Ljudje si v bistvu želimo, da bi bili dobri, pozitivni in ljubeči. Ljudje si prizadevamo delovati pozitivno, v skladu z mero čuta in zavestjo posameznika. Kakor se našim čutom za lepoto narave postavljene mere, tako so postavljene tudi zamejitve drugačne vrste. V človekovih čustvih, ki opazujejo in sprejemajo svet okoli sebe pa nista samo dobrota in ljubezen, temveč tudi struge negativnih čustev, ki na svoji poti rušijo in uničujejo vse.
S svojo silovito močjo si ne kopljejo lepih strug, po katerih bi reka mirno stekla, temveč se njihova čustva cepijo na struge hudournikov, ki jih je oblikovala besna voda in lahko pomenijo razdejanje in uničenje cvetočih travnikov in logov, kakor tudi lepih in pozitivnih čustev v človekovi duši. Od strele odprto in podrto drevo ni lepo, čeprav je na njem očiten sled moči, ki ga je podrla in razklala. Tako je tudi z našimi čustvi in mislimi.
Gozd, ki ga je razmetal orkan, ni lep, kakor ni lepo strnišče na gozdni strmini, po kateri je drvel snežni plaz in vse pobral pod seboj. To je delo sil, ki se samovoljno uveljavljajo na svojem delovanju do kraja svojih moči. Ko razmišljam o ljubezni, ki pomeni nadaljevanje življenja, se mi nehote vsiljuje občutek, da je bil v preteklosti tudi čas, ko so se sproščale tiste človeške sile, ki so povzročale razdejanje, lomljenje in rušenje. Pozitivno je, da spodbujamo pozitivne sile in govorimo o lepoti in tistih človekovih čustvih, ki jih zasledimo v pozitivnem mišljenju, ljubezni in medsebojnem sožitju in miru.
In če je sinonim za stvarstvo svetloba, potem smo tudi mi del tega stvarstva in njegove svetlobe v vsem dobrem in teme v slabem. Prizadevajmo si, da bi z razodevanjem in spoznavanjem resnice postali popolnejši. Človek si je ustvaril simboliko in v svoji tudi verski ali moralno-etični drži, vidi projekcijo sebe, ki naj bi bil popolnejši in se bolj zavedal zakonitosti svoje narave. Zakaj toliko zagonetnih besed, sodb in vznemirjanja? Nad kom, samo nad človekom se lahko jezimo in kažemo s prstom nanj. Tak človek je povsod, ker vsak izmed nas je samo človek. Prav v vse strukture živečih ljudi bi se naš kazalec lahko uperil in pokazal na napake in grehe. Nihče ni čist in popoln. Spoznati moramo višje cilje. Ti pa so samo ljubezen, odpuščanje, mir in sprava po podobi, ki si jo želimo doseči sami s seboj.
Na preteklost je treba gledati skozi razvoj, da so bili ljudje v davnih časih pred stoletji in tisočletji na nizki stopnji svoje zavesti, razuzdani in razvratni, neosveščeni, nagonski, z velikimi vrzelmi v moralno-etičnem pogledu. V črednem značaju svoje zavesti je tedanja družba dosegla kritično točko in Kristus je v tem prelomnem času začutil potrebo, da bi jih spreobrnil in razrešil človeška nasprotja, ko je bila potrebna ustvarjalna prenova človeka. Zato je njegova beseda absolutna in edino možno pravilo, po katerem lahko živimo. Dogajalo se je marsikaj, ki predstavlja zgodovinski spomin. Dandanašnja družba tudi ni popolna, vse preveč je še med ljudmi tistih lastnosti, ki pohabljajo in deformirajo človeka in mu ne omogočajo prilagajanje potrebam humane družbe. Patologije sodobne družbe so alienacija, strah, dvomi, osamljenost, pohlep in strah pred globokimi občutji, pomanjkanje dejavnosti in veselja do življenja. Te simptome najdemo prav v vseh plasteh družbe, pri vsakem človeku lahko nastopi konfliktnost in razdejanje, lomljenje in kršenje, ki ne ustvarja lepote, medsebojne človeške ljubezni, miru in sožitja.
Toda našim čutom so postavljene meje. Močne in impresivne vode vznemirijo mir ljudi in se izgubljajo v veletok, ki je za naše čute miru in sprave povsem brezbrižen. To delo sil, ki se svobodno uveljavijo v sproščanju svojih občutji, uničuje morda tiste, ki se hočejo oblikovati in ne puščajo možnosti ljudem, da oblikujejo in občutijo v svojih srcih tiste lepote, ki želijo dati življenju mogočen pomen ljubezni.
Pogovor se pogosto sprevrže v bučanje in rjovenje, na mesto, da bi se tiho in ljubeče pogovarjali in mirno reševali morebitne medsebojne konflikte in poslušali blago, pomirjujočo glasbo, ki jo imajo šumi vetra in njegova glasba v drevju, tista lepa pomirjujoča glasba, ki govori in šepeče o človeku, o žuborenju studencev in potokov, tista pomirjevalna glasba, ki je začrtana v našem čutu lepote za mir in sožitje in za ljubezen, ki si jo izkazujemo z dobrimi željami in s srčnimi voščili.
Vsak naš čut naj bo podvržen ustvarjalnim zakonom življenja v vsem razkošnem bogastvu naših duš, ki ga doživljamo ob posebnih primerih, ki stopajo pred nas v obliki praznikov, nagovorimo bližnje z ljubeznijo in z izbranimi besedami. Tudi sobote in nedelje, ko smo z delom manj obremenjeni, imajo svoj pomen in globoko v naši biti je veliko moči, da bomo zasnovali to čudežno življenje, da bo lepše, boljše po svojem smotru.
Voda, ki si dolbe pot skozi kamen, ga ne uničuje, temveč ga izliže, s čimer pa se pokaže naravna odpornost kamna le nazorneje in še bolj prepričevalno. Tako nastajajo silovite soteske, ki jih hodi občudovati ves svet. Takšen naj bo tudi naš značaj. V naši simboliki mišljenja in čustvovanja si nalijmo v posodo tisti nektar, ki nam bo odžejal dušo in predstavljal eliksir novega življenja.
Ljudje si v bistvu želimo, da bi bili dobri, pozitivni in ljubeči. Ljudje si prizadevamo delovati pozitivno, v skladu z mero čuta in zavestjo posameznika. Kakor se našim čutom za lepoto narave postavljene mere, tako so postavljene tudi zamejitve drugačne vrste. V človekovih čustvih, ki opazujejo in sprejemajo svet okoli sebe pa nista samo dobrota in ljubezen, temveč tudi struge negativnih čustev, ki na svoji poti rušijo in uničujejo vse.
