Hodim skozi atomski vek, naš svet, naš čas...
Počasi, vendar zanesljivo vidim kraj poti...
Poti, ki je polna ovir, preprek, zakonov, absurdov...
Ko bogati kličejo k solidarnosti, pomoči revnim...
Naj si pomagajo revni med seboj sami ?
Ko je most med bogatim in revnim vedno daljši...
Ko je agonija revščine kot val, ki bo udaril nazaj...
Ko slepi ne spregovorijo, gluhi ne vidijo...
Ko je postaja miselnost močnejšega bolj prava...
Ko je strup v vodi, zemlji, zraku, darilo dneva nam od nas...
Tistih, ki nam ponujajo drobtinice kot darilo...
Ko mlad človek ne vidi jutri, sebe, svetlobe dneva...
Ko postaja ljubezen posel, denar vodilo, otrok slepilo...
Ko gojimo, sprejemamo genetsko miselnost ,
Ko je orožje darilo, darilo naše miselnosti...
Takšno, ki prinaša krvaveče rane, smrt
Darilo, konec drugače mislečim...
Katerim je dana možnost, ki je ni...
Ko hlinimo pravičnost s figo v žepu..
Ko na bregovih vere postajamo slepi,
Prestrašeni neprizadeti, ujetniki časa...
Čeprav izginjajo, umirajo čebele,
Zato da nam nakažejo naš konec...
Hodim skozi atomski vek,
Čas zanesljive elektronike,
Tiste, ki nam meri čas,
Bomo jedli plastiko ?
Človek, kje si ?
Hodim skozi atomski vek, naš svet, naš čas...
