Zgodilo se je v neki mirni družini.
Žena je v potovalnem kovčku svojega moža našla ženske spodnjice.
Ko je mož prišel domov, mu je žena pod nos potisnila zahtevek za zakonsko razvezo.
Mož jo je začudeno gledal in želel vprašati kaj je narobe, a se žena ni želela o tem pogovarjati. Rekla je le, da tako mora biti in da ženske spodnjice v njegovem potovalnem kovčku povejo vse.
Kakšne ženske spodnjice, je vprašal mož?
Žena mu s prstom pokaže na potovalni kovček, v katerem so se na vrhu šopirile ženske tangice.
Ampak pojma nimam od kod to v mojem kovčku.
Na različne načine se je mož trudil dokazati kako o ženskih spodnjicah nima pojma in kako svoje žene nikoli ni prevaral, a vse je bilo zaman.
Žena mu je le odbrusila, da še danes odpotuje k svoji mami in, da ga pokliče njen odvetnik.
V dveh mesecih sta bila ločena.
Po treh mesecih se iz potovanja po Indiji, vrne njuna 19 letna hčerka.
Ko je slišala kaj se je zgodilo, se je spomnila kako je svoje ženske tangice vrgla v odprti potovalni kovček, ki je bil pred pralnico z vsem ostalim perilom.
Osupla in pretresena, žena ni mogla doumeti kako je lahko bila tako zaslepljena.
Verjela je tangicam in svojim predstavam, možu pa ne.
Takih in podobnih konstruktov je sposobna slepa vera, ki ne vidi resničnih dejstev le zato, ker o njih ima vnaprejšnje predstave.
Bolj ko je taka vera trdna, bolj je zakoreninjena in bolj je v zablodi.
Odprtost za življenje brez vnaprejšnjih predstav, otežujejo tisočletni vzorci, ki popačijo stvarnost.
Naša tragedija je, da nismo zavestni kako negujemo in krepimo prav te vzorce in predstave namesto da bi se jih vseh po vrsti osvobodili in končno zagledali stvarno življenje.
Raje sledimo lažnim bogovom in vsemu kar sodi zraven.
Bolj ko temu lažnemu sledimo, bolj smo odtujeni od resničnega.
Zgodilo se je v neki mirni družini.
