|
Nikjer Te več ni,
pred vsemi se zapiraš,
se skrivaš pred ljudmi,
počasi, potiho umiraš...
Si tiho, ko zvonec zadoni,
oken in vrat ne odpiraš,
samo v sanjah srce Ti bedi,
počasi, potiho umiraš...
Ranjena, od vsega, od vseh,
ovita v mrežo nostalgije,
iz dneva v noč, na tleh,
Te svetloba ne umije...
Te sploh ne prepoznam,
nič ne čutiš, nisi ganjena,
zbuditi Te ne znam,
ker bila si ranjena...
gabriel s
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Ranjena_Zvonec_Zadoni
Domov |
|
Powered By GeekLog |