Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Odpuscanje-Zamera-Preteklost-Obveznost




Znamo odpustiti?

sobota, 9. februar 2019 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Ljudem je praviloma neprijetno, kadar imajo pred seboj obveznost, ki jo iz različnih razlogov nenehno prelagajo. Več ko je takih nedokončanih zadev, večje je nelagodje. Nedokončane zadeve so breme, človekov mentalni aparat usmerjajo nazaj, v preteklost, k minulim obvezam in dolžnostim ter mu ne dovoljujejo, da bi se v celoti posvetil trenutnim zadevam ter se ukvarjal s sedanjostjo in prihodnostjo.

Zamera
Pomembnejša ko je nedokončana zadeva, več energije porabljamo zanjo in manj je ostane za ukvarjanje s trenutno stvarnostjo. Med nedokončane zadeve spadajo tudi zamere, ki jih ljudje gojijo do drugih.

Zamera praviloma nastane takrat, ko človek začuti, da ga drugi izkorišča ali da se mu je zgodila krivica, ko se počuti izigranega, manipuliranega ali ogoljufanega. Iz doživljanja krivice se poraja zahteva po pravičnosti. Če je iz kakršnega koli razloga ni mogoče doseči takoj, posledično nastane zamera kot manjša ali večja rana v medčloveških odnosih, včasih pa sledi tudi popolno pretrganje stikov. Načelo je naslednje: pomembnejši ko je človek, ki se nam je zameril, bolj boleča je zamera.

Bolečina je zlasti intenzivna tedaj, ko človek krivico razume kot znamenje tuje zlobe. Takrat zamera postane temelj razmeroma dolgotrajnega sovraštva, ki jo spremlja enako dolgotrajna želja po maščevanju. Kadar je tako občutenje zelo izrazito, človek postane obseden z mislijo na maščevanje, ki se utegne stopnjevati do zastrašujočega fanatizma.

Prav pri takih primerih vidimo, kako zamera in sanjarjenje o maščevanju slabšata kakovost življenja osebe, ki goji zamero. Včasih je veliko laže vse skupaj pozabiti, kot pa biti leta in desetletja žrtev spominov na nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti in česar ni mogoče popraviti.

Odpuščanje

Prvoten pomen korenov besed odpuščanje in oproščanje (odpust in oprost) je osvoboditev. V psihološkem smislu je odpuščanje proces čustvenega razvezovanja od kake situacije ali osebe. Odpustimo človeku, ki se nam je zameril, ki se je pregrešil zoper nas, ki je naredil napako, zaradi katere smo utrpeli posledice. Odpuščanje ima dvojni namen: dotično osebo osvobodimo naše zamere, obenem pa sebe osvobodimo situacije iz preteklosti. Ko odpustimo, nismo več žrtve človeka, ki se nam je zameril, obenem pa tudi nismo več žrtev same zamere.

Kdaj je najlaže odpustiti?

Najlažje je odpustiti človeku, ki prizna lastno napako in pokaže, da svoje ravnanje obžaluje. Ni težko odpustiti niti tistemu, ki napake sicer ne prizna, vendar pokaže, da mu je žal, ker smo se zaradi njegovega ravnanja slabo počutili in imeli sitnosti. Tako prvi kot drugi odziv kaže, da ima človek do nas prijateljski odnos. S takim odnosom nas poziva, da odgovorimo enako prijateljsko.

Najteže je odpustiti človeku, ki se naslaja nad našo nesrečo, ki laže zadovoljstvo zaradi našega poraza in je očitno zadovoljen – ali mu je povsem vseeno za naše slabo počutje. V tem primeru izraža antipatijo ali apatijo (ravnodušnost), ki sta znamenji sovražnosti. To vodi v nadaljevanje sovražnosti oziroma gojenju zamere in pričakovanje pravega trenutka za maščevanje ali kazen.

Pot do osvoboditve

Nihče ni popoln – vsi delamo napake. Toda napačno je ravnanje in ne človek, ki je napačno ravnal. To je eno od osnovnih razlikovanj, na katerih temelji zahodna civilizacija: razlikovanje med človekom in tistim, kar je storil. Že v Svetem pismu je najti jasno razlikovanje med grehom in grešnikom: "Sovražim greh, ne grešnika." Ko torej dojamemo, da smo naredili napako in da smo s svojim ravnanjem nekomu škodovali ali povzročili, da se slabo počuti, imamo razlog, da se počutimo krive. 

Prav čustvo krivde nas motivira, da naredimo vse, kar je treba, da bi nam drugi odpustil:

To troje človeku pokaže, da smo dobri in se ograjujemo od lastnega ravnanja, ki ga dojemamo kot slabo. Ne vem, zakaj se v slovenskem jeziku, ko kdo prizna, da je naredil nekaj slabega, zgrešeno reče "opravičujem se", če pa bi človek vendar moral reči "moja krivda", mea culpa.
 
Kako odpustiti sebi?

Četudi tega nočemo, sem in tja vsi naredimo kaj slabega. Včasih zato, ker se nam takrat to ni zdelo zgrešeno. Včasih smo v notranjem konfliktu, v precepu med tistim, kar bi morali storiti, in tistim, kar si želimo. Včasih gre za kaj tretjega. Ne glede na razlog pa je ni stvari, ki si je ne bi mogli oprostiti. Začeti velja pri pregovoru: nič, kar je v človeški naravi, mi ni tuje.

Če razlikujemo sebe od svojih ravnanj, si je najlaže odpustiti, če se iz zgrešenega ravnanja naučimo, česa nikoli več ne smemo ponoviti in kaj bi bilo treba narediti namesto tega. V takem primeru nam občutek krivde pomaga, da od sebe odrinemo svoje slabo ravnanje in postanemo oseba, ki ravna čedalje bolje. Če naj odpustimo sebi, je pogosto treba poiskati odpuščanje pri drugih. To nam pomaga, da se bolje počutimo in z zadevo opravimo – tudi če nismo bili deležni odpuščanja. Vsakdo ima pravico odpustiti ali pa gojiti zamero.

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Odpuscanje-Zamera-Preteklost-Obveznost







Domov
Powered By GeekLog