnega dima, dodana zraku, povzroči statistično nezaznavno škodo. Vendar je dim v zraku povsem nepotreben, poleg tega pa se kaj kmalu lahko zgodi, da ga je preveč. Povsem enako je z mesom v prehrani.

Dovolj majhna količina, dodana prehrani, povzroči statistično nezaznavno škodo, je pa povsem nepotrebna. In kaj kmalu je lahko mesa tudi preveč (pomanjkanje samodiscipline), posledice pa so lahko zelo hude. Statistično je možno popolnoma vsako škodljivo snov zmanjšati do te mere, da je nevarnost te snovi zanemarljivo majhna. To velja za tobak, meso, radioaktivno sevanje, razne strupe ...

Vendar se je treba zavedati, da je vključevanje takih snovi vedno tvegano početje, četudi jih je "statistično malo". Še posebej nesmiselno pa je to početje, če vključevanje omenjenih snovi ne prinese nobenih zaznavnih pozitivnih učinkov. Vsekakor pa potrebuje oseba, ki bi vključila take količine mesa v prehrano, kar nekaj dodatnega znanja (in tudi veliko samodiscipline), da lahko to počne pravilno. To še dodatno poveča tveganje.

Naj v tem poglavju omenimo še eno izredno popularno (a zelo nevarno) inačico zgornjega izgovora. Ta se glasi: Tako kot je škodljivost vsake potencialno škodljive snovi v dovolj majhnih količinah statistično nezaznavna, je lahko tudi povsem neškodljiva stvar (npr. navadna voda) v izjemno velikih količinah nevarna zdravju.

Torej naj bi bila le količina tista, ki je nevarna, ne pa sama snov. Kako torej sploh ločiti škodljive in neškodljive snovi, saj po tej logiki ta pojem izgubi vsak pomen? Škodljive snovi naj sploh ne bi obstajale, obstajale naj bi le škodljive količine. Je kajenje torej neškodljivo? To seveda ne drži, gre le za manipulacijo z besedami.

Kako torej v praksi določiti, katere snovi so dejansko škodljive in katere ne? Preprosto: škodljiva je tista snov, ki zaužita v tipičnih, običajnih količinah škoduje. Neškodljiva pa je tista, ki zaužita v tipičnih, običajnih količinah ne škoduje. Kdor pije vodo, je običajno ne spije v škodljivih količinah, zato trdimo, da voda ni škodljiva.

Kdor kadi, običajno pokadi več, kot je statistično varno, zato trdimo, da je kajenje škodljivo. Podatki nam kažejo, da je tipična količina mesa, ki jo ljudje pojedo, večja od statistično varne količine, kar pomeni, da bi tudi meso v prehrani morali kvalificirati kot škodljivo.
Ta izgovor je morda celo najnevarnejši od vseh, saj si ljudje z njim dajejo subjektivno potuho pri zdravju potencialno nevarnem, predvsem pa nepotrebnem početju.

Mag. Marko Čenčur

Reference z raziskavami so objavljene na strani www.osvoboditev-zivali.org

Vir: revija Osvoboditev živali, november 2009

4 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Uzivanje-Mesa-Skodljivo-Zivljenska-Nuja