Po statističnih podatkih se obseg revščine v Sloveniji blago znižuje, in vendar je že dolga leta svobode - politične in ekonomske - še vedno okoli 230.000 Slovencev pod pragom revščine. Vsaka statistika se da poljubno obračati. Lahko rečemo, da je revščine vse manj, kar drži; res je tudi, da je povprečje revščine v EU višje, okoli 16 odstotkov prebivalstva v primerjavi z našimi državljani, ki so se spustili tik pod mejo 12 odstotkov.
Tudi če bi sedanji revščini dodali še 50.000 Slovencev, da bi bilo siromakov skupaj blizu 300.000, bi se še vedno lahko pohvalili, da smo uspešnejši od Evrope. Ob uradnem zmanjševanju revščine nas Karitas prav tako uradno opozarja, da je njenih oskrbovancev vsako leto več. Prav tako smo prebrali, da gre pri nas vsak osmi otrok spat lačen. Trideset odstotkov gospodinjstev si ne more privoščiti počitnic na morju.
Kakorkoli obračamo odstotke in trende, ostane neizpodbitno dejstvo, da vsa ta leta zagotovo živi več kot dvesto tisoč Slovencev v revščini. Namesto odstotkov, trendov in premetavanja koeficientov bi morali preprosto zbrati dvesto tisoč ljudi in videti, kako pretresljivo velika množica je to za Slovenijo. Kdor danes omenja socialno občutljivost, enakomernejšo porazdelitev dobrin in solidarnost, velja za nazadnjaškega, nasprotnika svobodnega ustvarjanja, morda celo jugonostalgika, ki se mu toži po socializmu ali komunizmu.
Prav to počne Philippe Van Parijs, belgijski znanstvenik, ekonomist in filozof, ki je pred kratkim gostoval v Sloveniji. Težko bi ga označili za komunista, šolal se je namreč med drugim v Oxfordu in Berkeleyju, je tudi gostujoči profesor na Harvardu in če bi na njem dišalo kaj po komunizmu, bi imel več težav. Če ni komunist, pa je nedvomno humanist.
Njegova ideja o svobodi, ki je mogoča šele takrat, ko je vsakdo preskrbljen za preživetje, tako da se lahko svobodno odloča za delo, ki mu omogoča še dodaten zaslužek, je lahko podobna izvorno krščanski solidarnosti, enako komunističnim idealom o svetu brez revščine. Univerzalni temeljni dohodek, ki ga zagovarja, se - paradoksalno - uresničuje v majhnem delu Amerike, dežele z obiljem nepravičnosti in revščine.
Kaj se v tem času dogaja pri nas?
V zadnjem nedeljskem časopisu smo prebrali, kot bi najraje poimenoval, nekakšno poročilo o alternativnem programu za odpravljanje revščine v Sloveniji. Problem je v roke vzela civilna družba, primešalo se je tudi nekaj politikov, katerih stranke naj bi bile po imenu socialne, torej občutljive za ljudi. S tem naj bi vsi skupaj potrdili vtis, da jim je mar za revne. Uvod reportaže je postregel s sliko mercedesov, beemvejev in land roverjev, toalet priznanih modnih kreatorjev, livrirane straže, ognjemeta in torte.
Premožni dobrotniki "z debelimi, a odprtimi denarnicami" (iz naslova prispevka) so se srečali, da bi pomagali pomoči potrebnim.
Ali je to nezaupnica trenutni politiki, ki se hvali z gospodarsko rastjo države, kar naj bi samo po sebi odpravljalo revščino? Gre za socialno ali finančno ministrstvo v senci? Težko verjetno. Pomislimo za trenutek, kdaj so se pri nas začele ustvarjati očitne razlike v premoženju posameznikov.
Če sedanja vlada obljublja sproščenost, se zdi, da je je bilo pravo izobilje kmalu po enaindevetdesetem. Takratna oblast je ustvarila sproščenost, ki je obsegala vse vrste privatiziranja, bogatenja na eni in siromašenja na drugi strani. Ta čas je pričal o različnih dobičkih ob razpadu Jugoslavije, političnem, moralnem, orožarsko finančnem; pričal je o trgovanju s certifikati, meglo, bančnimi prihranki, zlasti tujih vlagateljev, o trgovanju z naivnostjo potrošnikov in zaupanjem delavcev, katerih najzvestejši zaščitniki so bili stečajni upravitelji; razvojna moč Slovenije se je že takrat kazala v prestižnih avtomobilih številnih uspešnežev, jahte naših državljanov pa spreminjajo Slovenijo v prepričljivo pomorsko državo.
Že takrat je začela nastajati kasta premožnežev, ki jim ne moremo očitati nezakonitega pridobivanja česarkoli. Država (si?) je pač dala priložnost. Dilema je približno podobna kot tista iz parlamenta. Poslanci kot zakonodajno telo sebi določajo plačo. Kje se zadovoljiti in koliko zamere z volilno bazo tvegati? Ta sproščenost je že pred časom privedla do tega, da posamezniki prejemajo odpravnine v zneskih, ki jih številni delavci ne zaslužijo v štiridesetih letih!
Vedno sem trdil, in pri tem ostajal razmeroma osamljen, da je država, kjer nekdo vdre v banko in pobere sto milijonov tolarjev, lahko povsem normalna država. Seveda je treba storilca prijeti in kaj storiti z njim. Nikakor pa se mi ne zdi zdrava družba, v kateri nekdo zakonito (če odštejem loterijo) čez noč dobi enak znesek.
Thomas Hartman, ameriški ekonomist, opozarja, da obstaja meja bogatenja, nad katero se začne ogrožanje demokracije. Vpliv premožnih na politične odločitve, ki služijo njihovim interesom, je očiten v ZDA, a še zdaleč ne le tam. Ljudje z največ premoženja in temu ustrezno močjo bodo vselej oblikovali odločitve, ki bodo vzdrževale in krepile njihov položaj ter omejevale kakršnokoli konkurenco (politično, ekonomsko, znanstveno).
Prepuščam razmisleku, ali se je pri nas izoblikovalo dovolj pomembno jedro premožnih in močnih, ki bodo vselej preprečevali pravičnejšo porazdelitev dobrin in s tem ustvarjanje socialne države. Ali so tudi uvodoma omenjeni dobrodelneži del tistih, ki bodo skrbno pazili, da država ne bi zašla v preveč socialno naravnanost? Če bi zašla, bi se zgodilo dvoje. Vrste prestižnih mercedesov in beemvejev bi se počasi redčile, predstave, polne blišča in medijske ožarjenosti, pa bi zgubile smisel, ker nihče ne bi potreboval miloščine.
Cerkev bi ukinila Karitas, ker bi država poskrbela za vse pomoči potrebne. S tem se ne bi mogla več predstavljati kot skrbnica revnih in si na tak način kupovati odpustkov za siceršnjo lakomnost. Priznati pa je treba, da ima Cerkev za razliko od države in posameznih dobrodelnih bogatašev vzpostavljeno stalno socialno mrežo. Zato gredo državi, kljub njenim socialnim ustanovam, resnejši očitki.
A ne Cerkev ne v dobrodelne skupine povezani milijonarji in še manj politiki ne bodo zagovarjali omejitve že pridobljenih privilegijev. To bi bil namreč zagovor drugače urejene družbe, kot jo predstavljata na primer Parijs ali Hartman. O Sloveniji naj raje molčim, da z omembo kakšnega redkega domačega ekonomista ali humanista ne bi povzročil človeku še dodatne stigmatizacije.
Z bogastvom bi moralo biti tako kot s svobodo - nikoli v škodo drugega. Dodajmo še - tudi s skrbjo za drugega. Če posamezni kritični intelektualci, intelektualke zlasti v zadnjem času govorijo o nujnosti ustaviti totalitarizem in Janšo ali desnico in Cerkev, se mi zdi, da je vse preveč zamujenega in zgrešenega. Janši je bila pot na oblast ne le tlakovana, naravnost s cvetjem posuta. Cvetje smo trosili taisti intelektualci, ki se nismo dovolj odzivali na prejšnja ravnanja.
Morda smo tudi sami iskali priložnost zase. Vse prejšnje nemarnosti bogatenja in siromašenja v imenu svobode, ustvarjanja novih vrednot, kjer ni usmiljenja za tiste, ki niso ob pravem času na pravem mestu, so pripeljale na oblast odrešenika, ki je pač še bolj ali tudi na drug način totalitaren kot prejšnji.
Od sedanjih kritičnih intelektualcev ne prihaja prav nikakršna ideja, kaj po Janši, čeprav je to ključno vprašanje. Mislim, da po Janši Janša. Že videno in težko, da kako drugače. Če bodo mediji bolj uravnoteženi, univerze bolj avtonomne, zrak bolj sproščen, prav nič ne kaže, da bo revščine bistveno manj, da bogastvo in postavljaštvo z njim ne bosta temeljni vrednoti in da bi se uresničilo geslo, ki je zaščitni znak danske družbe, tolikokrat omenjanega slovenskega vzora: "Zelo, zelo malo revnih in še manj zelo bogatih."
Morda pa bi se za tako načelo celo intelektualci morali čemu odreči.
Dr. Dragan Petrovec, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti
Po statističnih podatkih se obseg revščine v Sloveniji blago znižuje, in vendar je že dolga leta svobode - politične in ekonomske - še vedno okoli 230.000 Slovencev pod pragom revščine. Vsaka statistika se da poljubno obračati. Lahko rečemo, da je revščine vse manj, kar drži; res je tudi, da je povprečje revščine v EU višje, okoli 16 odstotkov prebivalstva v primerjavi z našimi državljani, ki so se spustili tik pod mejo 12 odstotkov. 
