Intervju z bivšim ameriškim senatorjem Georgeom McGovernom
Monte Leach
Share International: Dolga leta se že ukvarjate z zadevami v zvezi z lakoto.
Zakaj v svetu, v katerem se pridela dovolj hrane, da bi nahranili slehernega
človeka, problem lakote še kar vztraja?
George McGovern: Gre za politični problem, za pomanjkanje politične volje. Primanjkuje
nam energije in vztrajnosti pri zagotavljanju hrane revnim ljudem, ki je ne
morejo pridelati dovolj za lastne potrebe.
Približno eden od sedmih ljudi na svetu trpi za kronično lakoto. Toda to ni
nerešljiv problem. Vlade po vsem svetu, tako v revnih kot bogatih državah, se
morajo obvezati, da bodo rešile ta problem. To bi lahko, na primer, storile
samo z delčkom tistega, kar mi sedaj zapravimo za iraško vojno. Združeni narodi
imajo nekaj zelo dobrih agencij, ki se ukvarjajo s problemom lakote. Ena od
teh je Svetovni program za hrano (World Food Program), ki sem ga leta 1962 pomagal
postaviti na noge. To je najboljša agencija za razdeljevanje hrane na svetu.
Lačnim ljudem dostavlja velikanske količine hrane, a narediti bi morala še več.
ZDA so njegova glavna dobaviteljica. Če bomo morda svoj prispevek povečali za
dvakrat, če bodo temu sledile še druge države in če bodo vlade revnih držav
sodelovale z nami, bomo lakoto odpravili v naslednjih 15 do 20 letih, brez kakršnegakoli
naprezanja. Na tem sedaj delam. Skupaj z [bivšim ameriškim senatorjem] Bobom
Dolom sva se odločila, da se bova intenzivno prizadevala za pridobitev Združenih
narodov, na čelu z ZDA, da bi ti 300 milijonom otrok, ki sedaj ne dobijo nič,
preskrbeli dnevni obrok. Temu je sedaj namenjena najina pozornost.
SI: Ali lahko kaj več poveste o tem mednarodnem programu za zagotovitev
šolske prehrane? Kdo ga bo upravljal?
GM: Ta program bo vodil Svetovni program za hrano. Za pomoč bodo poprosili zasebne
prostovoljne agencije, denimo: Mednarodni rdeči križ, Rešilna vojska, ameriška
karitas Catholic Relief Services in kvekerska organizacija American Friends
Service Committee. Približno 35 prostovoljnih organizacij je, ki bi lahko pomagale
voditi ta program, deloval pa bi pod nadzorstvom Svetovnega programa za hrano
Združenih narodov.
SI: Ali program že deluje ali je še vedno v razvojni fazi?
GM: V 38 državah vodimo obsežne pilotske programe. Prepričali smo Clintonovo
administracijo, da nam je namenila začetnih 300 milijonov dolarjev ($) in sklad
je leta 2003 lahko začel delovati. Od Busheve administracije smo prejeli nadaljnjih
200 milijonov $. Poskušamo pridobiti tudi druge države in do sedaj se nam jih
je priključilo pol ducata. Nadaljevali bomo toliko časa, dokler ne dosežemo
vseh 300 milijonov otrok.
SI: Javno ste spregovorili o pozitivnem učinku programa šolske prehrane,
ki pomaga lajšati problem prenaseljenosti.
GM: Najboljši magnet za pritegnitev revnih otrok v šolo, ki se ga je lahko kdorkoli
domislil, je obljuba dobrega obroka. Ko pritegnete otroke v šolo in ko deklice
pridobijo vsaj šest let izobrazbe, zmanjšate rodnost s 6 na 2,9 otroka. To so
podatki iz študije Združenih narodov. Takšno zmanjšanje rodnosti izhaja samo
iz velikega vpliva osnovne izobrazbe, brez splavov in kirurških posegov. Dekleta,
ki imajo vsaj malo osnovne izobrazbe, so manjkrat noseče. Poročijo se štiri
ali pet let kasneje in imajo večji čut za tisto, kar je v življenja pomembnega.
Bolj sposobne so skrbeti za otroke, ko jih enkrat imajo.
SI: Ali je šolski program prehrane enak kot kampanja 19 centov dnevno Svetovnega
programa za hrano?
GM: Da. 19 centov (približno 38 sit, op. prev.) predstavlja dnevni strošek šolske
prehrane za enega otroka.
SI: Ali ni osupljivo, da že 19 centov dnevno zadošča, da nekoga nahranimo?
Če bi ljudje vedeli, kakšna razlika je mogoča, z vsega 19 centi dnevno.
GM: In gre za zelo hranljiv obrok. Za 300 milijonov otrok je 19 centov dnevno
veliko denarja. Toda vredno je tega. To je samo delček stroškov za iraško vojno.
Pri reševanju problema terorizma bi naredili velik korak naprej, če bi izkoreninili
lakoto, aids in druge vrste bolezni. Na teh področjih bi morale ZDA uporabiti
svoje vire. Veliko manj ljudi, ki nas zdaj tako sovražijo, bi se bilo pripravljeno
žrtvovati za naše uničenje, če bi nas videli, kako dajemo več pomoči za lačne
in revne v svetu.
SI: Ko govoriva o tem, kako razvite države, kakršne so denimo ZDA, lahko
pomagajo, naj omenim, da se naša revija imenuje Share International. Naša filozofija
temelji na enakomernejši porazdelitvi svetovnih virov med revne in bogate države,
medtem ko danes bogate države uporabljajo večino svetovnih virov.
GM: Več bi si morali deliti. Če želimo imeti svetovno skupnost, ki bo držala
skupaj, moramo tudi delati skupaj. Čeprav je lakota eden najhujših problemov,
pa ni najtežje rešljiva.
SI: Ali mislite, da obstajajo preizkušene rešitve, ki bi jih lahko zgolj
uporabili? Ali jih moramo šele oblikovati?
GM: Vemo, kako rešiti problem lakote. Ljudje pravijo, da gre za problem razdelitve.
Vemo, kako razdeljevati hrano. Vemo, kako jo pakirati. Vemo, kako jo predelovati.
Vemo, kako učinkovito voditi program šolskega prehranjevanja. Moramo razviti
voljo, uporabiti možgane, srca in zavest, ki nam jih je dal bog, da bi lahko
lahko rešili ta problem. Mislim, da bi lahko bilo vse to postorjeno v naslednjih
15 do 20 letih.
SI: Kako gledate na današnje dogajanje, kaj vam daje občutek upanja? Ali
vidite možnosti, da bi to lahko dosegli?
GM: Da. Vidim, kaj se dogaja v 38 državah, kjer vodimo pilotske programe za
šolsko prehrano. Ljudje so preprosto vzhičeni. Začenjajo pritiskati na politike,
da bi bil takšen program dostopen vsem otrokom. Potem država A vidi državo B,
ki to že dela, tako se tudi sami znajdejo pod pritiskom, da bi se s tem začeli
ukvarjati. Vendar tovrstne zadeve zahtevajo svoj čas. Ne gre za tedne in mesece.
Gre za leta. Pri teh stvareh sem se naučil biti potrpežljiv. Ne smete izgubiti
poguma. Še naprej morate delati na tem.
SI: Na kakšen način skušate pridobiti politično voljo za končanje lakote?
Kako bi jo bilo moč preusmeriti v reševanje te težave?
GM: Ljudje, kakršen sem jaz, utiramo pot. Za podporo poskušamo pridobiti cerkve.
Zato sem tudi soavtor nedavno izdane knjige z naslovom Konec lakote zdaj - izziv
za verujoče (Ending Hunger Now - A Challenge to Persons of Faith). Knjige bomo
razdeljevali s pomočjo cerkev, sinagog in mošej. Upam, da bomo v tej smeri pridobili
dovolj podpore, da končamo to nalogo.
SI: Obstaja še nekaj neprofitnih skupin, kot sta 'Kruh za svet' ('Bread
for the World') in 'Rezultati' ('Results'), ki skušajo vplivata na ravnanje
politikov v zvezi z revščino in lakoto. V ZDA pomagajo razvijati politično voljo
za končanje lakote.
GM: To so čudovite, prvovrstne skupine. Še ena druga skupina je, ki se imenuje
'Prijatelji Svetovnega programa za hrano' ('Friends of the World Food Program'),
ki se nahaja v okrožju Washington. Opravlja veliko delo. Zelo močno si prizadeva
za ta mednarodni program za šolsko prehrano. Ima večmilijonski proračun, ki
ga vlaga v poučevanje ameriškega kongresa in javnosti o potrebi po večjem prizadevanju
in pomoči.
SI: Kaj odgovorite ljudem, ki vas sprašujejo, kako lahko pomagajo?
GM: Pravim jim, naj podpirajo svoje cerkve, sinagoge in človekoljubne organizacije.
Vsaka cerkev ima svojo organizacijo, ki se ukvarja s pomočjo svetu. Ljudje bi
morali spoznati, kakšna je ta organizacija v njihovi cerkvi ali sinagogi ter
jo podpirati. Povejte jim, da želite, da porabijo vaš denar za zmanjšanje lakote.
Če želite, lahko pošljite svoj denar tudi neposredno Svetovnemu programu za
hrano Združenih narodov.
Za več informacij o kampanji 19 centov Svetovnega programa za hrano obiščite:
www.19centsaday.org
George McGovern je bivši ameriški senator iz Južne
Dakote, ki je bil leta 1972 kandidat Demokratske stranke za predsednika ZDA.
Leta 1960 ga je predsednik Kennedy imenoval za prvega direktorja Programa hrana
za mir (Food for Peace Program). Predsednik Clinton ga je leta 1997 imenoval
za ameriškega ambasadorja pri Agenciji Združenih narodov za hrano in kmetijstvo
(United Nations Agencies for Food and Agriculture). McGovern je bil imenovan
za Globalnega ambasadorja Združenih narodov proti svetovni lakoti. Je avtor
številnih knjig, med njimi knjige z naslovom Tretja svoboda: Konec lakote v
našem času (The Third Freedom: Ending Hunger in Our Time) in soavtor knjige
Konec lakote zdaj: Izziv za verujoče (Ending Hunger Now: A Challenge to Persons
of Faith). Monte Leach ga je intervjuvala za revijo Share International.
|