Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Socialna-Drzava-Eksistencialni-Strah

Ali je eksistencialni strah lahko del socialne države? sobota, 21. oktober 2017 @ 11:30 CEST Uporabnik: Sonce Varuh človekovih pravic RS (Varuh) že od začetkov svojega delovanja opaža pospešeno razslojevanje družbe. Še posebej je pozoren na razmere, v katerih živijo skupine na robu. Srečujemo se z argumenti in podatki, ki nas prepričujejo, da smo socialna država, v kateri tudi posamezniki živijo čedalje boljše, hkrati pa prejemamo pobude, v katerih nas obupani prosijo, naj jim zagotovimo streho nad glavo ali topel obrok. Revščina je tesno povezana s kršitvami človekovih pravic, največkrat na področju socialnega varstva, izobraževanja, zdravstva, predvsem pa se ob obravnavi pojavov revščine zastavlja vprašanje, v kakšni meri je Slovenija socialna država, kot je to deklarirano v 2. členu naše ustave. Varuh ne vodi posebnih evidenc ali zbirk podatkov, iz prejetih pobud pa ugotavlja,  da je vse več  revnih starejših ljudi, ki živijo sami, z nizko pokojnino, vse več pa je tudi mladih, ki odraščajo v materialno prikrajšanem ter socialno izključenem okolju in nimajo enakih možnosti za razvoj kot njihovi vrstniki (imajo manj spodbud in opore, so manj samozavestni in socialno pogosto slabše opremljeni, imajo manj možnosti za osebnostni razvoj, težje pridobijo ustrezno izobrazbo, se slabše vključujejo v družbo in imajo manj možnosti za zaposlitev). Vse preveč je bolnih in invalidnih, ki nimajo enakih možnosti za preživetje, preveč je samskih gospodinjstev in enostarševskih družin, ki živijo na robu revščine ali pod njim. Država mora več pozornosti nameniti ustrezni stanovanjski politiki. Ne smemo dovoliti, da bi ljudje zaradi eksistencialnih težav pristali na cesti celo skupaj z družinami, sploh pa ne zaradi dolgov v vrednosti drobiža. Vedno je mogoče najti rešitev, da se razmere socialno ogroženim ne poslabšajo še bolj. Nedopustno je, da zaposleni  niso dostojno plačani, da bi lahko zagotovili sebi in svojim družinam človeka vredno življenje. Prav tako je nedopustno, da posamezni delodajalci za pošteno opravljeno delo zaposlenim ne poravnajo vseh prispevkov in jih s tem prikrajšajo za določene pravice. Takšna ravnanja so nezakonita in moralno zavržna. Nujno je ohraniti javno zdravstvo in tako tudi osebam z manj ali nič sredstev, kamor spadajo tudi zdravstveno najbolj ogroženi starejši, omogočiti dostop do zdravstvenih storitev. Tudi javno šolstvo je pogoj, da imajo deprivilegirani vsaj nekaj možnosti zaživeti bolje od svojih staršev. S skrbjo za prebivalce tudi na robu bi zmanjšali tveganje za družbeno odklonske pojave, kot so alkoholizem, odvisnost od prepovedanih drog, samomori, problemi v duševnem zdravju in zdravju nasploh in so lahko generator nasilja, tako v družinskem, delovnem kot v splošnem družbenem okolju. Država bi majhnim vložkom skrbi imela velike donose na družbeni ravni. Zadovoljen človek premika gore. Zato je treba oblikovati nacionalno strategijo za odpravo revščine, njenih pojavnih oblikah ter o ravnanju s tistimi, ki se znajdejo v revščini. Izstop iz revščine, zlasti tiste dolgotrajne, zahteva več priložnosti in več možnosti. Zato je treba pristopiti k deregulaciji sistema blaginje in zagotoviti bistveno višjo raven socialnega minimuma. Nujni so novi sistemski pristopi, ki bi omogočili strukturne spremembe in odpravo neenakosti. Le tako bi lahko preprečili revščino ter posamezniku zagotovili dostojanstvo. Ti pristopi morajo  zagotoviti, da številni, najbolj ranljivi člani naše družbe ne ostanejo zunaj sistema, sami in nemočni. Izkoristiti moramo gospodarsko rast, ki omogoča boljšo in bolj uravnoteženo porazdelitev bremen. Javno objavljene informacije o načrtovanem znižanju sredstev državnega proračuna za socialne pomoči bi morali pristojni organi nemudoma in s pravilnimi podatki demantirati oziroma pojasniti razloge za znižanje. Različne dezinformacije o višinah socialnih transferjev in o njihovih prejemnikih ne spodbujajo zaupanja v socialno in pravno državo. Varuh podpira vsa prizadevanja, da se javna sredstva porabljajo pregledno in v skladu zakonsko določenim namenom, vendar pa je pri objavi podatkov treba še posebej paziti, da se s tem ne poseže v dostojanstvo ljudi, ki jim revščina omejuje boljše življenje. Komentarji (1) www.pozitivke.net