"Rekel je Gospod Kajnu: Kje je tvoj brat Abel? In odgovoril je: Ne vem. Sem mar varuh svojega brata?" ( Gen. 4:9)
Kajnov odgovor je tako poznan, da je za mnoge postal čvrst pojem. A čeprav pred tisoč let to vprašanje ne bi bilo zastavljeno , bi kljub temu postalo znano in temeljno v odnosu med ljudmi.
S tem vprašanjem se niso ukvarjale samo cerkvene, humanitarne, socialne ali politične ustanove. Tudi vsak človek kot individuum je vprašan, kje je njegov sočlovek. Temu spopadu se rad izogne. Naj bi si sploh želel biti varuh svojega brata pod pogojem, da bi to zmogel?
In ali je taka zaščita sploh zaželjena s pedagoškega stališča? Ni morda gledano psihološko, celo popolnoma napačno, če pomagamo drugemu? To lahko vendar pripelje do vedenjskih motenj pri tistem, ki je varovan!
Kar v svetopisemskem besedilu zveni kot Kajnovo vprašanje, je v resnici njegov odgovor na božje vprašanje. S tem Kajn svojo odgovornost zavrne. Varuh je nekdo,ki drugega ščiti in varuje. Kdo pa je ta drugi? Na prvem mestu je to božja duša. Zato se mora Kajn zavedati delovanje svojega " brata" - duše. Če mu to uspe, lahko najde tudi odgovor na vprašanje, kaj duši škodi in kaj ne.
Tako postane varuh svojega bližnjega, varuh prvotne duše, ki mu je podelil Bog. Ta vodja poseduje zmožnost popeljati svojega brata skozi zmešnjavo in bolečine zemeljskega življenja k njegovemu izvoru.
V kolikšni meri je človek varuh svojega zemeljskega brata in sestre? Nemški pisatelj Max Brod pripoveduje v delu Grozljivo mesto naslednjo zgodbo. V svoji sobi sedi rabi, sklonjen nad sveto knjigo. Njegov enajstletni sin ga posnema in študira v šoli Talmud.
Ko dela domače naloge, naleti na nerazumljiv stavek. Sklene, da bo očeta vprašal za pomen. Toda ko previdno odpre vrata študijske sobe, se prestraši. Kajti tam stoji pri oknu njegov oče, bled kot stena. Vso telo mu trepeta od razburjenja. Hitro steče mladenič proti oknu, da bi videl, kaj se je zgodilo.
Zunaj stoji poleg skladovnice drv ob vrtnem zidu v jutrajnem svitu revno oblečen mož. Mož ravno grabi kos lesa in ga skrije pod dolg plašč. Tedaj se skloni rabi skozi okno in glasno zakliče:" To nikomur ne pripada!" Nato se sprosti in njegov obraz zopet izžareva blagost. Kot se ne bi nič zgodilo, gre nazaj k mizi in se - kot prej- poglobi v spise.
V tem trenutku mladenič dojame, zakaj je bil oče tako razburjen. Ni bil jezen na tatu; videl je sobrata, kako ravna proti božji zapovedi. Njegov greh bo nekoč odmerjen pred božjim sodiščem. Zato je zaklical:" To nikomur ne pripada!" Tako tat ni bil več tat, ampak reven mož, ki je nabiral les, da bi ogrel svojo sobo.
Ne bi zadostovalo, če bi oče tatu odpustil? To bi bil gotovo plemenit dokaz njegove dobrote in človekoljubnega srca, dejanje preseganja razuma, ki sodi postopek svojega sobrata, drugega!
Vendar je zaklical:" To ne pripada nikomur!" Njegova duša je bila zelo izpolnjena s predajo Bogu, da ni mogel prepoznati razlike med "jazom" in drugim, ni se mogel odzvati drugače. Ni mu šlo za to, da bi bil dober in bi dobro ravnal. Duša ne pozna takih tehtanj. Tistemu, ki se trudi, pokaže drugačno pot proti uvidu. In smemo domnevati, da bi rabi v tistem trenutku zelo blizu božji ljubezni.
Konec.
"Rekel je Gospod Kajnu: Kje je tvoj brat Abel? In odgovoril je: Ne vem. Sem mar varuh svojega brata?" ( Gen. 4:9)
