Danes je zelo aktualno vprašanje, kako se bo končal spopad v Iraku. Daljni Zahod se je odločil, da bo priskočil na pomoč Bližnjemu Vzhodu. Toda vse skupaj se je sprevrglo v veliko polomijo in morijo. Vzroke lahko iščemo v zahodnjaškemu "pohlepu" ali pa v vzhodnjaški "nerazumnosti".
Domnevam, da koreni te polomije segajo daleč nazaj v preteklost. Pod semite se najprej razume judovski narod. Sledijo jim babilonci, asirci, kaldejci, feničani, arabci itd. Izraz "semit" smo si izmislili na Zahodu in je nastal v novi latinščini iz biblijskega Sema, ki je bil eden od treh Noetovih sinov.
Semitski narodi so mnoga stoletja živeli burno zgodovino. Živeli so na področjih, ki so bila večinoma zelo težka za preživetje. So bila tudi obdobja velikih blagodati, ki pa niso imela v sebi prevelike časovne obstojnosti. Skupni imenovalec teh narodov je strastnost in srčnost.
Razumu ali raciu niso mogli posvečati prevelike pozornosti, ker se niso mogli z gotovostjo opirati na zunanji svet. Večinoma so imeli nomadski način življenja. Dobesedno so šli s trebuhom za kruhom. Ugotavljali so, da so odvisni od višjih sil. Zato se niso mogli zanašati na neko trdno logiko, ampak na nekaj, kar jih bo rešilo. Zato niso razvijali filozofskih nazorov in konceptov, ampak vero. Razum je povezan s stalnostjo, vera pa z nihanji. Ta nihanja so lahko tako huda, da jih zdrava pamet ne more prenesti. Zato se človek zateče v čustveni svet, v svoje srce.
Semiti so torej ljudje srca. Ker pa srce in čustva lahko vodijo v težko kontrolirano strastnost, je bilo treba postaviti neka pravila, da se ne bi med seboj pokončali. Vsi semitski narodi poznajo v svoji izvornosti zelo ostra in praktična pravila. Velikokrat so tudi pretiravali. Izraelski dekalog ali deset zapovedi, je bila najbolj umirjena varianta teh pravil. Torej, semiti nimajo filozofije, ampak pravila življenja.
Na obrobju tega kraljestva semitskih narodov se je pojavila grška ali helenistična kultura in miselnost. Stara Grčija je geografsko ležala na ugodnem področju. Imela je odprte poti v svet. Ni imela potrebe po nomadskem načinu življenja. Ni poznala pomanjkanja, ampak kvečjemu le prepire. Že klimatsko je bila zelo ugodna za razmišljanje, razpravljanje in fantaziranje. V grški filozofiji in mitologiji ni vse slabo. Je pa občutiti tudi močno evforijo in mitična ali kvazimistična spoznanja.
Krščanstvo se je pojavilo prav med tema dvema tokovoma. Med semitstvom in helenizmom. Jezus se je rodil v semitskem narodu. V njegovem času je bil Jeruzalem in na sploh Palestina, stičišče semitske, latinske in grške kulture. Jezus je gotovo poznal vse te tokove in govoril vse te jezike. Ampak iz Svetega pisma lahko razberemo, da je ostal zvest semitski kulturi. Ostal je zvest "puščavskemu bogu". Govoril je v prilikah, govoril je o načinu življenja, dal je tudi eno zapoved. Govoril je o medčloveških odnosih. Ni filozofiral, ni teoretiziral. Ker je v ostal zvest semitstvu, so ga gotovo najbolje razumeli njegovi učenci, ki so bili prav tako semiti.
Ko so šli učenci nato po svetu oznanjat Jezusov nauk, so krenili najprej na Vzhod in Zahod. Na Vzhodu ni bilo težko, ker so bili tu semiti. Na Zahodu je pa moralo krščanstvo iti skozi helenistični filter. Krščanstvo je nehote tam privzelo nekaj grške miselnosti in jo prineslo s seboj na Zahod. Grška miselnost se je v Evropi s pomočjo krščanstva zelo razširila. Evropejci so sprejeli helenistično racionalnost in kvazimistiko, ker je bila v kakšnih segmentih podobna njihovim bogovom in predstavam o svetu. Tudi samo krščanstvo je postalo v Evropi racionalno in racionalistično. Tako bi lahko rekli, da je bilo krščanstvo prva vzhodnjaška religija, ki smo jo evropejci na nek način spervertirali. Danes lahko vidimo razne, očitno spervertirane, aplikacije budizma, hinduizma in drugih verstev v Evropi in Ameriki.
Toda krščanstvo je po svoji naravi zelo prilagodljivo. Jezusovi apostoli so prvi videli, da poganom, ki vstopajo v krščanstvo, ne morejo nalagati judovskih običajev in pravil, kot je obreza ali pa judovski način praznovanja Gospodovega dne. Apostoli so pokazali, da so pravi semiti in da se znajo prilagoditi dani situaciji. Njihovi nomadski geni so naredili svoje. Osnova nomadskega gena je želja po preživetju, želja po življenju. Poleg tega jih je vodil Duh, Sveti Duh. Brez tega nebi preživeli udarca ob različne kulture in civilizacije.
Zgodovina zahodnega krščanstva kaže veliko nihanj med duhovnostjo razuma in med duhovnostjo srca. Na Vzhodu je bilo krščanstvo vedno nekako bolj stabilno. Bolj je zaupalo vodstvu Svetega Duha, kot pa nekim svojim spoznanjem.
Zahodna kultura je bila in je pod vplivom svoje lastne predkrščanske civilizacije, pod vplivom krščanstva, pod vplivom helenizma in pod vplivom razsvetljenstva, ki je konglomerat helenizma in predkrščanskih verstev. Razsvetljenstvo je morda mislilo, da se je dvignilo nad krščanstvo in da razume tako Grke kot semite.
Helenizem in semitstvo sta morda našla samo eno skupno točko in to je beseda "logos", ki pomeni besedo. To je privzel apostol Janez v svojem evangeliju. Janez uporablja logos kot drugo ime za Jezusa. No, Grki pa to besedo uporabljajo tudi za "znanost" ali vedo.
Semitsko pojmovanje Boga se je v zahodnem krščanstvu izgubilo že pred letom 400 po Kr.. K temu je pripomoglo Rimsko cesarstvo, ki je temeljilo na strogih zakonih in je krščanstvo uporabilo kot neko duhovno silo za svojo obnovo.
Čeprav naj bi zahodna civilizacija temeljila na krščanstvu, ki je semitskega izvora, se v praksi prav nič ne vidi, da bi razumela narode Bližnjega Vzhoda. Je pa tudi res, da je zahodna civilizacija s svojim "napredkom" že kar precej "pokvarila" semitske narode in imajo tudi oni probleme s svojo identiteto.
Iz povedanega sledi, da lahko naredimo preprost preizkus. Vzamemo neko ekumensko izdajo Svetega pisma, ki je bogato z razlagami. V njem boste na nekaterih mestih našli kar po tri razlage nekega teksta. Če boste pozorno brali, boste videli, da razlagalci govorijo s stališč semitov, helenistov in razsvetljencev. Vse razlage bodo predstavljene kot pravilne.
Kaj je torej pravilno? Ali si je Bog zamislil, da bi morali vsi narodi biti kot semiti? Krščanstvo je dalo, vsaj v preteklem stoletju, nekakšen odgovor na to, ko Cerkev označuje za potujoče božje ljudstvo, za romarje in ko govori, da je "naša domovina v nebesih". Toda po drugi strani hoče krščanstvo ostati "prizemljeno" in hoče graditi boljši in pravičnejši svet. Tako je vsaj zapisano.
Če se ozrem okrog sebe, opazim vsaj pri mlajši generaciji, da jo zelo zanima orientalska in bizantinska kultura, vsaj kar se glazbe tiče. To je pojav po vsej Evropi. Za Slovence sem v medijih zasledil, da se jih označuje kot Nemce po pameti in kot balkance po srcu. Zdi se, da se je Zahod izčrpal v svoji spervertirani racionalnosti.
Kaj bo torej na Bližnjem Vzhodu? Ali bo zmagal razum ali srce ali Sveti Duh? Ali lahko vsak izmed nas kaj naredi za mir na svetu? Kaj vodi naše misli? Semitstvo, helenizem, racionalizem, srce, razum, Sveti Duh?
Apostol Pavel, ki je bil semit in pa rimski državljan, ni zaupal v moč svojih besed, ampak v moč Svetega Duha.
Danes je zelo aktualno vprašanje, kako se bo končal spopad v Iraku. Daljni Zahod se je odločil, da bo priskočil na pomoč Bližnjemu Vzhodu. Toda vse skupaj se je sprevrglo v veliko polomijo in morijo. Vzroke lahko iščemo v zahodnjaškemu "pohlepu" ali pa v vzhodnjaški "nerazumnosti". 
