Jesen je spet, ko dolgo v noč
spomini stari sanjajo o Tebi,
kot suho listje brez objema,
zadržujem jih nekje v sebi,
da na površje ne privrejo,
da mi spet ne šepetajo,
kako lepo, kako lepo
mi je bilo ob Tebi...
Le kje si zdaj, ta trenutek?
Koga ljubiš nevstavljivo,
nežno, mehko, nevsiljivo?
Komu šepetaš, da je edini,
koga osrečuješ v tej sivini?
Kako lepo, kako lepo
mu zagotovo je ob Tebi...
Vem, da ni bilo mogoče
in da ni bil pravi čas za to,
a vseeno, bila si vse, kar
vedno sem želel, vse in več,
preveč, da lahko bi to imel...
Preveč, da priznal bi sebi,
kako lepo, kako lepo bi mi
bilo, ko nekaj bi pomenil Tebi...
Veter mraz v objemu seje,
misli mi v hlad ovija,
ni veselja, ni radosti,
zadnje listje že odpada,
Kako lepo, kako lepo
nama bi bilo, če bi se
midva imela rada...
Jesen je spet, ko dolgo v noč
