Sonce mi je posušilo solze.
Zbudila sem češnjo spominov,
da mi bo razprla svoje cvetoče dlani.
Šla sem po travi vsa zrela
od njene lepote, nihala z njo v vetru,
dokler ni obe zajela plaha rdečica.
V vsakem cvetu sem prepoznala sadež.
Snežno bela krila svoje mladosti.
Plavala sem po snežno belem morju.
Koliko dragocenega domotožja
za letnimi časi občutim in dekliških utripov.
Kot ptica sem, ki hoče doseči igro
svilenega dneva in odleteti na visoka drevesa.
Odpirala sem vrata zeleni svetlobi.
Sončna luč mi je pred očmi pronicala
v sadeže, ki so rdeli in nihali rožnato
na bogato obdarjenem drevesu.
Zaplesala sem svetlobni ples
z metulji in čutila v zraku nov dan,
ovit v zlate vezenine veselja,
ko sta muren in čriček začirikala v travi.
Obnorela sem češnjo, ki mi bo
z rdečim dihom kmalu ponudila svoje srce.
Sonce mi je posušilo solze.
