Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Osamljeni-Prazni-Obupani-Nesrecni-Bog

Bog je zmeraj sam nedelja, 26. februar 2012 @ 05:02 CET Uporabnik: panefin001 Bog je le eden, številne so le naše predstave o njemu. Zato je Bog zmeraj sam. V tej svoji samoti, je ta eden Bog prisoten v neštetih oblikah življenja in prav nobene ni brez njega. Toda poistoveteni s posameznimi oblikami, ne vidimo Boga, ki je hkrati v vseh oblikah, a za nobeno ni vezan. Vezani za oblike, ne vidimo in ne zaznavamo vsebine, ki napolnjuje te oblike. Ker živimo in vidimo le košček celote smo nezadostni, osamljeni in prazni, obupani in nesrečni. Oblike so del materialnega, ki ga poveličujemo in mu dajemo pomen, ki mu ne pripada, tisto kar je vsebina teh oblik pa ne zaznavamo ker smo premalo občutljivi, premalo dovzetni. Ko včasih rečemo za koga, da je preobčutljiv ne vemo kako smo v bistvu prav vsi premalo občutljivi in senzibilni, premalo dovzetni. To je ena naših največjih težav. Postali smo kot roboti, nedovzetni in hladni, grobi in čedalje bolj smo podobni stroju, računalniku, robotu. Prav ta občutljivost je kakovost, ki bi jo morali razvijati, saj je v tej občutljivosti vsebovano življenje, sočutje in plemenitost..., ljubezen, Bog. Bolj ko smo prefinjeni, več prefinjenih in skritih reči spoznavamo, tudi tiste, ki z metrom in tehtnico niso izmerljive. Poistovetili smo se tudi z obliko, ki se ji reče človeško telo. Polni smo misli, ki so nosilci silnih mehanskih vzorcev obnašanja in reakcij in v sled tega skorajda ne živimo, temveč bolj »dihamo na škrge«. Le redko si vzamemo premor, še bolj redko pa si premor vzamejo naše misli in prezaposlen um, ki je skladišče le teh. V tem premoru, v tej tišini uma pa je edino živ Bog, ljubezen, življenje. Ta tišina nima konca. Živeti tega ne moreš v kolikor si trd kot kamen, v kolikor se boriš za vsako silo obdržati lažno varnost in vzorce preteklosti, ter bodočnosti. Do te tišine, ki je samota in ne osamljenost, ne moreš z nobenim treningom, z nobeno molitvijo, z nobenim sledenjem komurkoli ali čemurkoli. Ta tišina je veličastna samota in totalna svoboda od vsega znanega, vsega starega. Taka tišina je le ena, ni dveh. Prisotna je v vsem kar obstaja in brez nje ničesar ni. Žal smo ljudje ujeli v oblike, ki so le manifestacija te tišine, Boga. Od tu izhaja tudi vso naše trpljenje. Hrepenimo za tem izgubljenim, za to vsebino, za tem nevidnem in neizmerljivem. Ker smo vezani za staro, za vidno, za oblike, za materialno, smo izumili številne predstave o Bogu, a nobena izmed njih ni Bog sam. Potem se te predstave med seboj ubijajo. Koliko gorja in koliko vojn so te predstave že naredile in nič ne kaže, da tudi v prihodnosti ne bo tako. Točno sedaj in ne jutri ali pojutrišnjem je ta tišina in ta samota, ki je Bog tukaj. Vprašanje je le koliko si ti strasten in radoveden, ter resnicoljuben, da ne zbežiš v svoj stari (»varen«), majhen svet misli. Mirko Katalenič Komentarji (67) www.pozitivke.net