Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na: 
  http://www.pozitivke.net/article.php/KonecLakoteVNasemCasu
  Konec lakote v našem času
  petek, 21. april 2006 @ 05:16  CEST
  Uporabnik: Pozitivke
  
Intervju z bivšim ameriškim senatorjem Georgeom McGovernom
Monte Leach
Share International: Dolga leta se že ukvarjate z zadevami v zvezi z lakoto. 
  Zakaj v svetu, v katerem se pridela dovolj hrane, da bi nahranili slehernega 
  človeka, problem lakote še kar vztraja? 
  George McGovern: Gre za politični problem, za pomanjkanje politične volje. Primanjkuje 
  nam energije in vztrajnosti pri zagotavljanju hrane revnim ljudem, ki je ne 
  morejo pridelati dovolj za lastne potrebe. 
Približno eden od sedmih ljudi na svetu trpi za kronično lakoto. Toda to ni 
  nerešljiv problem. Vlade po vsem svetu, tako v revnih kot bogatih državah, se 
  morajo obvezati, da bodo rešile ta problem. To bi lahko, na primer, storile 
  samo z delčkom tistega, kar mi sedaj zapravimo za iraško vojno. Združeni narodi 
  imajo nekaj zelo dobrih agencij, ki se ukvarjajo s problemom lakote. Ena od 
  teh je Svetovni program za hrano (World Food Program), ki sem ga leta 1962 pomagal 
  postaviti na noge. To je najboljša agencija za razdeljevanje hrane na svetu. 
  Lačnim ljudem dostavlja velikanske količine hrane, a narediti bi morala še več. 
  ZDA so njegova glavna dobaviteljica. Če bomo morda svoj prispevek povečali za 
  dvakrat, če bodo temu sledile še druge države in če bodo vlade revnih držav 
  sodelovale z nami, bomo lakoto odpravili v naslednjih 15 do 20 letih, brez kakršnegakoli 
  naprezanja. Na tem sedaj delam. Skupaj z [bivšim ameriškim senatorjem] Bobom 
  Dolom sva se odločila, da se bova intenzivno prizadevala za pridobitev Združenih 
  narodov, na čelu z ZDA, da bi ti 300 milijonom otrok, ki sedaj ne dobijo nič, 
  preskrbeli dnevni obrok. Temu je sedaj namenjena najina pozornost. 
  SI: Ali lahko kaj več poveste o tem mednarodnem programu za zagotovitev 
  šolske prehrane? Kdo ga bo upravljal? 
  GM: Ta program bo vodil Svetovni program za hrano. Za pomoč bodo poprosili zasebne 
  prostovoljne agencije, denimo: Mednarodni rdeči križ, Rešilna vojska, ameriška 
  karitas Catholic Relief Services in kvekerska organizacija American Friends 
  Service Committee. Približno 35 prostovoljnih organizacij je, ki bi lahko pomagale 
  voditi ta program, deloval pa bi pod nadzorstvom Svetovnega programa za hrano 
  Združenih narodov. 
SI: Ali program že deluje ali je še vedno v razvojni fazi?
  GM: V 38 državah vodimo obsežne pilotske programe. Prepričali smo Clintonovo 
  administracijo, da nam je namenila začetnih 300 milijonov dolarjev ($) in sklad 
  je leta 2003 lahko začel delovati. Od Busheve administracije smo prejeli nadaljnjih 
  200 milijonov $. Poskušamo pridobiti tudi druge države in do sedaj se nam jih 
  je priključilo pol ducata. Nadaljevali bomo toliko časa, dokler ne dosežemo 
  vseh 300 milijonov otrok. 
SI: Javno ste spregovorili o pozitivnem učinku programa šolske prehrane, 
  ki pomaga lajšati problem prenaseljenosti. 
  GM: Najboljši magnet za pritegnitev revnih otrok v šolo, ki se ga je lahko kdorkoli 
  domislil, je obljuba dobrega obroka. Ko pritegnete otroke v šolo in ko deklice 
  pridobijo vsaj šest let izobrazbe, zmanjšate rodnost s 6 na 2,9 otroka. To so 
  podatki iz študije Združenih narodov. Takšno zmanjšanje rodnosti izhaja samo 
  iz velikega vpliva osnovne izobrazbe, brez splavov in kirurških posegov. Dekleta, 
  ki imajo vsaj malo osnovne izobrazbe, so manjkrat noseče. Poročijo se štiri 
  ali pet let kasneje in imajo večji čut za tisto, kar je v življenja pomembnega. 
  Bolj sposobne so skrbeti za otroke, ko jih enkrat imajo.
SI: Ali je šolski program prehrane enak kot kampanja 19 centov dnevno Svetovnega 
  programa za hrano? 
  GM: Da. 19 centov (približno 38 sit, op. prev.) predstavlja dnevni strošek šolske 
  prehrane za enega otroka.
SI: Ali ni osupljivo, da že 19 centov dnevno zadošča, da nekoga nahranimo? 
  Če bi ljudje vedeli, kakšna razlika je mogoča, z vsega 19 centi dnevno.
  GM: In gre za zelo hranljiv obrok. Za 300 milijonov otrok je 19 centov dnevno 
  veliko denarja. Toda vredno je tega. To je samo delček stroškov za iraško vojno. 
  Pri reševanju problema terorizma bi naredili velik korak naprej, če bi izkoreninili 
  lakoto, aids in druge vrste bolezni. Na teh področjih bi morale ZDA uporabiti 
  svoje vire. Veliko manj ljudi, ki nas zdaj tako sovražijo, bi se bilo pripravljeno 
  žrtvovati za naše uničenje, če bi nas videli, kako dajemo več pomoči za lačne 
  in revne v svetu. 
SI: Ko govoriva o tem, kako razvite države, kakršne so denimo ZDA, lahko 
  pomagajo, naj omenim, da se naša revija imenuje Share International. Naša filozofija 
  temelji na enakomernejši porazdelitvi svetovnih virov med revne in bogate države, 
  medtem ko danes bogate države uporabljajo večino svetovnih virov.
  GM: Več bi si morali deliti. Če želimo imeti svetovno skupnost, ki bo držala 
  skupaj, moramo tudi delati skupaj. Čeprav je lakota eden najhujših problemov, 
  pa ni najtežje rešljiva. 
SI: Ali mislite, da obstajajo preizkušene rešitve, ki bi jih lahko zgolj 
  uporabili? Ali jih moramo šele oblikovati? 
  GM: Vemo, kako rešiti problem lakote. Ljudje pravijo, da gre za problem razdelitve. 
  Vemo, kako razdeljevati hrano. Vemo, kako jo pakirati. Vemo, kako jo predelovati. 
  Vemo, kako učinkovito voditi program šolskega prehranjevanja. Moramo razviti 
  voljo, uporabiti možgane, srca in zavest, ki nam jih je dal bog, da bi lahko 
  lahko rešili ta problem. Mislim, da bi lahko bilo vse to postorjeno v naslednjih 
  15 do 20 letih. 
SI: Kako gledate na današnje dogajanje, kaj vam daje občutek upanja? Ali 
  vidite možnosti, da bi to lahko dosegli? 
  GM: Da. Vidim, kaj se dogaja v 38 državah, kjer vodimo pilotske programe za 
  šolsko prehrano. Ljudje so preprosto vzhičeni. Začenjajo pritiskati na politike, 
  da bi bil takšen program dostopen vsem otrokom. Potem država A vidi državo B, 
  ki to že dela, tako se tudi sami znajdejo pod pritiskom, da bi se s tem začeli 
  ukvarjati. Vendar tovrstne zadeve zahtevajo svoj čas. Ne gre za tedne in mesece. 
  Gre za leta. Pri teh stvareh sem se naučil biti potrpežljiv. Ne smete izgubiti 
  poguma. Še naprej morate delati na tem.
SI: Na kakšen način skušate pridobiti politično voljo za končanje lakote? 
  Kako bi jo bilo moč preusmeriti v reševanje te težave?
  GM: Ljudje, kakršen sem jaz, utiramo pot. Za podporo poskušamo pridobiti cerkve. 
  Zato sem tudi soavtor nedavno izdane knjige z naslovom Konec lakote zdaj - izziv 
  za verujoče (Ending Hunger Now - A Challenge to Persons of Faith). Knjige bomo 
  razdeljevali s pomočjo cerkev, sinagog in mošej. Upam, da bomo v tej smeri pridobili 
  dovolj podpore, da končamo to nalogo.
SI: Obstaja še nekaj neprofitnih skupin, kot sta 'Kruh za svet' ('Bread 
  for the World') in 'Rezultati' ('Results'), ki skušajo vplivata na ravnanje 
  politikov v zvezi z revščino in lakoto. V ZDA pomagajo razvijati politično voljo 
  za končanje lakote.
  GM: To so čudovite, prvovrstne skupine. Še ena druga skupina je, ki se imenuje 
  'Prijatelji Svetovnega programa za hrano' ('Friends of the World Food Program'), 
  ki se nahaja v okrožju Washington. Opravlja veliko delo. Zelo močno si prizadeva 
  za ta mednarodni program za šolsko prehrano. Ima večmilijonski proračun, ki 
  ga vlaga v poučevanje ameriškega kongresa in javnosti o potrebi po večjem prizadevanju 
  in pomoči. 
SI: Kaj odgovorite ljudem, ki vas sprašujejo, kako lahko pomagajo? 
  GM: Pravim jim, naj podpirajo svoje cerkve, sinagoge in človekoljubne organizacije. 
  Vsaka cerkev ima svojo organizacijo, ki se ukvarja s pomočjo svetu. Ljudje bi 
  morali spoznati, kakšna je ta organizacija v njihovi cerkvi ali sinagogi ter 
  jo podpirati. Povejte jim, da želite, da porabijo vaš denar za zmanjšanje lakote. 
  Če želite, lahko pošljite svoj denar tudi neposredno Svetovnemu programu za 
  hrano Združenih narodov.
Za več informacij o kampanji 19 centov Svetovnega programa za hrano obiščite: 
  www.19centsaday.org
George McGovern je bivši ameriški senator iz Južne 
  Dakote, ki je bil leta 1972 kandidat Demokratske stranke za predsednika ZDA. 
  Leta 1960 ga je predsednik Kennedy imenoval za prvega direktorja Programa hrana 
  za mir (Food for Peace Program). Predsednik Clinton ga je leta 1997 imenoval 
  za ameriškega ambasadorja pri Agenciji Združenih narodov za hrano in kmetijstvo 
  (United Nations Agencies for Food and Agriculture). McGovern je bil imenovan 
  za Globalnega ambasadorja Združenih narodov proti svetovni lakoti. Je avtor 
  številnih knjig, med njimi knjige z naslovom Tretja svoboda: Konec lakote v 
  našem času (The Third Freedom: Ending Hunger in Our Time) in soavtor knjige 
  Konec lakote zdaj: Izziv za verujoče (Ending Hunger Now: A Challenge to Persons 
  of Faith). Monte Leach ga je intervjuvala za revijo Share International.
  Komentarji (0)
  www.pozitivke.net