Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Kolesarski-Vzpon-Lovsko-Drustvo-Gozd

Ali tudi lovci ne strašijo po gozdovih ter sejejo nemir in grozo? petek, 11. junij 2010 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Na društvo so nam posredovali pismo Lovske družine Poljčane, ki je nasprotovala izvedbi kolesarskega vzpona do vrha Boča do stolpa na Boču v okviru občinskega praznika občine Poljčane in sicer prvo junijsko nedeljo. Kot razlog navajajo v pismu, da  trasa kolesarske tekme poteka po cesti do stolpa na severni strani pogorja Boča, ki sodi v okviru letnih in dolgoročnih načrtov upravljanja z divjadjo med tako imenovane mirne cone. »Naj omenimo, da LD Poljčane na tem območju mirne cone ne izvaja nobene vrste lova na nobeno vrsto divjadi niti individualno niti skupinsko. Zgolj samo največ enkrat letno se izvede skupni lov-brakada na divje prašiče sredi meseca januarja. To območje pomeni mirni rezervat, od koder  populacije muflona, divjih prašičev in drug vrst divjadi napajajo celotno pogorje Boča. Mir je največji zavetnik divjadi in njihove ohranitve v naravnem okolju, človekov nemir je največji sovražnik,« še navajajo poljčanski lovci. Drži, kar navajajo v LD Poljčane, da človek z mnogimi svojimi dejanji in aktivnostmi moti življenje živali v gozdovih in na poljih. Vendar nam se zastavlja vprašanje, ki bi ga radi postavili tudi vam spoštovane bralke, bralci v  razmislek. Kaj menite vi, česa se živali bolj bojijo in kaj bolj povzroča nemir v gozdovih in poljih: kolesarski vzpon na vrh Boča in podobne aktivnosti ali pa lov. Mi trdimo, da je to lov, kar tudi na kratko pojasnjujemo.        Borec za pravice živali Helmut F. Kaplan je v intervjuju za nemško revijo Vegetarisch geniessen, 3/2006 izjavil: »Lov pomeni neprenehen in nepopisen teror nad živalmi. Po takšnih strahopetnih napadih na nedolžne in nemočne živali, vlada v gozdu nepopisna groza in panika: otroci obupano iščejo svoje starše, starši obupano iščejo svoje otroke in konca pokola ni videti. Za lov kot posebno obliko nasilja nad živalmi je težko najti ustrezno primerjavo. Kljub temu bom poskusil: Mirna  nedelja, ljudje gredo v naravo, se pogovarjajo, otroci se igrajo in vsi se veselijo čudovitega vremena. Nenadoma pa iz zasede planejo teroristi in povzročijo krvavo klanje. Ta primerjava seveda hudo šepa. Za ljudi so takšni napadi velika izjema, za živali pa grozljivo pravilo. In pri ljudeh pride po napadu pomoč, da se oskrbi ranjene. Pri živalih se morilci vrnejo, da pobijejo morebitne preživele. Lov je grozovita, hinavska in odvečna dejavnost. Zahvaljujoč neumornemu razkrivanju s strani gibanja za pravice živali to večina ljudi že ve ali vsaj sluti. Zato je lov, razen v zgodovinsko posebej obremenjenih krogih (kot je npr. plemstvo), danes na slabem glasu. Še posebej pri mladih. Zato lahko sklepamo, da se bo problem lova v civiliziranih družbah slej ko prej razrešil sam, tako kot bodo prepovedane bikoborbe in kot je bilo opuščeno mučenje in smrtna kazen za ljudi. Kljub temu obstaja poleg še vedno trajajočih lovskih pokolov še ena problematika, na katero moramo biti pozorni: znanstvene študije ne dopuščajo več nobenega dvoma o tem, da je nasilje proti živalim tesno povezano z nasiljem proti ljudem. Za vpogled v to temo priporočam disertacijo celovške univerze iz leta 2003 z naslovom Psihološka soodvisnost med nasiljem proti živalim in nasiljem proti človeku.« Nek štajerski lovec, ki je zaradi ljubezni do živali opustil lov, je za našo revijo Osvoboditev živali izjavil: Mislim, da z vsakim skupnim lovom po gozdovih povzročamo živalim hude strese. Divjad v paniki brezglavo teka sem ter tja. Na nekem lovu nekoč, kjer, sem bil, se je srna v smrtnem diru zaletela v drevo in poginila. Takrat se meni to ni zdelo strašno, danes pa…« V društvu smo prepričani, da bi to pismo bilo veliko bolj verodostojno, če bi lovci bili sami za zgled miru, to pomeni, da bi za vedno odložili puške in postali iskreni prijatelji živali. V imenu živali prosimo vse lovce naj to tudi storijo. Stanko Valpatič, predsednik Pismo veleposlaništvu Slovaške glede narodnega parka Tatre Veleposlaništvo Slovaške republike Tivolska cesta 4 SI-1000 Ljubljana dr. Marianna Oravcová, veleposlanica Spoštovani! Z zaskrbljenostjo smo prejeli novico o spremembi uredbe o conah Tatranskega narodnega parka. Še vedno pomnimo žalostni petek 19. novembra 2004, ko je neurje razdejalo park. Takrat smo sočustvovali z bratskim slovaškim narodom, za katerega so Tatre nacionalni simbol, kot je za nas Triglav. Sočustvovali smo s tistimi, ki živijo na tem območju, tako z ljudmi kot živalmi. Žalosti nas, da bo ta krasna pokrajina morda spet ogrožena. Most se ponovno zgradi, stavba se obnovi, infrastruktura se popravi, a ko je naravno okolje uničeno in življenje izugbljeno, ni poti nazaj. Tatre so dom mnogih živalskih vrst, ki so našle zatočišče in varnost v senci visokih gorskih grebenov. To je njihov dom in njihova last. Tam so živele, preden so prvi popotniki zatavali na ta pobočja. Prosimo Vas, da se pri oblasteh, Ministrstvu za okolje in Vladi republike Slovaške osebno zavzamete za umik predlagane spremembe con Tatranskega narodnega parka. V času gospodarske negotovosti je nedotaknjeno naravno okolje edina stvar, katerega vrednost se zvišuje. Pozivamo vašo vlado, da ponovno razmisli o svojih dejanjih in zaustavi načrt. Ne glede na to, ali bodo to storili zaradi spoštovanja naravne lepote Tater, ali zaradi spoštovanja pravic prebivalcev parka, ali kot dobri gospodarji, verjamemo, da tega ne bodo obžalovali. S spoštovanjem. Stanko Valpatič, predsednik Komentarji (1) www.pozitivke.net