Luna bahavo ustvarja sence,
okolico je prevzel mir,
sence dneva so zamrle,
luna je prevzela luč sveta,
skozi krošnje golih dreves,
tisočero njenih sopotnikov zvezd,
s svojim sijajem pa boža vse.
Tudi plahe in nepridiprave,
skrivnostne popotnike noči,
jim sveti na poti v ponočnjakov,
tam mlademu paru ki jo opazujeta,
psičku ki prestrašen laja v nebo,
saj je tam ogromna senca drevesa,
veje pa rahel veter upogiba,
se z njimi igra in seli s senco.
In ko majhen oblak prekrije luno,
le še posamezne zvezde žarijo,
nižje spodaj pa se pomikajo letala,
vendar neslišno, visoko na nebu,
z njimi utripajoče luči pa potujejo,
po nebu v vse smeri sveta,
tja koder že sije sonce,
kjer je modrina morja neskončna,
najvišji vrhovi sveta,
kjer žive preprosti ljudje,
pa tisti ki se imajo za pomembne,
takšne ki kraljujejo v soju žarometov.
Tudi vojakom ki streljajo v ljudi,
ljudem ki preštevajo denar,
otrokom ki ležejo lačni spat,
politikom ki rišejo v glavi meje,
ljudem ki tega ne marajo,
molitev teh pa nima moči,
ostaja le skrivnostna želja preprostih.
Luna bahavo ustvarja sence,
