Klic svobode v ljudeh, je v vsej zgodovini bil eden gonilnih dejavnikov sprememb.
Koliko uporov, revolucij in žrtev je bilo potrebnih, da človek danes živi v demokraciji, ki bi ljudem naj nudila največ svobode do sedaj.
Demokratična družbena ureditev, sicer ponuja več relativne svobode kot npr. totalitarni sistemi, toda to še ne pomeni, da je posameznik zato dejansko svoboden.
Svobodo, ki jo danes uživa ves demokratični svet, si je človek izboril skozi zgodovino praviloma skozi borbo in trpljenje.
Sledil je nekakšni ideji o svobodi, oziroma je bežal pred silnimi oblikami suženjstva.
Pri tem je izostal razvoj zavesti.
Zato ga priborjene svobode ne izpolnjujejo v celoti, in zato posameznik še zmeraj ni izpolnjeno in srečno bitje.
Notranje smo namreč še zmeraj zelo odvisni in vezani.
Odvisnost od hrane, vode in zraka, ter življenjskega prostora je povsem »naravna odvisnost« in s tem ni nič narobe.
Žal je človek znotraj sebe še zmeraj zasužnjen s tisočletnimi nepotrebnimi vzorci sovraštva, zamer, strahov… Razklanost in razdeljenost, je več kot očitna na vsakem koraku.
Odvisen je od partnerja, slave, številnih želja, ideologij, avtoritet, nacije, verskih in drugih prepričanj, silnih izumov.
Dokler je človek notranje odvisen od takih in drugačnih nepotrebnih psiholoških reči, prave svobode ne more živeti.
Vezan za vse to, ni zmožen srečati in živeti čudežno resničnost ljubezni.
Klic svobode v ljudeh, je v vsej zgodovini bil eden gonilnih dejavnikov sprememb.
