»Vsaka politična ureditev in vsaka vlada, ki celovito spoštuje človekove pravice, med katerimi verska svoboda ni na repu, je za nas sprejemljiva,« je izjavil nadškof dr. Anton Stres, Sobotna priloga, 14.02.2009. Predstavniki katoliške cerkve pogosto govorijo o spoštovanju človekovih pravic, toda pošteno od njih bi bilo, da bi najprej analizirali svoj nauk in dejanja, če se skladajo s človekovimi pravicami. Dvatisočletna zgodovina kaže, da je ravno katoliška cerkev najbolj grobo kršila človekove pravice, vse do danes.
Rimska cerkvena država je med zadnjimi odpravila suženjstvo
V zgodovini se je mnogo človekovih pravic uveljavilo šele po zagrizenem odporu cerkve, tako katoliške kot evangeličanske. Če njeno nasprotovanje ne bi bilo premagano, potem bi cerkev lahko svojo netolerantnost, ki jo je pridigal še papež Pij XII. sredi dvajsetega stoletja , naprej izvajala s kakršnimi koli sredstvi že.
Rimska cerkvena država je kot ena zadnjih evropskih držav šele leta 1838 uradno odpravila suženjstvo. Cerkveni učitelj Ambrozij je celo izjavil: »Suženjstvo je Božji dar.« Tudi, ko so po odkritju Amerike do 19. stoletja zasužnjili 13 milijonov Afričanov in jih prepeljali na novi kontinent, cerkev ni ugovarjala.
Nasprotno, papež Nikolas V. je v svoji buli »Divino amore comuniti«, dne 18. junija 1452 razglasil suženjstvo za legitimno, ko je portugalskega kralja pooblastil, da osvoji dežele nevernikov, njihove prebivalce prežene, podjarmi in jih prisili na večno suženjstvo. Številni cerkveni možje in cerkvene strukture so sami držali sužnje, npr. »sveti« Martin je imel kar dvajset tisoč sužnjev. Vir: Kdo sedi na Petrovem stolu
Znani in svetovno priznani cerkveni zgodovinar in pisatelj Karl Heinz Deschner je izjavil: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.
Ta izjava, ki sem jo napisal in izdal v publikacijah, kritičnih do cerkve, je krita (poprej posneta na najmanj petih kasetah) in skozi mojo »kriminalno zgodovino krščanstva« še bolj potrjena in bo toliko časa veljavna, dokler ne bo nekoč nekdo mojemu dobro utemeljenemu gradivu nasprotoval z ravno tako dobrim gradivom, da na svetu obstaja druga organizacija, ki je ravno tako dolgo in neprekinjeno in tako strahotno obremenjena.« Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42. Ob tej izjavi bi lahko dodali, da še nikdar ni obstajala religija, ki bi toliko pridigala o ljubezni do bližnjega ter hkrati prakticirala toliko sovraštva do bližnjega.
Vatikan ni podpisal konvencije o človekovih pravicah
Morda bo kdo pomislil, da je to stvar preteklosti, v današnjem času pa cerkev spoštuje človekove pravice. Žal ni tako. Vatikan še do danes ni podpisal konvencije Združenih narodov o človekovih pravicah. Lahko samo domnevamo zakaj. Vatikan je totalitarna država, vodi jo en mož, ki tudi predpisuje, kaj je treba verovati, ki je hkrati najvišji sodnik, ki lahko istočasno izobči vsakogar, ki ne veruje v njegov nauk. Takšen sistem enostavno ne spada v deklaracijo Združenih narodov o človekovih pravicah.
Prisilni krst otrok je proti človekovim pravicam
Nikjer ni tako grobega omejevanja človekovih pravic, tako grobih teženj po absolutnosti kot znotraj cerkve. Že v dobi dojenčka otroka, ki se, kot je znano, še ne more braniti, krstijo. Na ta način je žrtvovan cerkvenemu nauku, ki je brez milosti, kajti s krstom postane cerkveni tlačan. Najkasneje ob začetku šolskega pouka se zavestno in intenzivno začne cerkvena indoktrinacija.
Mlad človek odrašča pod pritiskom okrutnega cerkvenega nauka v strahu pred večnim prekletstvom. Takšen sistem, ki se začne že s krstom in se nadaljuje na vseh stopnjah zemeljskega življenja se imenuje indoktrinacija od »zibelke do par«. Indoktrinacija pomeni človeka potisniti v določeno smer, ga pripraviti do tega, da misli, čuti in govori, kot mu določijo drugi. Za cerkev ni sporno, da prisilno krstijo in včlanijo dojenčke v svojo organizacijo.
Prav tako za cerkev očitno ni kršenje človekovih pravic, da ljudem ne priznajo celovitega izstopa iz njene organizacije. Namreč, tudi po formalnem izstopu veže krščenca na cerkev notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo »neizbrisno« znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa iz cerkve sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Po katoliškem nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti!
Ta absurdni in neetični nauk uči tudi Republika Slovenija npr. preko Teološke fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani in s tem Republike Slovenije. Tako tudi Republika Slovenija podpira, s tem, ko dopušča, da je Teološka fakulteta del državne univerze in s tem države, nauk, ki krši osnovno pravico do svobode vesti, ki zajema tudi pravico do celovitega izstopa iz neke verske skupnosti.
Republika Slovenija tako preko Teološke fakultete (ali pa obratno) širi katoliški nauk o nezmožnosti celovitega izstopa iz cerkve, Republika Slovenija tako širi nauk, ki je v nasprotju z njeno temeljno listino, to je ustavo. To je pa absurdno, smešno in poniževalno do vseh dojenčkov, ki so bili krščeni in ne morejo več izstopiti iz cerkve. Republika Slovenija tako daje ljudem jasno vedeti, da ji je v obravnavanem primeru cerkev več vredna kot pa lastni državljani in da je ustava v tem pogledu bolj ali manj mrtev papir.
Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je tisti, ki izstopi iz cerkve izobčen, to pa je najtežja cerkvena kazen. Nekdo, ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve, kaznovanje verske svobode pa očitno podpira tudi Republika Slovenija. Kot da bi bila Slovenija v srednjem veku.
Kako bi se na primer počutil nek duhovnik, ki bi ga starši ob rojstvu včlanili v levo politično stranko, v času odraščanja pa bi spoznal, da mu ta politična opcija ne ustreza in bi želel izstopiti. Toda predsednik leve stranke bi ga opozoril, da bo s tem naredil največjo in usodno napako v svojem življenju, da bo za večno preklet in da naj premisli, če res želi narediti ta korak.
Ob tem bi mu dejal, da v njihovi stranki ne obstaja celovit izstop, temveč samo formalen, in da kljub temu na stranko še naprej vežejo dolžnosti, pravic pa nima več. Vsakemu razmišljujočemu človeku je jasno, da bi šlo v tem primeru za kršenje človekovih pravic. Toda enake, vendar resnične zgodbe doživljajo mnogi ljudje, ki želijo izstopiti iz cerkve.
Kršenje človekovih pravic v Bibliji
V Bibliji lahko najdemo veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno s pozivanjem k ubijanjem ljudi. Vsebuje sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. So naslednji citati iz stare zaveze, ki jo RKC do zadnje črke priznava za resnično božjo besedo, zato jo je treba uresničevati, res spoštovanje človekovih pravic:
Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17) Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11) Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13) Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12) Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; … (5 Mz 17,12) Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja.
Rečeta naj starešinam njegovega mesta: "Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec."Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21) Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15) Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16) Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17) Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: "Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!" (5 Mz 31,1) Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku Katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati.
Tako se v katekizmu glasi: "Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana." (121) "Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti)." (123)
So katoliki svobodni v katoliški cerkvi?
Med človekove pravice spada tudi svoboda. Toda postavlja se vprašanje, koliko so katoliki svobodni v katoliški cerkvi. Je to svoboda, da lahko obžaluješ svoje grehe samo pri spovedi in da mora duhovnik biti posrednik pri obžalovanju? Recimo, da na svetu ne bi bilo nobenih župnikov. Kako bi se potem ljudje očistili grehov, če ne bi to opravili v spovednici?
Po nauku katoliške cerkve bi umrli v grehu, kajti obžalovanje brez posrednika ne šteje. Je to svoboda, da moraš vsako nedeljo hoditi k maši, sicer si nakoplješ smrtni greh? Je to svoboda, da moraš verovati v vse dogme, čeprav ti vest pravi, da so te dogme skregane z zdravo pametjo? Je to svoboda, da moraš prisilno krstiti otroka, sicer cerkev vam in otroku grozi z večnim prekletstvom? Je to svoboda, da moraš brati biblijske citate, ki pozivajo ljudi k ubijanju in zraven verovati, da je to Božja volja?
Je to svoboda, da ti vsiljujejo cerkveno predstavo o Kristusu in Bogu, ki nima s pravim Bogom in Kristusom skoraj nič skupnega? Je to svoboda, da si po nauku cerkve stvar in da moraš biti poslušen župnikom in cerkvenim dostojanstvenikom? Je to svoboda, da moraš verjeti vse, kar izjavijo škofje in papež, kajti v Katekizmu katoliške cerkve piše: Kdor posluša škofa, posluša Kristusa!
»Vsaka politična ureditev in vsaka vlada, ki celovito spoštuje človekove pravice, med katerimi verska svoboda ni na repu, je za nas sprejemljiva,« je izjavil nadškof dr. Anton Stres, Sobotna priloga, 14.02.2009. Predstavniki katoliške cerkve pogosto govorijo o spoštovanju človekovih pravic, toda pošteno od njih bi bilo, da bi najprej analizirali svoj nauk in dejanja, če se skladajo s človekovimi pravicami. Dvatisočletna zgodovina kaže, da je ravno katoliška cerkev najbolj grobo kršila človekove pravice, vse do danes.
