Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljubezen_Rojstvo_Bozic_Christmas

Rojstvo ljubezni četrtek, 21. december 2006 @ 05:02 CET Uporabnik: Anita Škof Bliža se božični čas in v človeška srca se vsipajo blagoslovi enosti. Božični čas je svet, saj si zopet dovolimo začutiti hrepenenje po nečem, kar bi osmislilo in izpolnilo naša življenja. Hrepenenje in hkrati zavedanje, da obstaja razlog, zaradi katerega živimo tukaj in zdaj, v teh telesih, v tem času, na tem planetu. V božičnem večeru je vsako leto največje število človeških src hkrati združeno v tem hrepenenju, ki je hrepenenje po ljubezni, ki jo običajno iščemo izven sebe. V okoliščinah, od katerih pričakujemo, da naj bi nas izpolnjevale in osrečevale. V soljudeh, od katerih pričakujemo, naj bi nas ljubili. To je čas, ko nam Kristus vsako leto znova prinaša radostno oznanilo, da je v vsakem od nas ljubezen, ki jo je On izražal, ko je živel v telesu in osebnosti Jezusa. Vabi nas, naj ljubezen iščemo v lastnih srcih. Zato je sveta noč vsaka, v kateri zmoremo začutiti notranji mir in ljubezen v sebi. Rojstvo novega Novo lahko pride samo tako, da se staro dokončno poslovi. Ko se iz strahu pred novim oklepamo starega samo zato, ker nam je znano, pa čeprav v tej izkušnji lahko celo trpimo, si onemogočamo rast. Ko doživljamo vedno iste izkušnje, ko v našem življenju na kateremkoli področju ni več spremembe, ni več rasti in smo zastali na mestu. Smo takorekoč mrtvi v duhu in za dušo ni več nobene radosti izkušanja, zato slej ko prej tej zavedni ali nezavedni odločitvi sledi tudi fizično telo. Zato si dovoljujmo vstopati v novo in neznano, ki se tako veličastno razodeva za prvim ovinkom. Le od starih strahov, dvomov in nezaupanja ter od potrebe po izkušanju nesrečnih energij se moramo najprej posloviti za vedno in se z zaupanjem podati v novo in neznano, kot se v novo in neznano podajamo z vsakim fizičnim rojstvom. Pred rojstvom so porodni krči najhujši in bolečine največje. V porodnih mukah novega trpi tudi mati zemlja in z njo velik del človeštva, hkrati pa se drugi del človeštva že prebuja, hodi po svetu odprtih src, se zaveda, da ljubezen lahko najde znotraj sebe in že zmore iz nje delovati. Tako se postopoma rojevamo v novo, zlato dobo, v novo stanje zavesti človeštva. Večno kolo življenja V fizični svet se rodimo s pozabo o tem, kdo smo in od kod prihajamo, a hkrati tudi s svobodno voljo, s katero se lahko to ponovno spomnimo. S svobodno voljo v vsakem trenutku, z vsako mislijo, besedo in dejanjem izbiramo in si ustvarjamo lastno resničnost - svetlobo ali temo, ljubezen ali strah. Vsako naše rojstvo, inkarnacija v fizično telo je čudež življenja. A čudež življenja je tudi to, kar ljudje običajno imenujemo smrt. V nevednosti zapuščanje fizičnega telesa imenujemo smrt, a se hkrati ne zavedamo, da je to obenem čudež našega ponovnega rojstva. Ko umre staro, se hkrati vedno rojeva novo. Enega brez drugega ni. Zato je vse, kar doživljamo, večno kolo življenja. Smrt vidijo samo naše oči. A nismo samo fizično telo, temveč tudi duša in Sveti Duh, ki sta neomejena in večna. Sveti Duh, ki je dih življenja znotraj vsakega od nas, še preden prvič vdihnemo zrak tega življenja in planeta, pa vse do takrat, ko izdihnemo zadnji izdih. Zato se takrat življenje ne konča. Nova rojstva v istem telesu V božičnem času praznujemo rojstvo. Ko bi le zmogli njegovo simboliko živeti celo leto in praznovati lastna rojstva vsakič, ko se rojevamo znotraj sebe znova in znova, v istem fizičnem telesu. Tudi to zmoremo in počnemo. Vsakič, ko delujemo iz notranjosti. Ko namesto udarca, jeze, psovke in kritiziranja izberemo ljubezen in jo izražamo. Ko se zmoremo v novo podati z zaupanjem v vodstvo srca, pa naj bo to nova služba, partnerski odnos ali kakršnakoli odločitev na kateremkoli področju življenja, skozi katero notranje zrastemo. Koliko sploh opazimo ta rojstva in koliko si jih dovolimo praznovati? Naše duhovne rasti, ko se srce širi, ko vstopimo na nov nivo zavesti. Se objamemo, si damo priznanje ali smo usmerjeni v samozaničevanje in nezaupanje? Koliko rojstev in smrti doživljamo že kar v tem življenju in fizičnem telesu s to osebnostjo, ne da bi bilo sploh potrebno telo zapuščati in prihajati v novo? Zato ne praznujmo le takrat, ko obhajamo obletnico rojstva fizičnega telesa, saj je vsako naše rojstvo blagoslovljeno. Rojstvo, ki je rast. Ko smo iz dneva v dan modrejši, bolj ljubeči, mirni, harmonični s seboj in s svetom, ki nas obdaja. Zaupanje v notranji glas Mogočni so darovi, ki jih modreci prinašajo ob rojstvu novorojenemu detetu. Ti darovi so naša dediščina. So energije srca in izobilje vsega, po čemer naša srca hrepenijo. Sami izbiramo, kako bomo izkoristili darove, ki jih ob rojstvu prejme vsako človeško bitje, ker so - znotraj. Znotraj nas so modreci, Mojstri luči, svetlobni vodniki in zvezda repatica - svetloba, ki ji lahko sledimo v betlehemski hlevček, da rodimo sami sebe. Vendar samo, če zmoremo zaupati. Če se zmoremo toliko umiriti, da v tišini lahko zaslišimo Svetega Duha. Kot ga je zaslišala Marija, ko ji je oznanil radostno novico. V tišini noči, ko sta spala njena osebnost in razum. V svetem času, ko smo v srcu, zmoremo slišati glas enosti, ki se razodeva po Svetem Duhu. In šele potem, ko ga zaslišimo, mu lahko zaupamo in nato sledimo. Kot je zaupal Jožef, ko mu je v tihoti noči Sveti Duh pomagal v njegovih dvomih in mu svetoval, naj sprejme Marijo za ženo in naj otroka imenuje Jezus. In ponovno, ko je v tišini neke druge noči zaslišal glas Svetega Duha, ki ga je svaril, naj vzame dete in Marijo ter beži v Egipt, da ohrani življenje otroka, ki se je rodil zato, da nam pokaže, da smo vsi živa in brezpogojna ljubezen. Oba sta slišala tihi glas znotraj, mu zaupala in sledila. Tako zmore vsak od nas v tišini, ko se osebnost in razum ne upirata več, zaslišati notranji glas, ki nas nagovarja vedno in povsod, a mu tako redko prisluhnemo. Še celo, ko ga slišimo, mu nismo sposobni slediti, ker je strah premočan. A ko sledimo notranji svetlobi, notranjemu glasu, bomo v še tako nemogočih razmerah našli svoj betlehemski hlevček, čeprav bodo vsa druga prenočišča zaprta. Kajti to je le preizkušnja zaupanja v lastno notranje vodstvo. Našli bomo pravi čas in prostor za vsako novo rojstvo, za katerega se odločimo z zaupanjem vase iz ljubezni, kot sta ga našla Jožef in Marija. Ko se zmoremo roditi znotraj, so z nami Mojstri luči, ki prinašajo darove v jasli, ki so lahko skromne na prvi pogled. A nikoli nismo sami in zapuščeni, kajti znotraj sta vedno Bog-Boginja, Jožef in Marija, ki vsakega od nas lahko pripeljeta v tiho, a veličastno zavetje, znotraj katerega se lahko rodi novo bitje, od znotraj navzven. Naše rojstvo skozi Svetega Duha, rojstvo ljubezni, je vredno kraljevskih daril in vsi smo jih bili deležni. Sami odločamo, ali to darilo in dediščino sprejmemo, zaživimo, ali pa morda tudi ne. Čudež samemu sebi Dovolimo si nova rojstva brez ločenosti osebnosti in razuma od duše in srca. Tudi to nam je pokazal Jezus Kristus, ko je zmogel biti hkrati Sin, Oče in Sveti Duh. To smo vsi, pa če se tega zavedamo, ali ne. Ko pa se zavedamo, se lahko začne čudež našega življenja. Zato ne čakajmo več čudežev, ki bi jih drugi udejanjali za nas, kajti tega ne zmorejo. Sami sebi smo največji čudež življenja in največji dar, ki smo si ga poklonili, še preden smo se odločili utelesiti. Čudež življenja, ki teče v vseh dimenzijah in nikoli ne more umreti, vendar se lahko vedno znova rojeva, od znotraj navzven. Tako je vsako novo rojstvo, pa naj bo v fizično telo z novo osebnostjo ali pa rojstvo znotraj istega telesa in osebnosti - čudež, ki ga poklonimo sebi. To sta zmogla Marija, Jezus Kristus in vsi Mojstri luči, ki so se utelešali kot človeška bitja zato, da bi ljudi opozorili na dediščino vsakega od nas. Jo bomo sprejeli in zaživeli? »Še večje čudeže boste delali!« odmeva Jezusov glas. Čudežno je bilo rojstvo Jezusa. In čudežno je bilo rojstvo Kristusa v Jezusu. Tako je vedno čudežno rojstvo vsakega od nas, ko si to dovolimo, izberemo s svobodno voljo in potrdimo skozi dejanja. Živimo v času, ko bomo sami udejanjali čudeže in se ne bomo več zanašali na nikogar izven nas. Ne na učitelje, Mojstre, Boga-Boginjo. Na nikogar, samo še na lastno notranjost, iz katere vre ljubezen. Iz nje bomo živeli in delovali. To so takoimenovani čudeži – naraven tok življenja samega, razodevanja Svetega Duha skozi fizično dimenzijo. Sami odločamo, ali se bomo ljubili in tega ne več čakali od drugih. Prišli smo dajat ljubezen, saj ljubljeni smo že. Kot jo je dajal Jezus Kristus in z njo zdravil. Skozi brezpogojno ljubezen srca je izvajal čudeže. To zmoremo tudi mi. Naj se ljubezen v sveti noči rodi iz nas in zaživi skozi vse naše misli, besede in dejanja. *** Članek je bil objavljen v decembrski izdaji revije Aura (št. 207, 2006). *** Želim vam čaroben Božič, posut z blagoslovi Enosti in naj vam novo leto zlato zažari iz Notranjosti! Anita Škof Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog