Zaradi vse močnejšega vpliva Vodnarja zanimanje za duhovno plat našega življenja hitro narašča, saj se je izkazalo, da mnogih težav ni mogoče razrešiti zgolj po materialistično-filozofski plati. Današnji človek je soočen z vprašanji, ki ga od nekdaj mikajo ter ga v njegovem iskanju potiskajo naprej. V zvezi s temi vprašanji vlada danes bolj kot kdajkoli hiperaktivnost in zmešnjava, Odgovori na vse in vsem se ponujajo naprodaj kot na velikem sejmu. Mnogim se vse to zdi napeto, če se jim iluzorno pričara odgovore na vsako tisočero vprašanje. Predvsem je vznemirljivo in pestro, enostavno takole brez zadržka povedati, kar nekomu ravno leži na jeziku in pri tem predvsem pustiti vse odprto. Nekdo nekomu pričara, da je bil v prejšnjem življenju to in ono v nadaljevanju tega življenja pa je njegova naloga to in ono… Potem mnogi rečejo: »Dobro je, da smo o tem spregovorili.« Nato slišiš:«iskanje« je dobro, ampak«najdenje« vseeno raje ne, to bi me preveč obvezalo.Kajti »Najdenje« je vendarle neizbežno povezano z odgovornostjo! Da, kdo bi jo sploh lahko nosil.
Nedavno sem na eni radijski oddaji poslušal resigniranega reformiranega filozofa, ki je iskreno in na kratko ugotavljal: » Žal moramo spoznati in vedeti, da nič ne vemo. Da, filozofija je pravzaprav skrenila.« Vsi dobro vemo, da se cela množica takšnih in drugačnih strokovnjakov ukvarja z razreševanjem bistvenega vprašanja življenja, da bi razrešili enigmo človeka in sveta in da bi prodrli do načrta, ki se nahaja za tem. Čas v katerem živimo lahko opišemo kot dobo odprtih vprašanj. Kajti vsak odgovor na vprašanje, poraja nova vprašanja.
In zato imamo danes v skladu z pravili opravka z eksplozijo vprašanj. In to nam vsem dela veliko težav v iskanju pravih odgovor na naša vprašanja o resnici ter bistvu našega življenja. Da, k čemu naj bi se usmerili? Kje so stalne točke naše orientacije? Kje je zanesljiva zmožnost razločevanja pravega od lažnega? Kje so zgledi?
Mnogi avtorji duhovne literature v svetu in pri nas pravijo, da bi moral naš človeški ego dozoreti do božanske zavesti. In pravijo:«Rojeni smo bili, da bi kot zavestni posamezniki postali nova življenjska oblika Boga. Ne moremo biti nezavedni dojenčki brez ega, pač pa moramo doseči zrel, zavesten ego, ki se lahko dalje razvija do božanskega ega. Če lahko kot odrasli ponosno hodimo okoli po dveh nogah, povsem sposobni za neodvisne izbire in vplive na svet, lahko tudi našo odraslo svobodno voljo prilagodimo božji volji. Tedaj bo Bog prek našega zavestnega ega ustvaril v nas novo, močno življenjsko obliko. Postali bomo orodje Boga in tako njegov sestavni del.«
Mnogi avtorji in knjige ter duhovna gibanja razglašajo take in podobne ideje. Tako mnogo ljudi, ki so prej ali še do pred kratkim prisegali zgolj na materialno plat življenja, so zdaj prestavili svoj življenjski poudarek na iskanje duhovnosti. Tako denimo dopuščajo, »da njihov ego dozoreva, saj se bo tako končno združil z božanskim in mu služil«. To dozorevanje naj bi bil potemtakem tisti val, v katerem izkušamo bolečino, ki jo s seboj prinaša naša odločitev. Dozorevanje je torej premagovanje strahu in duhovne lenobe, je ponižnost in veselje, pomeni hoteti biti neznaten, najmanjši, a kljub temu odgovoren, vse to zaradi končnega cilja. Da bi igo postal Bog.
Na te ideje človek skoraj ne moreš ugovarjati, ko je govora o opuščanju materialnega hlastanja, novih življenjskih pogledih, ko pa s pomočjo meditacije in prek filozofskega pogleda odpirajo neskončno veliko obetov? Ne moreš. Lahko pa rečem, da se na tak način naš naravni jaz popolnoma nič ne spremeni, kajti »jaz«(ego) nam še naprej diktira svoje zahteve. Človek se v tem svetu pač mora nenehno potrjevati(jaz, jaz, jaz…) Že od malega ga navajajo, na tekmovalnost, naj postane prvi in naj premaga, prekosi druge. Nekatere tovrstne tehnike(dresure) ter spretnosti pa so že tako zelo razvite in v zavesti tako globoko zakoreninjene, da jih kot takšne skoraj ali komaj še lahko prepoznati. Ali res lahko ego s takšno navlako kdaj dozori za Boga!? Je to res možno? Se naš naravni jaz res lahko združi z Bogom? Lepo vas prosim.
Na naši poti k Izviru življenja moramo izhajati iz dejstva, da je svet vendarle dvojen in da kot ljudje tej dvojnosti ne moremo uiti, ker smo dvojno bitje z naravnim jazem iz smrtne narave in iskro-semenom iz nesmrtne-nadnaravne narave. Zato je nemogoče, da bi lahko naravni jaz dozorel v božanskega, pa čeprav se je to že mnogokrat poskušalo. Kultura, nastala iz teh poskusov, pa se je izkazala zgolj kot rodovitna njiva prepirov.
Naše božansko bistvo je skrito pod oklepom egoističnih koristi. Iz božanskega Bistva kipi neskončno hrepenenje, tista nam tako znana nedopovedljiva otožnost, tisto, kar nas sili, da iščemo Ljubezen-Boga. To je v našem najglobljem spominu. In le kako pa naj se človek nečesa spominja, če ne bi v njem ostala še neka iskra Boga? Kako naj sploh govorimo o Bogu, Enosti, če ne bi nekaj božanskega skrito živelo v nas samih? Iz sebe iz lastne naravne zavesti že ne! Božansko v nas je tisto, ki nas kliče, nas vzpodbuja in nam popravlja Pot, če mu le hočemo pripraviti prostor. Prostor pa ustvarjamo prek notranje borbe. Le če naše hrepenenje po ozdravitvi postavimo na prvo mesto v svojem življenju, le takrat obstaja možnost uspeha.. Pravi Kristusov tok je nekaj povsem drugega kot val, v katerem človek dopušča, da njegov ego dozoreva za Boga, pot Kristusove luči pelje v drugo smer.
Pravi kandidat na Poti ne goji nikakršne kulture naravnega jaza ali ega, svojega jaza ne razvija, pač pa ga je potrebno zmanjševati-ugašati do tiste najnižje osnove, iz katere se lahko razvije božansko jedro. To v praksi pomeni, da iz svojega vsakodnevnega življenja postopno odstranjujemo vse sebične ego-trip koristi, v kolikor smo jih v sebi že odkrili. Pri tem pa moramo brezpogojno-postopno dopustiti, da »ne moja, pač pa tvoja volja naj se zgodi«. Na tem temelju lahko enako – božanska duša –privlači enako – božansko življenjsko moč, ki se zmore dotakniti edine stične točke, našega srca. Da, duhovnost je področje srca. Tako se izognemo vsemu, kar bi nas oviralo v razvoju božanskega jedra v nas.
Da bi lahko stopili v prenovitveni duhovni val, moramo v sebi zlomiti tri oklepe ali spone, s katerimi je naš naravni jaz-ego priklenjen na svoj svet. Prva veriga jaz veže na snov, na imetje in bogastvo. Druga veriga veže naravni jaz na čast, na dobro ime in spoštovanje, tretja pa naš naravni jaz veže na moč in vpliv. Glede prve verige vidimo predvsem v našem zahodni kulturi, kateri pripadamo, da smo nekako obtičali v slepi ulici, zato se v premnogih zahodnjakih prebuja želja po duhovnemu iskanju. Vendar pa pogosto njihovo iskanje pomeni kvečjemu slovo od bogastva, od materialnosti nasploh, kar so počeli hipiji šestedestih let.
Mnogo težje pa je razkleniti drugo verigo, v katero je zaklenjen naravni jaz-ego, kajti čast, slava, ugled, kaj drugi govorijo o nas, koliko nas občudujejo…Vse to pa je zelo pomembna hrana za naš premeteni naravni jaz. Na Poti notranje odrešitve predstavljajo omenjene verige zelo hudo skušnjavo. Niso odkrite danes, niti jih nisem odkril sam, da bi želel povedati kaj novega, pač pa so opisane v vsaki kulturi vseh narodov. Vedno in povsod ter v vsaki obliki družbene ureditve igrajo bogastvo, ugled in moč pomembno vlogo, saj predstavljajo stebre skupnega življenja. Kdor jih spodmika kliče nase odpor. Ljudje, ki so poskušali pretrgati omenjene verige pri sebi, so povedali, da so za to dejanje potrebovali spoznanje, modrost, moč, predvsem pa zvestobo idealu ter izredno sposobnost realizacije.
Vsi mi še kako lahko zaupamo predstavi, ki jo imamo o sebi, in če nam ji drugi, ki z nam delijo naše ideale krepijo, s tem samo podpihujejo naš ego in ego to tudi oddaja. V samovšečnem svetu politike je ta pojav dobro znan in če je dovolj vzdrževan, se iz njega rodi stanje, v katerem »ego« ne zmore več ločevati med resnico in lažjo. Tako verjame le še lastnim miselnim podobam in sposobnostim in se vse bolj oddaljuje od resnice. Ta zabloda povzroča napetosti, saj hoče«ego« obdržati doseženo stanje, kozmični zakoni pa nenehno napadajo ovire, ki jih je tak posameznik sam zgradil, da bi pospešili pravi notranji razvoj. V primeru, da se«ego« še nadalje obdaja z oklepom in še naprej zatira nesmrtno dušo, napoči nekoč trenutek, v katerem sprememba ni več mogoča. Vse ima svoje meje. Oseba namreč tako otrdi, da postane luč zanjo nedostopna.
Tretja preizkušnja je zagotovo najtežja. Odtistega trenutka dalje, ko smo kot človeštvo padli v to naravo, ki nam je zaradi svojih zakonov nenaklonjena, se moramo stalno naprezati, da bi obdržali svoje mesto. In iz nagona po preživetju sta se razvila občutka samozavesti ter precenjevanje samega sebe, dve oviri, porojeni iz strahu, naši duši pa gospodujeta predvsem takrat, ko je naše življenje potrjeno z uspehi. Kdor koli se je odločil hoditi po duhovni Poti in je zastavil korak k neosebnemu, božanskemu življenju, se bo vedno znova spotikal ob te tri ovire, skušnjave, ki jih je Jezus preživljal v puščavi. To stanje preoblikovanja, obdobje stanovitnosti je v evangeliju prikazano s štiridesetimi dnevi in nočmi, ki jih je Jezus med postom prebil v puščavi. Samo število 40 pomeni obdobje, čas v katerem se duša razvezuje od zemeljskih vplivov, luč pa še ni njena hrana.
V evangeliju po Mateju 4 beremo: »Ko se je postil 40 dni in noči, je bil naposled lačen. Tu gre v bistvu za lakoto po pravem življenju.«Pristopil je skušnjavec in mu rekel: Če si Božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh. Jezus pa je odgovoril: Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede(besede so duh), ki pride iz božjih ust.« To je ključ, s katerim zmoremo premagati prvo oviro smrtnega jaza.«Nato ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi na vrh templja ter mu reče: Če si Božji Sin, vrzi se dol, kajti, kajti pisano je:Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen. Jezus-duša mu je odgovoril: Pisano je tudi: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!«
V drugi preizkušnji se tako ego te narave počuti močnejšega in se tako tudi obnaša. A tu gre za to, da bi željo po časti in moči predali v hrepenenje duše po Bogu. Bolj ko smo ponižni in bolj ko »višje cenimo kot sebe«, večje darove bomo prejeli od Svetega Duha.«Zopet ga hudič vzame seboj na zelo visoko goro. Pokaže mu vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu reče: Vse to ti bom dal, če predme padeš in me počastiš. Tedaj mu Jezus reče: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi!« Tretjo preizkušnjo bo naša duša vzdržala, če se bomo zavedali svoje povezanosti z kozmičnim zakonom Duha, ki krmari vse naše človeške okoliščine in dogodke, povezanosti, ki se je ne da pretrgati.
Izrednega pomena je, da prestanemo tretjo preizkušnjo, katera lahko pomeni za nas konec bojevanj z usodo, z ljudmi in z zakonitostmi zemeljske narave. Torej z vsem, kar se nam upira in ovira realizacijo naših načrtov. Naša duša naravnana na Duha Resnice, prepoznava vse preizkušnje kot neizbežne a potrebne preizkuse, kot procese v lastnem očiščevanju. Kdor je napolnjen z živo vero, ne bo klecnil pod temi pritiski višjega jaza, pač se bo zatekel v svoje notranje duhovno zavetišče, da bi tam počastil božansko silo, saj mu daruje možnost, da lahko premaga smrt.«Tedaj ga je hudič pustil in glej, angeli so pristopili in mu stregli.« Po tej zadnji preizkušnji vstopi očiščena duša v novo duhovno dimenzijo bivanja.
Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com
Zaradi vse močnejšega vpliva Vodnarja zanimanje za duhovno plat našega življenja hitro narašča, saj se je izkazalo, da mnogih težav ni mogoče razrešiti zgolj po materialistično-filozofski plati. Današnji človek je soočen z vprašanji, ki ga od nekdaj mikajo ter ga v njegovem iskanju potiskajo naprej. V zvezi s temi vprašanji vlada danes bolj kot kdajkoli hiperaktivnost in zmešnjava, Odgovori na vse in vsem se ponujajo naprodaj kot na velikem sejmu. Mnogim se vse to zdi napeto, če se jim iluzorno pričara odgovore na vsako tisočero vprašanje. Predvsem je vznemirljivo in pestro, enostavno takole brez zadržka povedati, kar nekomu ravno leži na jeziku in pri tem predvsem pustiti vse odprto. Nekdo nekomu pričara, da je bil v prejšnjem življenju to in ono v nadaljevanju tega življenja pa je njegova naloga to in ono… Potem mnogi rečejo: »Dobro je, da smo o tem spregovorili.« Nato slišiš:«iskanje« je dobro, ampak«najdenje« vseeno raje ne, to bi me preveč obvezalo.Kajti »Najdenje« je vendarle neizbežno povezano z odgovornostjo! Da, kdo bi jo sploh lahko nosil.
