|
||||||
|
|||||||
Ljubezen ni bila vedno tako pomembna, kot je danes, čeprav jo sodobne družbene okoliščine postavljajo spet pred nove izzive. Pojmovanja in razumevanja ljubezni so namreč vedno vpeta v osebni in družbeni svet, vedno pa so tako tudi del kulturno-zgodovinskih okoliščin.
»Ljubezen ima toliko različnih obrazov in vsebin, da jo je težko spraviti v en predal. Za naše babice je bila ljubezen, da je mož ni tepel, da ni bila lačna in da je imela streho nad glavo. Za mojo mamo je bila ljubezen to, da ji je mož dal denar in da smo zgradili hišo. Bolj je bilo v ospredju to, kaj imeti. Sama sem se poročila pri 19. letih in z možem, s katerim sva skupaj preživljala srednješolski čas, je bila ljubezen velikokrat to, da je to oseba, ki me nasmeji in s katero sva oziroma imava skupne cilje.
Pri moškem mi je pomembno tudi to, da me pusti pri miru, ko to potrebujem. Da je dober z mano in da dobim dovolj objemov. Z možem sva se naučila, da imava vsak svoje zadolžitve in si pustiva dihati. Zame je to višek ljubezni,« svoje dojemanje ljubezni predstavi Milena Miklavčič, popisovalka intimnih razmerij s poudarkom na spolnosti v našem okolju.
V letih svojega poljudnega etnografskega dokumentiranja spolnih praks, v katerega zajema preteklost in sedanjost, se je pogovarjala že z več kot 3.000 osebami iz vse Slovenije in različnih generacij, ki so ji iz svojega intimnega življenja, velikokrat zamolčanega, trpkega in krutega, zaupali marsikaj. Kot skozi svoje raziskovanje kaže tudi pisateljica in novinarka, avtorica uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače in njenega drugega dela Babice, hčere in vnukinje, se skozi prostor in čas spreminjajo odnos do spolnosti, razmerje med moškimi in ženskami ter pojmovanje ljubezni.
Ljubezen kot polje soobstoja
V najinem pogovoru o ljubezenskem odnosu raziskovalka intime tudi skozi svojo izkušnjo poudari pomen obstoja vmesnega prostora med partnerjema. Ljubezen pa tako opredeli kot polje soobstoja in ne popolne spojitve dveh. »V odnosih, ne le v ljubezenskem, temveč tudi v drugih je pomembno, da drugega ne dušiš in obratno.« Kot pravi pisateljica, se je v letih pogovorov, nabiranja materiala za svoji dve izdani knjigi, ki sta prodani v več tisoč izvodih, med najbolj izposojenimi knjigami pa sta tudi v slovenskih knjižnicah, na tem področju veliko naučila. Predvsem to, da v življenju nikoli ne jamra, saj je slišala veliko krutih življenjskih zgodb, povezanih z intimnimi razmerji in spolnostjo, ter predvsem to, da moža ne skuša spreminjati.
»Prvih deset let sem to poskušala, zadnjih trideset ne več. Ko sem to nehala početi, je tudi on postal bolj zadovoljen. Zadovoljna sem z njim, s takšnim, kot je. Vem, v katerih stvareh se lahko zanesem nanj. Vem, kdaj se ne morem in zakaj bi zaradi tega delala dramo? Saj so tu še drugi ljudje za pomoč. Življenje je lepo, zakaj bi si ga grenila s prevzgojo? Raje poklepetam z otroki, prijatelji, preberem kakšno dobro knjigo ali grem na sprehod,« svoje izkušnje in poglede na partnerski odnos posreduje Milena Miklavčič, ki je tudi svetovalka v rubriki Odnosi v časopisu Nedelo. Vendar pa, kot dodaja, smo v iskanju ljubezni, njenih vsebin, ravni, potrditev in izkazovanj različni. Prav tako pa individualno dojemanje ljubezni v vsakokratnem prostoru in času prečijo še različne soobstoječe družbene vsebine.
Predstave o ljubezni
Prav tako smo velikokrat ujetniki predstav o ljubezni, med katerimi je lahko zelo obremenjujoč prav romantični ideal. »Spomnim se pogovora z žensko, ki je svojega partnerja spoznala v starejših letih. Izjemno ji je bil všeč do trenutka, ko je v kozarček odložil protezo. Ni imela rada njega, temveč predstavo o njem. Veliko zakonov se konča, ker imajo ljudje, ki stopajo v odnos, o tem romantično sliko. Ljudje se zaljubijo v predstavo o drugem.« Gre za idealizacijo partnerja, ki je značilna v fazi zaljubljenosti in tako obojestranska fascinacija deluje kot magnet za preplet, v katerem se nato odvija raziskovanje intime drug drugega. Med dvema tako nastane vez, ki lahko v intimnem procesu preraste v nekaj drugega, v mirnejši in varen odnos, torej v ljubezen.
Mit o romantični ljubezni
Živimo v svetu, kjer je predstava o romantični ljubezni še vedno globoko usidrana, utrjujejo jo filmske in medijske vsebine, literatura, miti in zgodbe, pogosto pa se je oklepamo tudi v vsakdanjem življenju. Ta mit nas v zahodni kulturi spremlja že dolgo, antropologi so dokaze za romantično ljubezen našli v 170 različnih kulturah. Ko je romantična ljubezen v 19. stoletju na Zahodu vstopila v širši družbeni krog, je sicer ženski prinesla določene pozitivne spremembe.
Te so bile opazne predvsem na področju spolnosti, ki je postala pomemben del čustvenega razmerja in tako ni bila le v domeni reprodukcije, v svoji knjigi Evridika in Orfej: Od zrcalne do mnogotere ljubezni med drugim pokaže pesnica in literarna teoretičarka Alja Adam, ki je sicer do romantičnih idej o ljubezni, katera temelji na idealizaciji in se tam tudi konča ter žensko postavlja v odnosu kot oboževano v pasivno vlogo, kritična. Vendar pa so romantične predstave o ljubezni, čeprav ohranjene in aktualne še danes, v različnih družbenih prostorih in časih ter socialnih okoljih, doživele svoje različne umestitve. Kdaj bolj poudarjene, kdaj odmaknjene ali popolnoma spregledane.
Prav o nasprotni resničnosti na področju intimnih odnosov, ki pogosto niso bili stkani na podlagi romantičnih idej in v katerih je spolnost služila zgolj užitku moškega in reprodukciji, med drugim piše in pripoveduje Milena Miklavčič. V prvi polovici prejšnjega stoletja med žensko in moškim ni bilo ljubezni v današnjem pomenu besede, pravi. Na deset porok je bila morda ena iz ljubezni, ostale pa so bile bolj stvar pragmatizma, preživetja ali iz koristoljubja.
Poroka kot družbena pogodba
Poroka, ki jo v današnjem času jemljemo bolj intimno, je tako bila nekoč predvsem družbena pogodba. Drugače je bilo tudi v odnosu do spolnosti. »Za moške je bila nekoč spolnost nekaj, kar jim je pripadalo, zato so jo imeli za svojo neodtujljivo pravico, ki so jo izkoriščali tudi po večkrat na dan. Za žensko je spolnost predstavljala greh, predvsem pa nagnusno, umazano, mukotrpno dolžnost, ki največkrat ni prinašala drugega kot trpljenje in rojevanje otrok,« je v uvodu v knjigo Babice, hčere in vnukinje zapisala avtorica, v kateri je njena najstarejša sogovornica letnik 1923, najmlajša pa letnik 1997.
Spolni odnos je bil tako nekdaj prilagojen moškemu užitku, ženski pa greh, pravi popisovalka intime našega prostora. Odnosi med moškim in žensko so se bolj sprostili po drugi svetovni vojni, v svoji poljudni raziskavi tudi pokaže Milena Miklavčič. V nadaljnjih desetletjih so se, kot na primer skozi seksualno revolucijo v 60. letih prejšnjega stoletja in še z drugimi družbenimi okoliščinami, ki so sledila, še dodatno odpirali. Vendar pa, čeprav imamo danes na prvi pogled vso možnost, da bi bili v spolnosti zadovoljni in zadovoljeni, pa pogosto ni tako, poudarja Milena Miklavčič. Če so nekoč bile ženske tiste, ki so se pred spolnostjo branile z glavoboli, tovrstne izgovore danes iščejo moški.
»Če so si moški še v prvi polovici 20. stoletja poželeli žensko tudi po trikrat na dan, je danes, žal povprečje njihovega poželenja – tako se pritožujejo ženske – komaj trikrat mesečno.« Med razloge za takšno stanje pa avtorica uvršča sodobne »motilce« intimnega življenja, kot so televizija, internet, pametni telefoni, kariera in drugo. Ob tem pa tudi, da je več tudi posameznikov in posameznic, ki si partnerskega odnosa niti ne želijo.
Prav tako smo se v današnji dobi potrošništva hkrati znašli tudi v situaciji, kjer je, če se naslonimo na misli filozofinje in sociologinje Renate Salecl, ideologija veleblagovnice preplavila tudi najintimnejše odnose. Tudi v ljubezni se obnašamo kot potrošniki. Izbiramo, si hitro premislimo, se naveličamo, pozabimo, zavržemo in se že oziramo za novimi možnostmi, ponudba je namreč velika. Vsaj tako se zdi.
»Ljubezen je postala potrošno blago, nekaj, kar moraš imeti. Moški sanjajo o lepih ženskah, vedno redkejši pa so tisti, ki sanjajo o tem, da skupaj živijo, se predajajo, se čemu tudi odpovedujejo, da gradijo čustva in odnos na tem, kar imajo skupnega, da kdaj tudi potrpijo. Se, ker je partner mogoče bolan, za pol leta odpovedo spolnosti. Da imaš človeka rad z dušo, na to danes pozabljamo,« o predanem odnosu med dvema govori Milena Miklavčič. O razmerju, v katerega se oba vpletena podajata tudi s čustveno odgovornostjo in medsebojnim razumevanjem ter vživljanjem.
»Potrošnika družba bombardira s tem, da se za sosednjim vogalom skriva nekdo, ki je še boljši,« je tudi kritična sogovornica. Tako se lahko neprestano zaljubljamo, menjavamo partnerje, vendar pa ob tem ne ljubimo ter ne stkemo predanega in globokega ljubezenskega odnosa.
Zaljubljeni možgani
Za zaljubljenost oziroma romantično ljubezen ameriška biologinja Helen Fisher, ki raziskuje, kaj se dogaja v zaljubljenih možganih, pravi, da je najmočnejša zasvojenost na Zemlji. S sodelavci je z magnetno resonanco skenirala srečno in nesrečno zaljubljene osebe.
Pri prvih so odkrili aktivnost v predelu možganov, povezanim s hotenjem, motivacijo, osredotočenjem in hrepenenjem. To je področje, ki postane aktivno tudi ob uživanju kokaina, ugotovitve na enem od svojih predavanj pripoveduje ameriška antropologinja. Zaljubljenost je tudi obsedenost, obvladuje nas, izgubimo nadzor nad sabo. Ne moremo nehati razmišljati o tej osebi. Nekdo tabori v naši glavi, pravi. Obsedenost pa se lahko poslabša, če nas ljubljeni zavrne.
Helen Fisher je s sodelavko nevroznanstvenico slikala tudi možgane nesrečno zaljubljenih oseb, ravnokar zapuščenih. Aktivnost so našli v treh delih možganov. V istem, ki je povezan z močno romantično ljubeznijo oziroma zaljubljenostjo. »Ko vas partner zapusti, hočete pozabiti na to osebo in živeti naprej. Ampak ne, ljubite ga še bolj. Možganski sistem za nagrajevanje, hotenje, motivacijo, hrepenenje in osredotočenost postane dejavnejši, ko ne dobite tistega, kar želite,« v enem od svojih TED Talkov pojasnjuje biološka antropologinja. Aktivnosti pa so zaznali tudi v drugih možganskih delih, v tistem, ki preračunava pridobitve in izgube.
Premišljujemo, kaj je šlo narobe in kaj smo izgubili. Poleg tega pa še v predelu, ki je povezan tudi z globoko navezanostjo na drugo osebo. »Kaj sem se naučila pri tej raziskavi, kar bi rada delila s svetom? Pomislila sem, da je romantična ljubezen gon, osnovna potreba po parjenju. Ne potreba po spolnosti sami – zaradi te greste ven in iščete celo vrsto možnih partnerjev. Romantična ljubezen vam omogoča, da svojo erotično energijo osredotočite le na eno osebo naenkrat in začnete proces parjenja s tem posameznikom,« na svojem predavanju še pojasnjuje Helen Fisher.
Ob tem poudari, da je ljubezen potreba, nujna. Že Platon je rekel, da bog ljubezni živi v stanju potrebe. Prav tako pa je zaljubljenost tudi zasvojenost, pa naj bo srečna ali nesrečna. Ima vse značilnosti tega človekovega stanja. Osredotočimo se na osebo, obsedeno mislimo nanjo, hrepenimo po njej, popačimo resničnost in pripravljeni smo veliko tvegati, da jo osvojimo.
Kako ohraniti živost v partnerskem odnosu
Ob svojih bioloških ugotovitvah o zaljubljenosti Helen Fisher podaja tudi nasvete za živ partnerski odnos. Trdi, da je potrebno poslušati, odgovarjati in spraševati. Ob tem pa ostati privlačen, se intelektualno razvijati in pustiti svojemu partnerju prostor ter zasebnost. Pomembna raven je tudi razvijanje humorja, spoštovanje in to, da smo pripravljeni na kompromise. Prepiri naj bodo redki in konstruktivni. Ne očitajmo in ne grozimo. Pozabimo preteklost in ne varajmo. Odnos razvijajmo počasi, a vsak dan. Ne obupajmo, tudi pravi.
Na ljubezen se moramo tudi pripraviti
Ko o partnerskih, pa tudi drugih medosebnih odnosih v današnjem času razmišlja Milena Miklavčič, tudi sama poudarja pomen pozornega pogovora, poslušanja, zaupanja in sočustvovanja. »Strokovnjaki pravijo, da nikoli v preteklosti nismo bili tako sami, kot smo danes. Naši predniki so se obilo družili: pri delu, ob kmečkih praznikih, za mizo ob večerji,« je v svoji drugi knjigi o preteklih in sedanjih spolnih izkušnjah, pogostokrat zamolčanih, med drugim zapisala Milena Miklavčič.
Pri čemer pa avtorica knjig opozarja, da »ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju in sočutju ne izgubljamo ravno veliko besed.« Kako je to pomembno, pa je mogoče ponazoriti z besedami pisatelja La Rochefoucaulda, ki je zapisal: »Koliko ljudi bi se zaljubilo, če ne bi nikoli slišali za ljubezen?« Nenazadnje se kot člani družine in družbe naučimo tudi to, kaj pomeni ljubiti in kaj biti ljubljen, ter tudi to, kaj je partnerski odnos in kaj so vrednote v njem.
Ljubezen je naša potreba
Romantična ljubezen je gon, osnovna potreba po parjenju. Romantična ljubezen ni potreba po spolnosti sami, temveč nam omogoča, da svojo erotično energijo osredotočimo le na eno osebo naenkrat in začnemo proces parjenja s tem posameznikom, verjame Helen Fisher, ameriška biologinja. Ljubezen je naša potreba, nuja.
Zaljubljeni možgani so možgani odvisnika
Za zaljubljenost oziroma romantično ljubezen ameriška biologinja Helen Fisher, ki raziskuje, kaj se dogaja v zaljubljenih možganih, pravi, da je najmočnejša zasvojenost na Zemlji. S sodelavci je z magnetno resonanco skenirala srečno in nesrečno zaljubljene osebe. Pri prvih so odkrili aktivnost v predelu možganov, povezanim s hotenjem, motivacijo, osredotočenjem in hrepenenjem. To je področje, ki postane aktivno tudi ob uživanju kokaina.
Zaljubljenost je tudi obsedenost, ki se lahko poslabša, če nas ljubljeni zavrne. Pri skeniranju možganov nesrečno zaljubljenih so našli aktivnosti v treh delih možganov. V istem, ki je povezan z močno romantično ljubeznijo oziroma zaljubljenostjo. Možganski sistem za nagrajevanje, hotenje, motivacijo, hrepenenje in osredotočenost postane še dejavnejši, ko ne dobite tistega, kar želite.
Neža Mrevlje
Vir: viva.si
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Ljubezen-Generacije-Osebni-Druzbeni-Svet
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
