Tavam v navidezni resničnosti,
prosim za smer, pa nikogar ni,
da slišal bi glas, kričeč glas,
ki odzvanja v prazno,
v tej samoti svojega obstoja.
Utišam te krike, ki delajo zmedo,
preglašajo vsako misel zdravega razuma,
ulovim davno izgubljene sanje,
vero in zaupanje vase,
da zmorem ponovno na pravo pot.
Tukaj sem, na tej samotni poti,
na poti spoznanja in učenja,
na katero sem zavila sama,
da prejmem življenja modrosti,
za svoje napake rečem-oprosti.
Tavam v navidezni resničnosti,
