Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kristus-Spoved-Odpuscanje-Greh

Greh, spoved, odpuščanje torek, 28. december 2010 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Kako Kristus premaga greh? Ne tako, da bi ga onemogočil, pač pa, da ljubi grešnika. Človek greši zaradi pomanjkanja ljubezni, oz. zaradi nesprejemanja ljubezni, ki ga čaka v srcu. Grešnik se more spreobrniti v moči Kristusovega odpuščanja.  Slaba izkušnja spovedi Za mnoge ljudi je spoved dolžnost; navadili so se grdo ravnati s tem zakramentom. Za mnoge je spoved navadna komedija ali formalnost na carini. Gre za ponižanje zakramenta. Mar niso določene velikonočne spovedi zasmehovanje, v katerih je zakrament oskrunjen, izpraznjen? Zdi se, da postaja ponekod spoved nekakšno zbiranje pred telefonsko govorilnico, kjer kar tekmujejo, kdo bo hitrejši. Zdi se, da je med mnoge ljudi zašla misel, da je treba z zakramentom opraviti v najkrajšem času. Pa vendar, ali gremo tako k zdravniku? Ali iščemo tako naglega zdravnika, kot iščemo spovednika, ki bi na hitro opravil? Nagel zdravnik za vse stranke? Za premnoge je spoved pogosto nujna formalnost, s katero se je pač treba sprijazniti. Potrebna formalnost, kot se je treba vsako jutro obriti ali si umiti zobe ali iti v čistilnico. V anketi, ki so jo o spovedi napravili v Franciji pred leti, je neki priletni spovednik, z vrsto let izkušenj, izrekel: »Po mojem je veliko število spovedi nevrednih človeka.« Koliko vernikov izkusi in doume, da je zakrament spovedi srečanje s Kristusom, da gre za objem Očeta, ki osebo že dolgo čaka? Smo res tako plehki, da se nam mudi in smo zdolgočaseni pri takem dejanju? Edinole spovedi, ki so res pristne, imajo smisel in bodo preživele. Nekaj iz navade, npr. otroke voditi k spovedi, da se bodo navadili in da bodo potem kot odrasli hodili k spovedi – to ne funkcionira več. Če bodo otroci videli, da starši gredo k spovedi zares pristno, ne pa zaradi tega, da bodo bolj mirni v duši – in otroci zelo močno čutijo! – bo to zanje nekaj osebnega, sicer pa ne. Vzemimo si torej nekaj časa za pogled na spoved. Spoved - zakrament Spoved je eden od zakramentov katoliške cerkve (pa ne le te); ena izmed ponujenih Božjih rok. Nekateri cerkveni očetje (ki so postavljali smernice Cerkve, v prvih stoletjih) so govorili o življenju kot o prehodu čez reko. Zakramenti so kot kamni, da se gre lažje čez reko. Seveda pa je mnogo možnosti, kako priti čez reko. Božja ljubezen je dovolj osebna, na vsakogar se naslavljajoča, dovolj izvirna in ustvarjalna – da najde načine, kako vstopiti v življenje določene osebe. Važno je, da prideš čez reko; torej, da v življenju prehodiš pot – pot rasti v veri, upanju in ljubezni; da delaš korake v odnosih, zaupanju, odprtosti, solidarnosti, spoštovanju, odprtosti srca sočloveku, svobodi, itd. Nekaj korakov na poti v resnično ljubezen, ki je globoka, osebna, iz prepričanja, zastonjska, svobodna, spoštujoča sebe in druge – takšna je Kristusova ljubezen. V čem je greh? Greh je, kar me odvrača od tega prehoda, kar zavira to rast. Bog mi želi dobro, zgodi pa se, da sem zaslepljen, da ne vidim sploh jasno, kaj je zame zares dobro; ali pa sem ujet v neodrešenosti in neodpuščanja. Kesanje se porodi takrat, ko v srcu občutim lepoto in ljubezen ter na drugi strani nekaj, kar me ločuje, zasleplja, odvrača, preprečuje. Morda čutim le nek problem, težavo v odnosih, v življenju, v sprejemanju sebe in drugih. Morda niti ne vem, ali je to moja krivda ali ne. Nič hudega, saj zato je spoved oz. spovedni pogovor, kjer se  počasi stvari razjasnijo, kjer lahko nekaj teže odložiš in greš z več luči in moči naprej. Prav imaš, če se ti ne zdi vredno hoditi k spovedi, da bi našteval/-a neke površne grehe, prestopke. Gre za tvoje srce, ki čuti; gre za odnos z Božjo ljubeznijo, kjer je pravi prostor spovedi. Kaj tvoje srce reče kot zahvalo Bogu – na eni strani; ter kot priznanje zgrešenosti – na drugi strani? Krivda Posvetna misel sprašuje, kako se osvoboditi občutka krivde; kristjani pa iščemo kako najti zdrav občutek krivde, ki nas bo vodil v srečanje z odpuščujočo Božjo ljubeznijo. Znebiti se občutka krivde ni tako težko – dovolj je, da si mislimo: 'Saj itak vsi tako delajo'. A ne gre za to, pač pa za pot prepoznavanja kdo sem pred Stvarnikom, pred Odrešenikom, pred Ljubeznijo; za korak priznavanja zgrešenosti in za kesanje; nadalje za zaupanje in odločnost, da se kaj spremeni v mojem življenju. Koliko napačnih, plitvih predstav o grehu je v ljudeh, npr. »Saj nisem nikogar ubil, torej je vse o.k., le drobne malenkosti, grem mirno naprej.« Toda v par minutah opraviti s tem, s čimer se človeštvo ukvarja vse od tedaj, ko se človek zaveda, da je človek - namreč vprašanje zla in odrešenja od zla – pomeni, da smo glede pojmovanja greha, zla in odrešenja zares plitvi in banalni, ali pa naivni in neumni. Greh je zavračanje Boga, ko ne dovolimo, da bi bil Bog Bog; spreobrnjenje pa je dovolitev, da je Bog Bog naših življenj. V središču krščanstva je grešnik, ker je v središču Kristus in njegovo iskanje grešnika in s tem vsega, kar je izgubljenega v človeštvu. Gledati greh pred samim seboj/pred Božjo ljubeznijo Bistveno je, da ne iščem in ne gledam svojega greha pred samim seboj, pač pa pred Usmiljenim Bogom – pred Kristusom na križu, ki ne obsoja, ki ne obdolžuje, ki ne vrača pljunkov in udarcev, zasmehovanj in ponižanj, pač pa vse vzema nase. Da, tako nora je Božja ljubezen, tako do konca gre! Gledati greh pred samim seboj: gledam svoja dejanja, oz. svojo napako pred idealom kakšen bi moral biti (lahko je tu podoba Boga kot moralnega zakona, kot sodnika). Pomeni, da sem sam s svojim grehom, v celoti je zgolj na meni prizadevanje za dosego ideala. Tu je nevarnost, da ideal pritisne name s silno močjo, še posebej, če je visoko postavljen oz. če je oseba zahtevna do sebe. Nekaj moči za izboljšanje imamo – v moči svoje človeške avtonomije. Katoliška moralka in duhovna teologija vidi človeka ne čisto sesutega zaradi izvirnega greha, pač pa tudi sposobnega prizadevanja za dobro. Pa vendar poudarja, da smo potrebni Božjega posega, Božjega odrešenja. Kaj pomeni gledati svoj greh pred Božjo ljubeznijo? Tu ne gledam sebe in svojih napak sam pred seboj, pač pa pred Nekom, ki mi želi dobro, le dobro in do konca dobro, me kliče v življenje, v ljubezen, mi hoče to podariti, jaz pa ga lomim, delam drugače. Greh v meni to dela, moč greha – kjer pa sem jaz tudi odgovoren. Deloma sem žrtev greha, deloma pa svoboden in s tem odgovoren ter kriv. Pred Božjim usmiljenjem je možno zdravo zavedanje, priznavanje in prepoznavanje, da sem povzročil hudo sebi ali drugim. Ne pomaga le pritiskanje na vest, pač pa je tu še ena druga skrivnost: mehčanje srca, da človekovo srce more spoznati zablodo, zgrešenost. Če se oseba čuti sojeno, bo verjetno zaprla svoje srce, ne bo pustila nobenega blizu. Če pa se oseba čuti varno, bo mogla odpreti srce, prisluhniti. Morda je celo to res, da je glavna težava v priznavanju zgrešenosti ta, ker oseba ne more videti sploh možnosti spremembe. In ostane s tem, kar pač je in konec. Notranji okus v srcu je zelo različen: ko sem pred samim seboj (pred notranjim cenzorjem, idealom), ali ko sem pred ljubečim Gospodom (ki mi želi dobro, jaz pa ga lomim in delam škodo sebi in drugim; ki me ne obsoja, mu je pa žal zame, da ga lomim; ki me ceni in spoštuje kot osebo, pa čeprav sem nameren v določenih zadevah). Če gre za zdravo duhovno skesanost, je to v odnosu z ljubečim Bogom, Kristusom. Ne pa kako grenko očitanje, obsojanje, samo-obsojanje. Tak okus je notranje uničujoč, obteževalen. Tukaj ne moremo nič dobrega narediti vnaprej. Je bolj obtežitev, blokiranost. Duhovna skesanost je obžalovanje zaradi tega, ker mi je toliko dano, ponujeno, jaz pa to kar mečem proč. Pomeni priznavanje Božjih darov, ki so mi dani (tudi s temeljnim darom, ki je dar življenja, dar moje osebe, dar moje zgodbe), sprejemanje odgovornosti za te darove. Nadalje gre za skesanost, ker sem delal škodo in krivico sebi ali drugemu – in v grehu sploh nisem čutil, sočutil sebe ali drugega, sedaj pa ga lahko začutim in se skesam. Je torej v ljubezni, pred obličjem ljubezni – torej v Kristusu, pred njim, z njim. Nikakršno vrtenje okrog sebe – vse tisto je zaprtost vase in dejansko duhovni egoizem. Zakrament sprave: prostor srečanja grešnika z usmiljenim Očetom. Ponižna drža grešnika: Potreben sem usmiljenja. Pomoči od zgoraj. Dokler misliš: »Saj v tem in tem se morem in moram sam popraviti«, je možno, da izrivaš Boga proč, kot odvečnega. Po drugi strani: dokler se nekdo ob prepoznavanju lastne grešnosti obsoja in tolče po sebi – pomeni, da dela to v samem sebi, pred samim seboj in ne v Ljubezni. Čisto drugo pa je: »Gospod, ti mi daješ toliko darov, me vabiš v toliko lepega, mi zaupaš in me vabiš na pot ljubezni. Jaz pa grem korake, ki niso v to smer. Zgrešen sem, zaslepljen, ujet, zamazan. Tolčem po drugih, po sebi, po življenju. Žal mi je. Nočem tega. Prosim pomoči. Odpusti mi.« - to je res čisto druga drža, odnos! Morda zares šele takrat, ko si pred eno veliko ljubeznijo, upanjem, sprejetostjo, varnostjo moreš pogledati do dna svoji revščini, zgrešenosti, škodi, ki si jo povzročil oz. jo povzročaš sebi ali drugim. Sam pred seboj tega ne zmoreš, saj bi se zrušil v obup nad samim seboj. Če je človek sam: obupa, dejansko, nad seboj, ali pa nad potjo spoštovanja in ljubezni – prezahtevna, predaleč, ni zame, znižajmo nivo, prilagodimo se svetu, masi, množici. Če je človek sam: navadno ali se opravičuje, ali krivi druge, ali se opravičuje glede na okoliščine. Bog pa išče, kar je izgubljenega v človeku: a to more storiti le s sodelovanjem človeka, da človek dovoli, spusti Boga k sebi, Božjo luč. Ko se človek stre, zlomi, zruši –a to ni obup kot padec v brezno groze, pač pa zrušitev zanašanje na zgolj samega sebe ter korak v izročenost Božjemu usmiljenju. In tu je najgloblja izkušnja Božje ljubezni. Nova izkušnja ljubezni in tudi nova moč ljubiti – hočeš nočeš – je v tebi nova ljubezen.  Zaključek V naši družbi, ko nekdo naredi nekomu krivico, sta vedno dva: pravični in nepravični, napadalec in ranjenec, krivec in nedolžni. Edino, kar človek lahko naredi je, da pokliče na pomoč sodnika. Sodnik sproži proces in preverja, kdo je bil kriv. Na koncu odloči in določi kazen. V tem primeru sodnik uporablja izraze in prijeme kot so: kdo je kriv, kdo je obsojen in kdo zasluži kazen. Pri Bogu pa ni tako: ni najprej, da človek izpove greh, potem pa prejme odpuščanje; pač pa je človeku v Kristusu že odpuščeno in v tem najde moč in milost, da zmore izpovedati greh. Izpoved greha je odgovor na prejeto odpuščanje. Z izpovedjo greha sprejmemo odpuščanje in milost prenove. Bog nam je v Jezusu že vnaprej odpustil. Odrešenje je prav to: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, vzema nase zlo sveta, vse pljunke, grdote, zavračanja, gnus, sramoto. Jezus je cunja, ki briše umazanijo sveta, da bi mi lahko očiščeni živeli. Božja ljubezen se je razodela v Jezusu Kristusu; in to ne kot nek izoliran zgodovinski dogodek, pač pa kot zgodovinski dogodek, skozi katerega in v katerem se je razodel Bog takšen kot on je. S Kristusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem se je božja ljubezen razodela: da zadnja beseda ni greh, pač pa ljubezen. Vera je to: ta ljubezen je tudi zate: Ti nisi izvzeta, nisi izvzet. Verjameš, da si vreden ljubezni, usmiljenja, odpuščanja? Pa ne zato, ker bi bil tako super, pač pa zato, ker si, ker obstajaš, ker živiš, ker pripadaš Bogu. Zakrament krsta prav to govori: 'Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči.'  Božji kriterij je izredno zahteven. Je kriterij ljubezni, in to ne kakršnekoli (kar ljudje pojmujemo pod besedo ljubezen), pač pa Kristusove ljubezni: ki ima rad ljudi, ki sočuti z ljudmi, ki se ne boji zase, ki se upa izpostaviti za pravico in za obrobne ljudi in - ki se daruje do konca, do totalno nore izročitve grešnikom v roke. Zahteven je ta kriterij, skozi katerega nas gleda Kristus. Obenem pa nas ta isti Kristus gleda s sočutjem, ne s hladom, trdoto, kot nekak upravitelj ali sodnik. Pač pa nam želi dobro, vabi nas na pot ljubezni, na pot za njim. Dobro ve, da smo slabotni, grešni, zaskrbljeni zase, v skrbi in strahu za svoja življenja – ki jih nočemo izgubiti. Jezus je dobro vedel, kdo je bil Peter, poln samega sebe, obenem prestrašen v sebi. Ko lahko stopimo pred resničnega Kristusa, ki je obenem zahteven (saj me želi pripeljati do daru, ki ga ima zame pripravljenega) ter obenem sočuten in pripravljen na odpuščanje sedemdesetkrat sedemkrat – tedaj smo v prostorju spovedi. Ko se znajdem v Kristusu, ki je zahteven, a ne obtožujoč, torej ko mi želi zares le dobro, ko mu je veliko do mene in pozna moje resnično dobro – sem v prostorju spovedi. To ni idealiziranje, pač je tu želja, da izrazim bistvo, za kaj gre v spovedi. Torej to ne pomeni, da bi naj vselej vernik tako doživljal spoved. Ne. Tudi v medčloveškem odnosu oseba ne vztraja zato, ker bi vselej bil odnos poln, pač pa, ker v srcu ve, da je to pravi prostor. Važna je smer, usmerjenost; bistveno je biti na poti. Če je vernik enkrat v življenju osebno izkusil Božje odpuščanje, je to dovolj za vse življenje, da v srcu pozna smisel zakramenta spovedi. V Kristusu Bog kaže, da nas ima rad kot grešnike – in v moči te ljubezni se moremo spremeniti in iti ven iz greha. Ne pa, da bi nas imel rad šele takrat, ko bi se mi spremenili ter očistili od greha. Bistvo življenja ni v ne grešiti, pač pa spoznati Boga, Božjo ljubezen – ki se daje spoznati najgloblje in najbolj osebno prav grešniku. Pripravil po različnih virih: p. Milan Bizant DJ, študentski duhovnik; kot delovni osnutek predavanja študentom na KŠC Sinaj, post 2008. Vir: www.sinaj.si Komentarji (5) www.pozitivke.net