Kako hlepimo po svetlobi, nazadnje pa pademo v temo telesnosti in postanemo navadni dvomljivi povprečneži in občasno obupanci. In kako nas življenje vrže v položaje, kjer se lahko zavemo kaj je Bog in kaj v resnici želimo bolj od vsega.
To je kratek opis moje zgodbe. Če bi znal pisati pred nekaj deset leti bi zdaj brali živo besedo, ki lahko vsakogar pretrese, pa tudi zdaj se še najde nekaj moči od tedaj. To kar delam sedaj poklicno, mislim da ni pomebno, če pa pogledam splet naključij, pa lahko rečem da sem bil v mnogih prelomnicah spremljan od zgoraj in to kar sem, ni čisto naključje. Ne morem se pohvaliti z neko všečnostjo v družbi, tako ne pričakujte magnetizma, povezanega z mojo pojavo. Tako je, in tudi sam sem se moral sprijazniti z mojo inkarnacijo, tako kot je.
Za vse ljudi, ki hlepite po svetlobi, pa imam sporočila, ki vas lahko osrečijo. Bog je in je neizmerno privlačen in osrečujoč.
Rodil sem se na nek poletni dan. Tistih prvih dni se sploh ne spomnim in tudi sicer sem pozabil veliko večino dogodkov iz preteklosti. Še sedaj pa se, skoraj kot bi bilo sedaj, spomnim dogodkov, ki so me dvignili daleč nad zavest povprečnežev. Nek poletni dan pred hišo, meni kot nekje 5 let staremu otroku, se je začel porajati nek občutek. Temu občutku sem se prepustil in podoživel sem trenutke kmalu po rojstvu. Prvo kar je bilo, me je prevevala neka mirna vzvišenost. Spominjal sem se ležanja v vozičku in opazovanja svetlečih listov drevesa nad mano. V kratkem času me je povlekel sladkobni vrtinec iz telesa in me odnesel v različna stanja duše, preden sem se rodil. Videl sem nekatera prejšnja življenja in se predvsem začel zavedati, da sem v majni deželi, katere jezik mi sploh ni všeč. (Posledično kasneje v šoli nisem prav blestel.)
Vse, ki to berete lahko opomnim, da tako doživetje vsakomur da popolno prepričanost v to kar je bilo. Če pomislim, se med ljudmi pojavlja večen dvom o obstoju in smislu duše. Kaj neki je duša? Moj odgovor je tisto, kar je neprimerljivo bolj živo kot to telo.
Tako se je nekako začelo, veliko srečanj z raznimi preteklimi dogodki je prihajalo nenapovedanih, na šokanten način. Vedno se je vse zgodilo v parih sekundah, jaz pa sem vzporedno lahko preživel več dni življenja v sekvencah. V telesu otroka še zdaleč nisem bil več otrok, Nekoč po hudih pretresih, zaradi doživetja nasilnih dogajanj, in po tihi prošnji k Bogu zaradi strahu pred novim prihodom grozot, pa sem končno doživel tudi več od vsega. Do tedaj nisem nikjer v onostranstvu srečal nekega božjega bitja, vse osebe so bile samo osebe, ki sem jih lahko srečal tudi na Zemlji. In doživetje duše je bilo samo v smislu nadaljevalja dotedanjega stanja zavesti, Edino kar mi je bilo občasno dano, je bil let nad Zemeljskimi lepotami ali podobno.
Takrat se je zgodilo, pred hišo, med hojo sem najprej začutil neko prisotnost, kmalu so se začele kazati pred očmi mavrične barve, nato pa sladkobni vrtinec. Čeprav ga v kratki ekstazi nisem videl, sem začutil Božjo prisotnost in še po dolgo po vrnitvi me je preveval popoln mir, Tako sem pridobil zaupanje v Božjo pomoč. Rad bi povedal še več, žal spomina trenutno še ne morem popolnoma prebuditi in naj ostane pri tem kar je zanesljivo res. Iz nekega dogodka se spomnim tudi kopanja v Božji svetlobi…
Dogajati se mi je začelo tudi, da sem prišel v stiku z določenimi ljudmi začutil, neke impulze ali bolje povedano navdih. V zanosu se jim govoril stvari, ki so se mi kazale v stanju prebujene zavesti. Verjel sem v Boga in čutil, da je to od njega. Vendar moje besede so v kratkem času začele prinašati zavračanje.
Moje zaupanje v Boga začelo slabeti je velikokrat sem bil ujet v vprašanje kaj se sploh dogaja. Čas je mineval, zdaj po dolgem času pa lahko rečem da sem dokončno obdelal lekcijo ponižnosti. Rečem lahko prava ponižnost je stoično prenesti poraze, brez jeze. Žal, mislimo si, da zelo veliko vemo, morda nekatere bistvene stvari, vendar celostne slike še zdaleč ne moremo poznati, zato ihta naših domislic in čustev pogosto ni na mestu. Izključno stvar Boga je, zakaj morajo biti stvari tako kot so, velikokrat pa moramo požreti tudi neprijetne dogodke za nas.
Iz različnih vzrokov me je tako vse življenje spremljala tudi lakota po smislu in resnici. Začutil sem več duhovnih besedil in poduhovljenih ljudi. Ena od teh oseb, je dala tudi blagoslov svetli duši, ki je prišla v mojo družino.
Ta trenutek lahko trdim da sem glede samih spoznanj na ravni intelekta dosegel notranji mir, ponovno pa me žeja po večjem doživljanju na ravni duše.
Čudežna srečanja so po najstniški dobi počasi odšla, ohranil pa se je stik z navdihom od zgoraj.
Že zelo dolgo časa mi je jasno, da se sprevržena vrednote stalno kažejo v vsakdanjem življenju in našem odnosu do družbe in Zemlje. Stalno notranje spraševanje kaj storiti, mi je pogosto prineslo globoke navdihe, ki jih takrat še nisem bil sposoben napisati. Jasno je. da ni naš položaj trenutno nič rožnat in če ne bomo korenito ukrepali, bodo tukaj kmalu pičle možnosti za ponovno inkarnacijo. Res, lahko bi samo krtitiziral vse kar je narobe, vendar samo s tem ne bom prinesel prave pomoči. Za vse ki ste odprtega duha ponujam akcijo in pot do rešitve. Poznam cilj, ki je uravnotežena družba in mnogo poti, ki niso pretirano zahtevne. Kmalu bo sledilo tudi več napisanega, Pozivam vas vse, kar povem morate tudi razumeti, sicer mi ne boste v pomoč. Zato opustite strah, zaupajte vase in odprite pot duhu.
Kako hlepimo po svetlobi, nazadnje pa pademo v temo telesnosti in postanemo navadni dvomljivi povprečneži in občasno obupanci. In kako nas življenje vrže v položaje, kjer se lahko zavemo kaj je Bog in kaj v resnici želimo bolj od vsega.
